Suicidal Angels / Dr. Living Dead / Angelus Apatrida

»Na lep četrtkov večer se bo v Innsbrucku zgodil dober thrash koncert.« Vsaj tako sem si mislil. Na poti do Weekenderja sem na ulicah opazil tone študentov s pločevinkami piva ali litrcami žganja v rokah. »Konec tedna je tu, a verjetno ne gre nihče na koncert. Zakaj bi slehernik, ki tu študira, poznal Angelus Apatrida?« sem si mislil. Prav sem imel. Ko sem prispel na kraj dogodka, je bilo mrtvo. Na blagajni so čakali trije ljudje, tišina je prodirala globoko v vse pore mojega telesa. WTF? Vprašam starejšega gospoda, če sem slučajno zopet prišel prezgodaj, čeprav sem uradno zamudil več kot eno uro. »Ne, prvi band je že zaključil,« mi odgovori. »Prvi band? Kako se imenujejo? Kdo je naslednji?« ga začuden vprašam. »Angelus Apatrida so naslednji,« mi odgovori. Slabo znamenje. Že eno uro se dogaja, a prizorišče je mesto duhov.
V dvorani je bilo trideset ljudi. Mrtvilo. Na oder stopijo Angelus Apatrida. V trenutku se sedem ljudi samozavestno postavi v prvo vrsto in začne čupati. Dobro, vsaj nekaj. Spijem pivo in grem do šanka po novo rundo. Tisti stari gospod, s katerim sem se pogovarjal, začne z dragim fotoaparatom slikati, očitno je novinar. Ko bi le sam bil tako odgovoren, da bi si upal iti na koncert s takšnim aparatom, potem bi vam, drago bralstvo, z veseljem poslikal celoten dogodek in vas prikrajšal za lastne predstave o tem, kako je vse skupaj izgledalo. Tik preden sem se vrnil pred oder, je neki navdušenec želel izvesti mosh pit, a ni našel soplesalcev. One-man-mosh žal ni bil mogoč, jaz pa sem se na žalost vrnil nekaj sekund prepozno za ples v dvoje. Moj nesojeni soplesalec se je razočaran vrnil nazaj v levi kot odra in prijel svoj kozarec žganja. Ampak(!) po nekaj trenutkih se spogledava. Alfi Nipič in Neca Falk bi rekla: »Ko zvečer sva sama, ko le noč je z nama, pa želiva isto si oba ...« Odloživa kozarce in začneva mosh pit v dvoje. Želela sva motivirati ostale, a brez uspeha. Razočarana prekineva in pobereva svoje kozarce. Pogledam po dvorani. Sami »true« thrasherji z jaknami z našitki, kavbojkami in nasploh Bay Area imidžom, nekdo je imel celo napis »Fuck hipster posers«. In tam sem jaz, edini v sivi majici s Happy Budo in ročno narejenimi zapestnicami, izgledam kot kakšen Greenpeace aktivist in sem bolj vživet v dogajanje kot vsi ti ljudje tukaj? Jebite se, Tirolci! Španci so se trudili narediti vzdušje z motiviranjem publike, tudi igrali so izvrstno, a nič ... Osamljeni primeri čupanja so vsaj rahlo popravili vtis. Niti Give 'Em War ni zrajcal nikogar ... Po kvalitetnem in energično odigranem setu sem se odpravil do soplesalca in mu rekel: »Vsaj eden, ki rešuje avstrijsko čast!« Kaj kmalu sem zvedel, da je tudi on tujec – Nemec. Nasmejiva se in začneva debatirati o Metalcampu/Metaldays in festivalih nasploh. Iz pogovora sem razbral, da imamo v Tolminu bojda daleč najboljšo lokacijo za festival, a en teden je baje preveč, trije dnevi bi bili čez glavo dovolj ...
Nova runda (band, ne pivo)! Tretji po vrsti (nekako nihče ni poznal prvega banda, zato ne vem, kdo so bili) so bili Dr. Living Dead. Moja filozofija je, da dam vsakemu bandu, ki zveni generično ali neoriginalno, možnost v živo, ponavadi dvakrat. Videl sem jih že na Brutal Assaultu, kjer me sploh niso prepričali; brez tistih mask s smrtnimi glavami bi jih z lahkoto pozabil ... Začuda jim je uspelo prepričati osem mladcev, da so naredili prvi circle pit večera, jaz pa sem se že po dveh pesmih umaknil na sredino dvorane. Obupen zvok in podpovprečen nastop glede na Špance, kot nekakšni slabi Hatebreed so se mi zdeli. Že dobri Hatebreed mi ne dišijo, torej je jasno, v kakšno voljo so me spravili okostnjaki. Zaradi pasivne publike je pevec začel z: »Zdaj se bom usedel na tla in jokal kot dojenček. Hočete, da jokam kot dojenček? To je jebeni thrash metal, jebemti!« Poslušno mu je osmerica fanov ustregla z moshanjem in vsem, kar se za jebeni thrash spodobi. Če je to prihodnost thrasha, se mu brez problema odpovem ... Morda je že splošno medlo vzdušje malo zagrenilo bande in so zato nastopali pod povprečjem, a na koncu dneva je bil moj metal libido na psu. Sploh me ni več mikalo, kaj ponujajo zvezde večera. Iz moralne dolžnosti sem počakal na prvi komad – če bo dobro vzdušje, potem ostanem, če ne bo, grem domov. Žal se je zgodilo slednje in že ob enajsti uri sem zapustil skoraj prazno dvorano. Ko sem potegnil črto pod dogodek, nisem obžaloval. Moj ciljni band so bili Angelus Apatrida in igrali so odlično, zato mi ni bilo žal investiranega časa. Drugo jutro v službi okaram kolega s: »Kje si bil včeraj?« Basist v lokalnem thrash metal bandu se mi nasmehne z: »Eh, zaspal sem se, ni se mi ljubilo.« To pojasni slab obisk, če so celo pravoverniki raje ostali doma ... No ja, optimizem velja, moj moto »Think positive, think P. J.« mi že eno leto pomaga najti svetlo plat življenja.