Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

4. 11. 2007

Skid Row / Side One

New Age, Roncade, Italija / 2. 11. 2007

»Stari, Skid Row bojo novembra v Trevizu, ejga!« mi je neznani osebek šepnil pred kakima dvema mesecema. Skid Row? Hm, Skid Row so namreč skupina, ki sem jo v srednji šoli poleg Guns N'Roses poslušal do onemoglosti, rezultat pa je še danes viden na velikem našitku na hrbtu moje jakne. Ampak, po odhodu Sebastiana Bacha in dveh podpovprečnih albumih sem močno premišljeval, če naj se na koncert sploh odpravim… Hitro previjanje dva meseca naprej, ko sem skupaj s dvema sotrpinoma in dvema sotrpinkama v posebej zato namenjeni plehnati škatli na štirih kolesih in ob zvokih najrazličnejše kitarske godbe že fijakal v deželo pic, makaronov in prevelike porabe smrdeče briljantine. Ob pomoči gps navigacije je bilo lociranje kluba mala malica, tako da smo tja prispeli skoraj prvi, že ob 19h in imeli tako veliko časa za uživanje hladnega s seboj prinesenega hmeljovega napitka. Kmalu so se nam pridružili še nekateri sonarodnjaki in malo po deveti uri zvečer (ki je bila sicer označena kot začetek koncerta) smo lahko vstopili v klub, ki se je do nastopa predskupine Side One okoli desetih zvečer že dodobra napolnil. Mladi Italijani so že od začetka pokazali kaj in s kakšnim namenom igrajo; čisti kick ass sleaze rock'n'roll. Dolgi lasje, rute, Gibson kitare, gang refreni, udarni in nobene laganice so glavne značilnosti banda, o katerem pred tem nisem vedel prav nič, po njem pa tudi ne dosti več, saj je pevec, ki mu med komadi angleščina ni povzročala nobenih težav, publiko nagovarjal izključno v italijanščini. Pred koncem so zažgali še rahlo Sisters Of Mercy obarvano White Wedding Billy Idola, nakar so začeli ekspresno pospravljati oder. Na splošno so pustili zelo dober vtis in sem bil nad njimi pozitivno presenečen.

Sledila je dolga priprava odra (očitno imajo Skid Row zgolj enega roadieja?) in ob 23.20 sem že kar glasno bentil, saj sta bila prerivanje in vročina v prvi vrsti neznosna, čakala pa me je še dolga vožnja nazaj. Tedaj pa so udarili; eni in edini Skid Row! Z Makin' A Mess je New Age takoj zajel vsesplošni delirij, ki so ga takoj podžgali še Piece Of Me in Sweet Little Sister. Triple treat s prvenca za predjed torej! Skupina je na odru uigrana, delovna in po vseh teh letih še vedno lačna. Johnny Solinger vedno znova dokazuje, da v tem trenutku ni zgolj dostojna zamenjava za legendarnega Sebastiana Bacha, temveč muhastega lepotca trenutno prekaša v vseh pogledih. Nad njegovo vokalno predstavo ni niti najmanjše kritike, vsa višina in moč vokala, ki sta pri predhodniku že močno načeti, sta pri tem fantu še nedotaknjeni. Tako mu manjka le Sebastianov kultni status, ki pa ga na žalost verjetno ne bo nikoli dosegel. Poleg njega oder najbolj zaznamuje Scotti Hill, ki je oblečen zgolj v ¾ vojaške hlače in klasične all-starke ter z markantno frizuro, ki se od 1989 na videz ni nič spremenila, divja gor in dol po malem odru, skače in ob vsem tem redkokdaj zgreši kak ton. Rachel Bolan s svojo »i-wanna-join Blink182« frizuro deluje nekoliko komično, vendar nezgrešljive bass linije in sick lead vokal na Pscyho Therapy še vedno dajo jasno vedeti, kdo je kdo na odru. Namesto Snake Saba, ki je bil zaradi težav z oblastmi prisiljen ostati v ZDA, je na drugi kitari Hair Of The Dog kitarist Ry Cott, ki pa tako vizualno, kot z načinom igranja in izbrano sekirico tvrdke Gibson dobro nadomešča ustanovitelja banda, ki se po Johhnyjevih besedah želi čimprej vrniti vanj. Za bobni pa sedi mladenič, čigar ime sem preslišal. Fant je vizualno s čupico in brezštevilnimi tatuji po vsem telesu produkt nove emo šole ZDA. Ampak ko se usede za baterijo, ugotoviš da gre za žival, ki ji ni para; z energičnostjo, podžiganjem publike in groovom se lahko postavi ob bok samemu Tommy Leeju, ki velja za alfa in omega bobnarjev dotične zvrsti. Za malo sestrico pa je sledil prvi pravi vrhunec večera, legendarna 18 and Life, saga o mladem izgubljenem uporniku, ki je Skide leta 1989 v trenutku lansirala med največje hard'n'heavy zvezde. Njena moč se je pokazala tudi ta večer, saj se je prefektni Solingerjevi izvedbi pridružilo kompletno občinstvo kluba. Sledila je mešanica starega materiala (Big Guns, Monkey Buissnes, I Remember You, ob kateri sem se blažen stiskal k svoji najdražji, že prej omenjena Pscyho Therapy in presenečenje v obliki Beat Yourself Blind s plošče Subhuman Race) ter novejše stvaritve (Another Dick In The System z zadnje plošče, New Generation s Thickskin). Sledil je prvi bis s skladbama Disease z zadnje plošče in Get The Fuck Out z legendarne Slave To The Grind, nato pa je skupina spet zapustila oder. Naka, ne bo šlo. »There's one more song you come to a Skid row show to hear. Rememeber, no matter how old we are, we're always gonna be the YOUTH GONE WILD!« je morda najmarkantnejšo skladbo zasedbe predstavil Johnny in spodbudil publiko v še zadnji stampedo.

Kaj reči za konec? Skid Row so definitivno nov band, a morda gre za naravno evolucijo – odrezati rak rane skupine in jih nadomestiti z zdravimi členi. Koncertno so Skid Row definitivno sila, s katero je potrebno računati; upam da bodo to še kdaj pokazali tudi na plošči.

SORODNE VSEBINE:
15. 4. 2015Skid Row / Novice
1. 7. 2014Skid Row / Reportaže
12. 6. 2014Skid Row / Novice
3. 1. 2005Skid Row / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija