Sweden Rock Festival 2012, 0. dan

Po osmih zaporednih romanjih v največje svetišče metala sem bil nekako prepričan, da bom letošnje leto – če se izrazim v besednjaku kvartopirske igre bridge – »pasiral«. Razlogov je več: družinske obveznosti, finance, relativna neatraktivnost bandov … S pojmom »neatraktivnost« ne pravim, da bandi v naboru letošnjega Sweden Rock Festivala (SRF) niso dovolj dobri ali neprivlačni, temveč je to subjektivno stališče osebe, ki je v svoji metalski karieri v živo videla že vse(!) bande, ki so ji bili v življenju izjemno ali pa vsaj zelo pomembni. To seveda ne pomeni, da bandov, ki sem jih že videl v živo, ne bi želel videti še stokrat, toda pot na Švedsko ni tako preprosta (ne logistično ne vremensko ne finančno), da bi se kar tako odpravil tja. Resda je bilo najavljenih nekaj imen, ki so me strašno rajcala, a tisto, kar me je privlačilo kot medveda med, je bila najava koheadlinerskega nastopa enega od mojih najljubših izvajalcev/herojev – Kinga Diamonda! Zgodovina najinih medosebnih odnosov je zelo dolga in barvita. Tam nekje v jeseni prazgodovinskega leta 1986 se je v mojem rojstnem kraju Slavonskem Brodu (kjer sem tedaj živel in se kalil kot mladi metalec) od nikoder pojavil neki tip iz Berlina, gastarbajterski sin Đuro Kosić. Čeprav sem takrat že nekaj let intenzivno inhaliral metal, je bila kaseta, ki mi jo je omenjeni Đuro posodil v poslušanje, zame trenutek kot v filmu 2001: Odiseja v vesolju, ko opičjak odkrije uporabnost kosti kot orožje in se prikaže monolit – prehod v neko novo (glasbeno) dimenzijo. Na tej kaseti sta bili dve Kingovi pesmi, no, pravzaprav ena od Mercyful Fate, The Oath, druga pa The Candle od King Diamond. Ostalo je zgodovina. Prvi poskus, da ga vknjižim (in seveda pogledam), je bil februarja 1990. V tem obdobju je bilo moje oboževanje Kingove glasbe na vrhuncu in ko je bilo objavljeno, da bo King Diamond 26. februarja 1990 gostoval v Ljubljani v okviru turneje ob promociji albuma Conspiracy, moja vzhičenost ni poznala meja. Diverzantska skupinica metalcev iz Slavonskega Broda je okupirala enega od kupejev na vlaku in se odpravila na to epsko potovanje (dandanes mi je mentalno lažje iti na Švedsko kot nekdaj v Ljubljano). Za vsak primer smo prišli že zgodaj dopoldne, stekli v Kompasovo poslovalnico in kupili vstopnice. Ne bom pozabil, kako šokiran sem bil, ker so bili tamkajšnji zaposleni vsi zamaskirani (tiste dni je bil namreč pust). Okoli 18:30 smo krenili proti Tivoliju, sledil pa je šok. Že na poti tja smo namreč začeli srečevati metalce, ki so se vračali iz dvorane in nam dejali, da je koncert odpovedan! Sicer se ne spomnim, da bi se zgodilo, a ne bi se čudil, če sem takrat kljub 21 letom starosti zajokal od žalosti. Nikoli preverjeno pojasnilo je bilo, da band na svoji poti iz Grčije s svojo opremo ni mogel vstopiti v nekdanjo Jugo, ker naj bi bila scenska oprema »neprimerna«. Šele relativno nedolgo nazaj pa sem izvedel, da so koncert pravzaprav odpovedali zato, ker so imeli naslednji dan načrtovan nastop v Španiji in jim zaradi ljubljanskega nastopa ne bi uspelo pravočasno priti tja. Verjetno je iz tega jasno, kateri nastop jim je bil prioriteta :) Naslednjič sem popušil s potovanjem na Mercyful Fate v Nemčijo leta 1993, pa potem spet leta 1997 z namenom ogleda kolektivnega paketa King Diamond/Mercyful Fate … Z vsako novo najavo Kingove turneje je v meni naraščala frustriranost, saj mi ga je vsakič znova uspelo izpustiti. Naposled sem ga vendarle uspel videti, a z Mercyful Fate kot predskupino Metallice v Ljubljani, medtem ko sem band King Diamond ujel šele leta 2006 v Budimpešti na turneji The Puppet Master. O tem, kako močno sem bil pod vplivom dotičnega koncerta, govori tudi podatek, da sem ga šel mesec kasneje ponovno pogledat v London.
