Slayer / Lamb Of God / Anthrax / Obituary

Lanski »Black Friday« je postal še hudičevo bolj črn. Medtem, ko se na ta dan večina ljudi mudi po nakupovalnih centrih in zapravlja za nepotrebno kramo, smo nekateri svoje cekine vložili v zelo pametno in glasno investicijo – Slayer. Botri heavy metala so se odločili za še zadnji obrat okrog sveta preden dokončno odhrumijo v zaslužen pokoj. S kariero, ki šteje desetletja, izdajami, ki vsebujejo nekaj najboljših napisanih komadov, in več tisoč nastopi pod svojim pasom, jim pripada zaslužen status legend s pomenom in vplivom brez primere. Toda, kot pravi pregovor, se morajo vse dobre stvari enkrat končati. In kakšen konec se je obetal. S sabo so na Dunaj pripeljali svoje brate Anthrax, ter da bodo zadeve še slajše in razgibane, velikana Lamb of God in Obituary. V redu, priznam, da nisem od nekdaj bil navdušen nad njimi. Od »The Big Four« še vedno daleč najbolj preferiram Metallico. Slayerjeva temna podoba, besedila in glasba so me na momente prestrašili. Poleg tega so se mi zdeli nekako preveč surovo preprosti. Da ne omenim njihovih solaž, ki so mi delovale kot nekaj na hitro spacanega med opravljanjem druge potrebe. A se je moje razmišljanje sčasoma spremenilo, ko sem začel razumeti ta njihov glasbeni prispevek na sceni in se bolj poglobil v njihovo glasbo. Z izjemo solaž, teh še danes ne dobro prebavljam. Tako svojo kariero zaključujejo na vrhuncu s turnejo, ki je ne bi smel zamuditi noben, ki kaj da na težko glasbo. Njihova povezanost z oboževalci je izjemna in ti jim z veseljem vračajo svojo neomajano vdanost. Zato ni bilo nobeno presenečenje, ko smo že na poti do Dunaja svoje navdušenje delili z ostalo hordo »nakupovalcev«, ki so veselo tresli svoje glave in iz grl kričali »SLAAAYERR!«.

Njihovo veselje ni pokvarila niti poostrena varnost na vhodu, zaradi katere smo bili primorani shujšati za skoraj vso okrasno kovino, ki smo jo imeli na sebi. Pa naj še kdo reče, da se ne da na hitro izgubiti par kilogramov. Medtem ko je bilo večino pozornosti in pričakovanj usmerjenih proti bodočim upokojencem, pa to ni zmotilo floridskih veteranov death metala. Obituary so se izkazali za popolno odprtje akcije današnjega večera. Seveda se njihova zloglasnost morda ni ujemala z današnjimi headlinerji, death metal pa prav tako deluje nekako nenaravno pod reflektorji arene, ampak fantje zares znajo še kako dobro izkoristiti ponujeno priložnost. »Rednecks Stompov« tempo žaganja je zavzel ter navdušil publiko in takoj je postalo jasno, da njihova počasnejša, a silovita interpretacija death metala deluje še bolj impresivno na večjem odru. Vision In My Head resda vsebuje zelo preproste rife, ampak je zelo učinkovit za razgibavanje vratnih mišic. Skupaj z Johnovim impresivnim growlanjem in maničnimi kriki njihov zvok in prezenca le še dodatno okrepita svojo moč. Brez popuščanja intezivnosti je skupina pridrvela skozi kratek čas, ki so ga imeli na razpolago ter zaključila s klasiko, Slowly We Rot. Odličen začetek torej, kaj pa naprej?

Žal ne tako dobro. Sledili so prvi thrash velikani na današnjem sporedu – Anthrax. Ti fantje so že videli vse in naredili vse ter nas hitro preplavili s svojim besneče hitrim žaganjem. Ekipa, ki jo sestavljajo Scott Ian, Charlie Benante, Frank Bello, Jonathan Donais ter divji pevec Joey Belladonna, je predstavila skrbno izbran seznam svojih izdelkov, kot so Caught In A Mosh, Madhouse, I Am The Law, Evil Twin ter zaključili z najbolj prepoznavo Indians. Za razliko od prejšnje skupine so svoj nekoliko daljši termin igranja izkoristili tudi za nekaj več kontakta s publiko, ki jim je svoje veselje vračala v obliki nekaj manjših pit krogov ter glasnega vzklikanja. Vseeno pa sem imel občutek, da se večina publike ni tako vživela in je delovala naveličano, vključno z mano. Prav tako jim sam zvok ni naredil prav velike usluge. S preveč nadležnim visokim piskanjem je bila celotna slika na koncu zares bleda.

