Kulturno društvo Brutal Partysan v sodelovanju z društvom IndiJanez je pripravilo mariborski publiki drugi koncert v okviru svojega postkoronskega koncertnega cikla. Nastopili so lokalci Taste Of Plague, ki preigravajo mešanico death in black metala, slama in deathcora.
Preden se lotim opisa samega nastopa, bom najprej namenil nekaj besed zasedbi. In sicer tistemu delu, ki mu ni uspelo stopiti na oder. Peterica iz Maribora je imela dvojno smolo, ki je bobnarju in enemu kitaristu onemogočila udeležbo v obliki, ki bi si jo vsi želeli. Bobnar si je poškodoval nogo, zaradi česar ni mogel bobnati in zaradi česar je pogled na oder deloval precej žalostno – brez bobnov pač ni prave odrske postavitve za metal koncert. V praksi je to pomenilo, da je bobnar sedel levo za ozvočenjem pri računalniku in od tam skrbel za pravilno predvajanje matrice. Še hujše pa je usoda udarila po kitaristu, saj je ta zbolel in se sploh ni mogel udeležiti koncerta. Namesto njega je vskočil kitarist od Dethrone The Corrupted, ki pa je glede na videno in slišano povsem zadovoljivo opravil svoje delo.
Tako, pa smo že pri nastopu. Tako kot prvi koncert tega postkoronskega koncertnega cikla z Gruden se je tudi tokrat vse skupaj začelo okoli pol devetih zvečer, nastop pa je obsegal samo en band, ki je igral nekaj več kot pol ure. Povsem dovolj za vse udeležence, katerih hrbtenice so se zaradi korone odvadile dolgega stanja na mestu, in tudi povsem dovolj glede na ponujeno. Morda bo zvenelo neverjetno, a dejansko sem se s Taste of Plague v letošnjem letu že srečal v živo. To je bilo konec januarja letos, ko so nastopili na odru Orto Kluba v okviru Dirt Skunks Festa. Že prvič me niso preveč prepričali, kar pa jim tudi v drugo ni najbolje uspelo. A glavni krivec za to bi tokrat lahko bil zvok, zaradi katerega so Mariborčani zveneli dokaj prazno, opustošeno. Oba singla, Cleanse and Desolate in It's Here, ki na njihovem Bandcamp profilu zvenita dosti bolj polno in nasičeno, sta na dvorišču Pekarne skupaj z ostalimi komadi zvenela povsem osiromašeno. Očitno je manjkal kakšen močnejši efekt, ki bi zapolnil večkratno vrzel med hitrimi bobni in počasnimi kitarskimi ritmi. Sicer pa bi v mojih ušesih kakšen breakdown manj tudi bil dobrodošel, sploh recimo med zaključnim in meni najljubšim Garden of Frozen Souls. Za razliko od večine komadov, ki v glavnem temeljijo na slam in deathcore ritmih, gre za všečen in dinamičen black metal komad, ki pa ga band nekje na polovici abruptno prekine z breakdownom (tovrstno menjavanje ritmov oziroma skakanje iz enega žanra v drugega je zgleda nekakšen brand tega banda). Mojega osebnega okusa zasedba s tem ne zadovolji, a kdo sem jaz, da bom kazal s prstom. Zasedbi je uspelo »prepričati« štiri nadobudneže k moshpitu, med katerim je pivo konkretno letelo po zraku, medtem ko je pevcu še enkrat več uspelo različne glasbene zvrsti suvereno povezovati z različnimi načini petja.
Nekaj čez deveto je bilo koncerta konec, po n-ti zahvali se je band poslovil in ni ugodil prošnjam publike po dodatnem komadu.