No, to je bil zelo dolg uvod, s katerim sem hotel razložiti, zakaj sem se v zadnjem trenutku vendarle odločil iti na SRF. V najavi festivala je bilo rečeno, da bo imel King v letu 2012 širom celega sveta le dva koncerta in da bo en od njiju na SRF-u, drugi pa na Hellfestu v Franciji. Ta podatek je razblinil kakršnokoli dilemo o tem, ali grem ali ne.
Čeprav z uvodom že tako ali tako pretiravam, moram povedati še besedo ali dve ali sto o načinu, kako priti do tega živopisnega kraja, imenovanega Norje, kjer se vsako leto odvija festival, ter o tamkajšnji nastanitvi. Hvala bogu in svobodnemu podjetništvu, ki nam je omogočilo »low cost« letalske prevoznike, zaradi katerih me je karta za relacijo Budimpešta-Malmö stala le neverjetnih 14 € (z vsemi davki vred!). Sicer pa načeloma raje vzamem let do Kopenhagna, saj vlak do Švedske vozi naravnost z letališča in lahko tako prihranim denar za lokalni transport. Da ponazorim na primeru: Avtobus od letališča do železniške postaje v Malmöju stane 109 švedskih kron, kar pravzaprav ni malo. Vlak iz Malmöja pelje do Sölvesborga, od tam pa je organiziran avtobusni prevoz do samega festivala. In ta karta je tudi precej draga, 60 kron.
Naslednji problem je nastanitev. Ker se dogodek odvija v vasi, je edina sprejemljiva oblika nastanitve kamp, ker spodobnih turističnih kapacitet v tem selu preprosto ni. Podjetništvo na švedski način namreč pomeni, da je vsak travnik, vsaka lopa in vsaka štala preurejena v turistično »rezidenco« (in potem vsi, ko pridejo na Hrvaško, godrnjajo, kako je vse drago in nekvalitetno!). A tudi to niti približno ne zadostuje potrebam. Iz moje perspektive, torej perspektive samca oz. posameznika, mi vlačenje šotora in ubadanje z njegovo postavitvijo niti malo ne diši, zato se iz leta v leto, odkar obiskujem ta festival, ravnam po besedah Metallice: »… where I lay my head is home …« No, zadnji dve leti mi je počil film in mi je tudi ta način postal prenaporen, saj mi je obakrat izkušnjo pokvarilo vreme, ki je poletni junij spremenilo v prezimovanje v Jakobsfeldu! Ker štejem že 43 let, se mi ne da več lesti v mokro vrečo in biti premočen do kosti zaradi celodnevnih padavin. Pravzaprav, če bolje razmislim, je bil to eden glavnih razlogov, zakaj sem svoj letošnji obisk festivala postavil pod vprašaj.
No, na koncu sem vseeno šel, in to slabše pripravljen kot kdajkoli prej! Do zdaj sem se vedno nekako znašel in ob tej priliki bi se rad tudi uradno zahvalil slovenskim metalcem, h katerim sem se nekajkrat kar sam povabil v šotor.
Že takoj po prihodu na SRF je prišlo do manjše krize. Namreč, ker sem se v zadnjem trenutku odločil, da grem na festival, sem se tudi za novinarsko akreditacijo prijavil v zadnjem trenutku, ta pa je prispela ob 1h zjutraj istega dne, ko sem se odpravil na pot. Bil sem prepričan, da ta akreditacija šteje tudi kot vstopnica na festival. Ampak, malo morgen! Čeprav sem tekom teh osmih let, odkar redno obiskujem festival, postal neke vrste maskota SRF-a in nadvse vesten udeleženec vseh novinarskih konferenc (ker me zanimajo raznovrstne malenkosti in vem o bandih več kot oni sami), sem očitno padel v nemilost in mi tokrat brezplačnega vstopa (ki sem ga sicer v zadnjih šestih letih vedno dobil) niso odobrili. Čeprav sem hotel dotičnih 260 € porabiti za CD-je in nadaljevanje svoje poti (takoj po Švedski sem šel še na Poljsko na evropsko prvenstvo v nogometu, ampak to je druga zgodba), sem moral vse do zadnjega dati za vstopnico. Še sreča, da sem imel toliko denarja pri sebi …
Pred nekaj leti je SRF poleg rednih treh dni koncertov uvedel tudi t. i. ničti dan, ko so aktivni samo manjši trije odri in ne nastopa noben od glavnih bandov. Od teh srednje velikih bandov je odvisno, ali se bom festivala udeležil že ta dan ali ne. Tokrat sem se odločil, da grem, čeprav to zame vedno predstavlja dodaten logistični problem: namestitev. Letos so me na ničti dan zanimali predvsem Edguy, H.E.A.T., Sabaton in Dynazty.
