REPORTAŽE

5. 9. 2018

Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band

Piazza Unita d'Italia, Trst, Italija / 18. 7. 2018

Kaj ima Steven Tyler skupnega z metalom? V bistvu prav nič kaj veliko razen tega, da ga je revija Rolling Stone navedla med top 3 metal pevci. Prav ste prebrali, »metal« pevca. Sodil naj bi torej v isti sod kot George Fisher iz Cannibal Corpse ali pa Bruce Dickinson. Ja, pa kaj še. Bi ga pa definitivno uvrstil med ostale legende, ki jih je treba vsaj enkrat slišati in videti v živo. Zato se pripravite; sledi namreč ena mehkejših reportaž. Kaj, tudi metalci radi kdaj slišimo kakšno balado in potočimo nekaj solz.

Komaj smo se dobro spočili od spektakla, ki so nam ga pripravili Iron Maiden, in že je bil čas za povratek v Trst. Naslednji dan se je namreč na istem trgu ustavil še en vokalni velikan, Steven Tyler. Na poletni turneji, ob spremljavi skupine Loving Mary Band, je predstavil svojo solo country rock ploščo We're All Somebody from Somewhere, ki je izšla že leta 2016. Obetal sem si torej lep in sproščen večer, na katerem bom ujel še nekaj Aerosmith vložkov. Tudi samo prizorišče je delovalo veliko bolj umirjeno in manj natrpano kot prejšnji večer. Namesto črne horde, ki se že polovico dneva prebija do prve vrste in kriči pod odrom, so nas pričakali beli stoli in prav spokojen ambient.

Za nekaj zdramitve je poskrbel The Sisterhood Band. Gre za akustični duo, ki ga sestavljata Alyssa Bonagura in Ruby Steward, hčerka slavnega Roda Stewarda. Mični deklini sta dokazali, da si več kot zaslužita odpreti današnji koncert. S pristno mešanico country melodij in bahavega rock'n'rolla sta vnesli poskočno živahnost, ki pa je žal ostala nekoliko neopažena. Velik del publike je namreč šele prihajal na prizorišče, tisti, ki pa so že sedeli, so bili večinoma že prestari, da bi malo poskočili in pri tem tvegali kakšen izpah kolka. Sam se nisem pustil motiti in sem se pridružil peščici, ki se je odločila vstati in se malo zazibati ob prijetnih vokalnih harmonijah. Kako tudi ne, saj te punci v belih kavbojskih odpravah s super prezenco naravnost mamita proti odru. Kot da bi slišali moje želje, so se organizatorji sredi nastopa odločili, da spustijo nekaj obiskovalcev naprej do sprednjih, dražjih sedišč. Očitno so pogruntali, da večer ne bo razprodan, in nam nekaterim omogočili boljši razgled – zelo pohvalno. Sledila je dirka do čim bližjega neokupiranega sedeža, nato pa še prijeten zaključek polurnega koncerta nashvilskih kavbojk. Tukaj se moram zahvaliti prijatelju Tijanu, ki je ves čas za vsak slučaj pazil na še eno prosto mesto zame in mi omogočil odličen razgled.