A na srečo se je z naslednjo skupino podoba povsem spremenila. Ta noč je morda pomenila praznovanje enega največjih bandov heavy metala, a če sklepam po reakciji na odpirajoči komad Omerta njihovih naslednikov, Lamb of God, mislim, da bo prestol v zelo dobrih rokah. Brez kakršnega koli popuščanja so najboljši iz Virginie poskrbeli za eksplozijo adrenalina skozi celoten seznam komadov, ki vključujejo tudi Ruin s svojim neverjetnim rifom, 512 s svojim srednje hitrim zibanjem in epskim korusom ter Blacken The Cursed Sun, ki je lep dodatek za tiste, ki skupino spremljajo že nekaj let. Ob izjemni točnosti izvajanja se je celoten band počutil zelo udobno na tako velikem odru, kar še posebej velja za pevca Randyja. Njegova interakcija s publiko je bila izpeljana v nulo. Kratka, a s tako samozavestjo, da smo jedli iz njegove dlani, medtem ko nam je razkazoval svojo vokalno veličino. Zaključili so z Redneck, ki je povzročil pravi kaos v dvorani. Celoten nastop je neizpodbiten dokaz, da Lamb of God počasi, a vztrajno rinejo proti vrhu svojega žanra in da je prihodnost metala na velikih odrih v varnih rokah.

Nato pa to, po kar smo prišli – pokloniti se enemu največjih, oziroma za nekatere celo največjemu metal bandu. Glasbeno je bil Slayer točno tisto, kar smo pričakovali – hitri, agresivni in neusmiljeni. Ni lepih balad iz te skupine. Ustanovna člana Tom Araya in Kerry King sta stala na odrih bok ob boku že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, venomer, kot tudi danes, nas razvajala s klasikami, kot so War Ensamble, Seasons in the Abyss ter seveda Raining Blood in Angel of Death. Kitarist Gary Holt je ves čas na odru žagal kot manijak in vsem dokazal, da je vredna zamenjava preminulega, a nikoli pozabljenega Jeffa Hannemana. Bobnar Paul Bostaph pa je večino časa ostal skrit za svojim ogromnim setom ter se v sredini izmikal hujšim opeklinam ob zelo ognjeni predstavi. Ne le samo izvajanje, tudi celotna podoba odra z vsemi dodatki je jemala sapo. To je bila daleč največja količina pirotehničnega materiala, ki sem ga videl na odru. Najbolj zanimiva med njim se mi je zdela celotna serija rotirajočih bruhalcev ognja, ki so bili postavljeni za zvočniki. S svojim streljanjem ognja v različne smeri se je vse skupaj zdelo kot nekakšen ples ognjenih zubljev. Predstavljajte si, da izpustite vrtno cev ob najmočnejšem curku. Tako nekako je delovalo, le da z ognjem. Večkrat so si plameni tudi križali pot in zraven oblikovali narobe obrnjen križ. Dajmo no, kako metal je to. Poleg ognjenih topov sta vsako stran odra krasili kovinski skulpturi v obliki logotipa Slayer, ki sta se vsake toliko vneli. In kot da ni bilo vsega dovolj, so vrh zvočnikov krasili še dodatni ognjeni učinki, tako da je celoten oder deloval, kot da je na njem razneslo bombo. Celotna zasnova razsvetljave je bila zelo okusno narejena, pri čemer je vsaka pesem imela prevladujočo barvo (večinoma rdečo, zeleno in modro). Osvetlitev je bila tesno sinhronizirana z glasbo ter tako dodala lep poudarek. Ozadje se je vmes večkrat spremenilo in s tem ohranilo neko svežino, vključno s transparenti, ki so žareli v temi. Vsakič, ko so se luči na koncu pesmi zatemnile, je zasvetil njihov logotip. Zares lep dodatek.

Na tem mestu bi si želel, da bi lahko izpostavil piko na i večera v obliki kakšnega izjemnega vzdušja. A žal ni bilo tako. Z izjemo nas Balkancev, ki vedno poskrbimo za norišnico, se je avstrijska publika spet izkazala za zelo zadržano in s tem ubila celotno izkušnjo. Slayer ji je na odru ponudil vse in še več, oni pa kot da jih moti, ker morajo biti pokonci po njihovi uri spanja. Če si kdo zaslužil dom upokojencev, je to bila publika, kajti sam si res težko predstavljam, kako Kerry še vedno zmajuje z glavo, medtem ko ga sestre skušajo pitati s kašo in zdravili. Izjema je bil le poslovilni pozdrav, ki ni in ni ponehal, dokler se Tom ni vrnil na oder in s čustvenim »to je to od nas, zbogom« dal jasno vedeti, da je njihovega nastopa zares konec. Na srečo imamo pred sabo še kar nekaj koncertov v letu 2019, kjer si lahko popravimo okus.

No, smo pa na črni petek tudi sami dobili velik popust pri vsem tem. Zahvaliti se je treba MIND OVER MATTER za odlično razvajanje naših ušes ter koncerti.net za prevoz.