Vsakič, ko pridem na ploščad pred prizoriščem, kjer urejajo akreditacije in podobno, me prežame neopisljiv občutek, kot bi bil zadet (seveda je to zgolj domneva, saj se še nikoli nisem zakadil, tako da zgolj predvidevam, da je nekako podoben občutek). A tokrat sem z višin svoje evforične zadetosti hitro padel na trda skalnata tla. Čim sem odložil svojo potovalko, sem namreč v roke vzel mobitel, tam pa na svojo žalost prebral sporočilo soproge, da je najin petletni sin zbolel in da ga trese vročina. To so tisti trenutki, ko se resno vprašam, če nisem vendarle postal »too old for this shit« in ali bi bilo morda bolje, če bi osta(ja)l doma … No, ker svoji družini zdaj na noben način nisem mogel biti v pomoč, ni imelo smisla jokati in se sekirati. Po prevzemu vstopnice in novinarske prepustnice sem se odpravil na festivalsko območje.

Prvi band, ki sem si ga ogledal, so bili švedski melodični metalci H.E.A.T. Zanimivo, čeprav so pogosti gostje SRF-a, sem njihove nastope ujel le poredko, saj so se ti vedno prekrivali z nečim, kar mi je bilo v tistem trenutku bolj pomembno. H.E.A.T. so tipičen '80s revival band, in to na najvišjem možnem nivoju. Ne bi se čudil, če bi izjavili, da so njihovi največji vzorniki iz 80-ih Europe. Ljudi pred odrom je bilo med njihovim nastopom neverjetno veliko, kar ponavadi nakazuje, da so organizatorji zgrešili z dodelitvijo odra in termina. V svoji prejšnji reportaži s SRF-a sem pisal, da je število čudakov ali bolje rečeno čudno oblečenih ljudi na festivalu drastično upadlo, to leto pa so se znova pojavili smučarji in podobni liki.
Takoj po koncertu H.E.A.T. sem odhitel pogledat švedske metalce The Crown in čeprav jih sploh ne poznam, so s svojim nastopom name naredili velik vtis. Spominjam se, da sem že med koncertom prijatelju v Hrvaško poslal sporočilo, da gledam nove Slayer, in to iz njihove zgodnje faze. Impresivno!
Začetek festivala je bil odličen in dober uvod za glavno skupino večera – Edguy. Band je bil na turneji v okviru promocije svojega zadnjega albuma Age Of The Joker in že nestrpno sem pričakoval njihov nastop. Prvič sem jih videl leta 2001 v Hamburgu v legendarni Markthalle. Takrat sem bil tako navdušen nad nastopom, izvedbo in kompletnim šovom, da sem jih še dolgo po tem klical »mali Maidni«. Od tedaj sicer že kar nekajkrat niso dosegli tega nivoja, njihov nastop na SRF 2012 pa je bil, milo rečeno, razočaranje. Že milijonkrat sem povedal, kako zelo mi grejo na jetra razni soli, zdaj pa temu dodajam še, da mi je na koncertih popolnoma odveč tudi polurno pripovedovanje vicev. Vsa čast Tobiasu, a njegove šale so svetlobna leta daleč od vicev o Mujotu in Hasotu. Na žalost je bila zaradi njegovega jamranja, komentiranja in zbijanja šal dinamika koncerta močno podrta. Kdo bolj nesramen od mene bi napisal, da je bil koncert preprosto dolgočasen. In ne bi se kaj dosti motil! To je bil eden redkih trenutkov v moji karieri koncertnega obiskovalca, ko sem komaj čakal, da bo nastopa nekega banda, ki ga imam rad, konec. Na žalost so v primerjavi z Edguy koncerti Avantasie desetkrat boljši in bolj dinamični, predvsem pa spektakularnejši!
Konec nastopa je s seboj prinesel nove probleme: Kje spati? Slovenske kolonije ni bilo nikjer na vidiku ali pa so se nekje zelo dobro vkopali, poskusi pri lokalnih štalah pa so se končali že na »recepciji«, saj so receptorji zahtevali vsote, vredne prestižnega hotela Hilton. Rešitev se je pojavila v zadnjem trenutku, ko sem naletel na stare prijatelje Švede, ki imajo stojnico s kebabom iz divjih svinj. Sprejeli so me kot brata in mi velikodušno odstopili prostor pod sosednjim tovornjakom za hot doge, tako da sem imel vsaj pogonsko gred … pardon, streho nad glavo. Na žalost se na Švedskem globalno segrevanje junija manifestira v obliki polarnega mraza, zato sem te noči pošteno zmrzoval. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da mi je že prvo noč nekako uspelo preluknjati napihljivo blazino in sem zato ležal v spalni vreči direktno na travi, temperatura pa je ponoči padla na 3 °C! Zjutraj nisem vedel niti lastnega imena več. Ponoči sem tako zmrzoval, da sem se zaradi mrazu vsak dan zbujal tik pred jutrom, ko je najhladneje.

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2012, 1. dan
Sweden Rock Festival 2012, 2. dan
Sweden Rock Festival 2012, 3. dan