Torej, ogret sem bil na primerne obrate in pripravljen na zvezdo večera. Te pa ni in ni hotelo biti. Kot se za pravo zvezdo, oziroma že kar divo spodobi, si je gospod Tyler privoščil zares (pre)dolgo pavzo. Razumem, da želiš še nekoliko povečati napetost med oboževalci, ampak skoraj ura čakanja se mi vseeno zdi nekoliko pretirano. Ob vsem tem posedanju sem izgubil nekaj zagona in se že bal, da bom tekom koncerta bolj statičen, kot sem si želel biti. Na srečo so se ob prvem tonu vsi dvomi razblinili. Že po vsega par sladkih tonih klasike Aerosmithov, Sweet Emotion, je vsa publika v trenutku vstala in poskrbela za 180 stopinjski zasuk v ozračju. Na odru se je pojavila vitka postava, pošminkana od a do ž, in povzročila cel delirij pod odrom. Kakšen sedežni red, kakšen umirjen koncert. Že prvi komad je nakazal, da bo ta predstava šla v divjo smer in se ne bo brigala za pravila. Najbolj ažurni smo takoj stekli naprej in stvar je začela delovati kot pravi koncert. Vse skupaj se je le še stopnjevalo ob naslednjem hitu Cryin', ko je Steven že izvajal svoje značilne gibe z mikrofonom in dražil svoje oboževalke med nogami. Kljub že sedmim desetletjem mu glas še zelo dobro služi in iz njega lahko potegne vso intenziteto, ki jo potrebuje. Pričakovano se je pri izboru pesmi precej naslonil tudi na svoje kolege in nam tako postregel z Beatli v obliki I'm Down/Oh! Darling/Come Together kot tudi s poklonom Janis Joplin ob odlomkih Mercedes Benz in kasneje še Piece of My Heart. Predvsem pri teh izvedbah je treba izpostaviti izvrstno pomoč spremljevalnih vokalistk v bandu, ki so spustile marsikatero čeljust. Osebno me je najbolj navdušila kemija med člani in njihovo vživeto izvajanje, ki te ni pustilo ravnodušnega. Sicer je imel zvezdnik na začetku nekaj pripomb glede zvoka v svojem monitorju, a z naše strani je delovalo vse perfektno. No, skoraj. Pri pesmi Dream on je na klavirju napravil nekaj napak, prav tako mu vokali niso sledili tako visoko kot včasih. A za starčka je to povsem razumljivo in ni prav nič pokvarilo njegove impresivnosti. Kljub vsej mešanici rock žanrov je bil Steve Tyler absolutno gospodar scene. Poje z dobro intonacijo, zna lepo zabavati občinstvo s podajanjem mikrofona in slikanjem med koncertom, najbolj pa ti razmoči hlačke, ko si misliš, da ob čustvenih delih besedil s prstom in pogledom pristane prav na tebi, ohh … amm … mislim … hotel sem reči WROAAR, METAL, MOSH! Ne me obsojati, raje se vrnimo k pomembni zadevi. Srednji del setliste je bil večinoma sestavljen iz njegovega solo projekta, ki je malenkost umiril njegove privržence. Vmes si je privoščil nekaj oddiha in svoji 40 let mlajši izbranki na odru pripravil hitro rojstnodnevno praznovanje. Verjetno se je zaradi tega uvrstila na kakšen seznam za odstrel katere izmed oboževalk. Na koncu je uprizoril še zadnji juriš z Aerosmithovo Home Tonight, že omenjeno Dream on in coverjem Tinyja Bradshawa z naslovom Train Kept A-Rollin'. Po tipično italijanskem skandiranju »ole ole« je sledila še češnja na torti s pesmijo Walk This Way, ki se je prelevila v meni osebno najboljši del koncerta, Whole Lotta Love Led Zeppelinov.

Po dobri uri in pol se je tako zaključil presežek med koncerti. Priznam svoje grehe – bil sem na rock večeru in neizmerno užival. Celo do te mere, da si upam trditi, da bi ga uvrstil med top 3 letošnjega leta. In to govorim le dan po izjemni predstavi Maidnov. Mogoče me je pa le prijela kakšna huda oblika vročine. Preventivo bom doma vzel kakšen lekadol in si 5 ur predvajal muziko, ki ne spusti tempa pod 200. Še dobro, da je kmalu na vrsti Metaldays.

SORODNE VSEBINE:
21. 7. 2013Metaldays, 21. 7. 2013 / Novice
21. 8. 2001Iron Maiden / Novice
16. 9. 2014Metaldays / Novice
15. 1. 2002Iron Maiden / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
KONCERTI & FESTIVALI
22. 9. 2018
Blasphemer Fest Clagenfurth IV
Kwadrat, Celovec, Avstrija
25. 9. 2018
Spectral Voice, Hagzissa
KAPU, Linz
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj
27. 9. 2018
Güacho, Torso
Mammut Bar, Celovec, Avstrija