Thrash Night

Live In-Sanity večeri so na srečo postali čudovita konstanta, ki zadovolji še tako zahtevne poslušalce različnih zvrsti metala. Tokrat je bil na udaru thrash živelj. Za koncert se je vedelo že precej dolgo in kljub odpovedi Negligence se zdi, da thrasha ne moreš ustaviti. Še posebej, če zadnji trenutek paketu dodaš Crossbreed. Ta sobota je bila polna koncertov, saj ste poleg škofjeloškega imeli na voljo še predstavitev novega CD-ja skupine Prospect v Mediaparku v Ljubljani (skupaj z Metalsteel), lahko ste spili kakšno pivo kje doma ob poslušanju Manowar ali pa Slayer, za vse še bolj odprtega uma so v Krškem žagali "reunited" Polska Malca. Iskreno sem bil kar razočaran, ko sem po forumih bral sranja a la "če si metalc, boš tam" oz. "če si to, boš tam in počel to." Fuck that and let people decide!!! Puščam debato tistim, ki se jim da, v umu pa se vračam na tisti thrash dogodek.
Rdeča Ostriga je plac, v katerega se zaljubiš na prvi pogled in ko sem videl, da teta za šankom kuha domač kofe (turska!!!) v džezvi, I was hooked. Mmm, kak je pasal kofe. Ker je zunaj bilo mrzlo kot prasica, sta dva protagonista, Aleš iz Dawn Patrol in Buco iz Eruption kuhala poceni vinček in tako segrela veliko ljudi. No, večina jih je že itak bila lepo v komi (hail punca, ki je preživela Centrifuga City), ostali pa so se z vsakim požirkom približevali temu stanju. Ja, mraz in vinček and fuckin' thrash metal!
Na oder so stopili novi koroški "american" thrasherji Thraw. Komadi, ki jih igrajo, so mi pri srcu že od Kurcšlusa dalje in prav veselim se jih videti še kdaj. Mater, kako dobro igrajo. Igrali so avtorske skladbe (nimam pojma, katere), so pa priredbe Slayer, Testament in Anthrax (Indjusi!!!) bile še toliko boljše. Vokalist (baje kri Marjana Smodeta) ubija s svojim pristnim humorjem, možnostjo improvizacije in vokalnim fušanjem. Me spomni na čudovite čase poslušanje TDK kaset, na katere mi je sosed snemal thrash v devetdesetih. Udri!!! Kitarista, ki izhajata ali iz thrash/progressive loze (brat Tilna iz Wartune) ali iz poganskih gozdov (ta drugi kitarist), sta tako kot Jay in Dyz še en tandem, o katerem se govori ob večerih, ko se v playerju rola DRI in Forbidden in se gledajo spoti a la Toxic Waltz. Tipa obvladata, le da jima je zvok občasno nagajal. Hail basist, je vse kar lahko rečem, ko gledam kako "gregchristianovsko" plešejo prstki po vratu, medtem ko koroški Perry The Groomp Strickland ubija boben tako, da bi v osemdesetih v moshpitu bil pravi povod za masaker. Thraw so, suma sumarum, zakon! To so jim pokazali tudi ljudje, ki so totalno noreli in tudi mene je že počasi bolel vrat na to čudovito glasbo.
Po kratki pavzi, v kateri si lahko ali kadil na mrazu ali pa gledal diapozitive z dogodivščinami lokalne metalske legende (hail and kill!!!), so na oder stopili Crossbreed. Težko je povedati kaj o tako dobrem bendu, ki ima toliko malo sreče z vokalisti. Ali res ni v kokoški niti enega, ki bi izzval svoje življenjsko poslanstvo s petjem v tako tehničnem thrashu, kot so Crossbreed? Če nič drugega, vsaj so spet dobili še enega kitarista. Če prav pomnim, je to Jani (?) iz nekdanje trboveljske zasedbe Rapid Fire. A zastup'š? Itak. Instrumentalna podlaga je popolna. Resda je Grega bil preglasen na trenutke, ampak me to ne moti, saj je prav užitek gledati, kaj dotični fante dela s kitaro. Še se ga bo pomnilo, pravimo. Basist, katerega ime je izginilo v dimu cigaretov in poceni vina, je še vedno totalno Macabre worshipper s svojim odličnim igranjem in zvokom. Jani je res dober kitarist, ki pa ne ve, da Dimmu Borgir majica zgleda grdo na thrash nightu. What happened to Freddy Miller tees? Bobnar Boštjan je popolni norec, kateremu nič ni svetega in tako dober mix evro in amer-thrasha, ki so ga izvedli Crossbreed je v mojih ušesih odmeval še dolgo za tem. Dve dobri priredbi v obliki Alice iz Pekla in Morilca Bolečine, plus dobra novica, da se je baje po nastopu oglasil potencialni vokalist, so zadosti dobri znaki za fante iz Rogaške/Trbovlja. Nothing can destroy Crossbreed, je pa res, da bo treba vokalista dobiti. Kje ste, mamicu vam?!!
Zvezde večera so zame bili najmanj thrashovsko obarvani Dawn Patrol, katerim samo pošiljam iz srca izklesano vprašanje "Kdaj za hudiča bo CD?" Jaz ga kupim takoj, tokrat celo ne s konvertibilnimi markami. Dawn Patrol so ena tistih zasedb, ki bi si jih lahko ogledoval nonstop. Ne samo, da igrajo odlično - hail kitarska dvojica z zelo dobrim zvokom - in ne samo, da je Ana najboljša basistka v Sloveniji, pa ne tudi, da je Wuko bolezni navkljub igral kot Scott Columbus of Manowar (pounds his drums like Thor the Powerhead!!!); skupina ima tudi odličen smisel za dinamiko in komunikacijo. Temu pa botruje "Don Juan meets Bruce Dickinson meets Lado Bizovičar" vokalist Aleš, katerega neustavljivi veseli karakter, podkrepljen z odličnimi vokali, je vse, kar naredi iz odličnega benda še boljšo vokalno-instrumentalno zasedbo. Komadi kot so Rockstar Ate My Hamster, Dark Side Of Society ali pa meni najboljši Fortress vam bodo vedno pognali kri po žilah in ni niti najmanj čudno, zakaj je prav med igranjem DP bil največji mosh pit. Letelo je vse - od kap, do las, ljudi itd.
Za konec so na oder prišli Eruption, ki so baje še vedno na turneji z Rager in Patrons in katerih vokalist Buco ne pozna milosti do prehlada, saj se je v tistem minusu tako lepo sprehajal samo v nekem kvazi džekiju. Žal si jih nisem ogledal, ker sem se raje pogovarjal s punco, ampak sem videl na trenutke en velik kaos, poln metala in veselja. Folk je norel, bend tudi, vsi so noreli, dokler nas niso začeli iz Ostrige priganjati z odprtimi vrati in okni, skozi katere je šel hlad do kosti. Odličen zaključek sezone pred prazniki. Thrash for Santa! MOSH!!!