Top Stripper / Motorfire / Mist

MC Jedro v vsem znani metalski kraljevini Medvode je v nekaj letih obstoja postal pravo zavetišče za vse klasičnih zvrsti (in folk metala) željne metalce, saj so ti žanri tam redno na meniju in tovrstnih koncertov pač ne gre zamuditi, četudi gre za dan mrtvih in se je po prekrokani noči na Glamoweenu marsikateri obiskovalec precej mrtvo tudi počutil.
A ni za jamrati, saj so malo po deveti uri začele žgati nove domine slovenskega metala, ljubljanske doomerke Mist. Po prijetnem presenečenju na njihovem premiernem špilu pred dobrim mesecem v ljubljanskem Ortu so se tokrat punce pokazale v še boljši izvedbi, predvsem pa je bila slišna razlika v Nininem vokalu, ki je pridobil na mističnosti in zlobnosti in vse manj zveni kot kakšna Alya, obenem pa se vedno bolj približuje zloveščosti, kakršna dotični zvrsti pritiče. Vse bolj pa postaja očitno, da gredo dekleta v smeri pravega, ortodoksnega doom metala, saj zvenijo počasnejše, bolj kotaleče in vse bolj darkersko. Ali je to plus ali minus, naj se odloči vsak sam, vseeno pa je potrebno pohvaliti bobnarko Mihaelo, saj po svoji bateriji zares udriha, kot se za doom spodobi, in to navkljub nekaj tehničnim težavam, ki jih je posledično imela s svojimi stojali.
Naslednji na meniju so bili primorski heavy metal žurerji Motorfire. Tu smo bili deležni dobre in s strani publike odlično sprejete heavy metal žurke, ki pa je v tehničnem smislu žal ostala korak zadaj. Skupina se namreč kljub nekajletnemu stažu nastopanja namreč še vedno zanaša predvsem na priredbe, ki zavzemajo večino njihovega repertoarja, obenem pa so različne tako žanrsko kot po tehnični izvedbi. Vokalist Anej dokazuje, da se razvija v dobrega heavy frontmana in je tako na odru izjemno dinamičen, a si prepogosto nadene prevelike čevlje in tako lahko odličen vtis, ki ga pusti po npr. Heading Out to the Highway (Judas Priest) ali Victim of Fate (Helloween), povsem podre z razštelano verzijo tehnično zelo zahtevnega Aces High (Iron Maiden). Kar velja za vokalista lahko do neke mere trdimo za celoten band, saj se Motorfire v želji, da bi ugajali čim večjemu številu publike pogosto razpustijo v poziranje za odru (v dobrem pomenu besede), a ob tem pozabljajo na igranje in tako marsikdaj pride do precejšnjih fušev, ki jih nabrušena metalska ušesa zlahka zaznajo in tudi ogorčeno zavrnejo. V vsej poplavi coverjev tako zvodeni tudi njihov avtorski material, ki pa bi moral pri takšnem mladem bandu predstavljati esenco koncerta. Zanimivo bo torej spremljati razvoj zasedbe v prihodnje. Morda si lahko na tem mestu drznem svetovati, da naj cenene trike z zlajnanimi priredbami a la We're Not Gonna Take It (Twisted Sister) in Fear of the Dark (Iron Maiden) prihranijo za motoristične klube, kjer bodo tudi najbolje sprejete.
Kot vrhunec večera pa – Top Stripper. Mlademu bandu, ki je še dobrega pol leta nazaj na isti lokaciji služil kot ena od ogrevalnih točk, je tokrat pripadlo mesto headlinerja (če lahko ta izraz za koncert s samimi domačimi zasedbami sploh uporabim). Zakaj pa ne, saj se Ljubljančani izkažejo z vsakim posameznim nastopom, kar se odraža tudi v vedno večji podpori poslušalcev pod odrom. Baje jih najbolje opisuje njihov moto »duša bluesa in srce rokenrola« in bolj se ne bi mogel strinjati. Fantje igrajo pestro mešanico hard rocka, rokenrola in bluesa z vonjem po 70-ih in 80-ih. Če bi ponovno izpostavljal zgolj fenomenalni vokal pevca Jaše, bi ostalim delal krivico, saj se na odru prav vsak od članov mojstrsko izkaže, čemur botruje tudi raznovrstnost komadov, ki omogoča, da enkrat en, drugič drug inštrument pride do izraza. Skupaj z nekaj priredbami so občinstvo dodobra navdušili s skladbami s svojega letos izdanega dema High Heels Avenue, ki ga v prosto poslušanje nudijo tudi na portalu YouTube, izpostaviti pa je treba predvsem pesmi Hot Stripper, LA City in čutno Gone with the Train, ki se poslušalcu usedejo naravnost v uho in srce. Če so vam všeč posnetki, potem vam garantiram, da vas bodo Top Stripper v živo še bolj presenetili.
Zanimiv in nadvse prijeten večer se je malo po polnoči zaključil, vsem navzočim pa nudil krasen vpogled v underground slovenskega klasičnega hard'n'heavyja ter še enkrat dokazal, da se da manko kilometrine in izkušenj nadoknaditi s trdim delom in pravo zagnanostjo za glasbo.