Švedski Tribulation se trenutno še vedno mudijo po Evropi kot ena od predskupin kolegom Ghost, ki jim je kmalu po predstavitvi prvenca Opus Eponymous v manj kot desetletju uspel veliki met. Zanimivo je bilo spremljati, kako so se v le nekaj letih preselili iz srednje velikih dvoran v mnogo večja gledališča in nazadnje zdaj še na stadione kot predskupina Metallice. Postali so tako veliki, da med nastopoma v Budimpešti in Mantovi pri nas ali v naši bližini ta večer očitno ni bilo dovolj velike dvorane, ki bi bila prosta ali cenovno dostopna za ta paket. Zato se je 4. decembra njihova druga predskupina All Them Witches dogovorila za koncert v Zagrebu, Veselim Dihurčkom pa se lahko zahvalimo, da so našo prestolnico obiskali Tribulation. Ker je najava njihovega prvega samostojnega koncerta pri nas prišla le dobra dva tedna prej, pa tudi zaradi prekrivanja s koncertom Cult of Luna v Kinu Šiška, nihče ni zares vedel, kaj pričakovati.
Večer je postregel s kar nekaj lepimi presenečenji. Vsekakor nisem pričakovala, da bo za obiskovalce koncerta ločen vhod prek starega bara, saj je bila spodnja hala s kadilnico rezervirana za zasebno žurko. Zato je bil merch naprodaj kar v baru namesto v zgornji dvorani, ki ima že tako ali tako nerodno razporeditev. Zaradi lepega obiska zgoraj za mizo z bandovimi izdelki tokrat niti ne bi bilo prostora, a če bo takšna rešitev izvedljiva tudi na prihodnjih koncertih v klubu, bi lahko večkrat naredili tako.
Edina zoprna okoliščina tega večera je bilo preglasno ozvočenje, zaradi česar je naslednji dan (kljub čepkom) marsikomu piskalo v ušesih, saj je z vsakim naslednjim komadom sicer soliden zvok postajal vse bolj popačen in se je med koncertom nekoliko izgubila igrivost, ki je tako značilna za Tribulation. Zato pa je četverica v primerjavi z ustaljenim setom na turneji presenetila z izborom pesmi. Po predvajanem uvodu so se namreč držali vrstnega reda prve polovice pesmi v drugem dejanju (na drugem CD-ju) koncertnega albuma Live & Dead at Södra Teatern, ki so ga decembra lani posneli v Stockholmu in izdali pri Century Media le nekaj tednov pred ljubljanskim datumom. Poleg zadnjih dveh albumov so torej zaigrali tudi nekaj starejšega materiala z drugega albuma The Formulas of Death, s čimer so še posebej razveselili svoje dolgoletne sledilce.
Po uvodnem Trollens Brudmarsch so takoj udarili z mojima najljubšima komadoma. Melancholia, ki sem jo pričakovala za konec, je prišla na vrsto kot druga v setu in sproščeni gibi po njenem ritmu so se hitro razširili med obiskovalci in obiskovalkami po vsej dvorani, ko pa so se strasti spet nekoliko umirile, jih je band kot tlečo žerjavico hitro razplamtel nazaj že z uvodno melodijo pesmi The Motherhood of God, med katero smo dočakali tudi prvo solažo večera in koketiranje obeh kitar, kot se za vse bolj rokerski band zagre.
Nato so med prvim presenečenjem večera, komadu Rånda, izmenično vlekli vzporednice z rojaki Bathory in Dissection, v ospredje pa je končno »stopila« tudi bas kitara. Prej omenjena igrivost je najbolj prišla do izraza pri novejših komadih, recimo pri Nightbound. Z aktualnega albuma Down Below so poleg slednjega sicer predstavili še komade The Lament, Lacrimosa, The World, Lady Death in Cries of the Underworld, medtem ko so nam s predhodnika The Children of the Night poleg že omenjenih prvih dveh na začetku seta postregli še s skladbo Strange Gateways Beckon.
Kar se tiče same izvedbe, nismo bili priča zgolj še enemu ustaljenemu in usklajenemu nastopu, kakršnih smo vajeni na večjih metalskih koncertih, saj so Tribulation daleč od običajnega in tudi čedalje dlje od metalskega. Žanrsko so z zadnjimi nekaj izidi namreč že nekje med psihedeličnim in gothic rockom, v katerem negujejo še nekaj prvin black in heavy metala. Po glasbi bi jih še najlaže opisala kot grobo mešanico islandskih Kontinuum, zdaj že razpadlih švedskih zasedb In Solitude in Dissection (predvsem poznejšega obdobja z albumom Reinkaos) s pridihom The Cure.
Po videzu je očitno, da deloma jemljejo navdih tudi iz grozljivk, kar pa pri njih za razliko od večine sorodnih zasedb dejansko deluje. Zaradi Hulténovih plesnih točk, ki jih je na majhnem odru izvajal s kitaro vred v resasti opravi s črno tančico (zvest ji je še iz časa snemanja videospota za Melancholio), se ves večer nisem mogla otresti asociacij na prvi del Argentove trilogije Le tre madri. In glej ga hudiča – v manjši dvorani s Tribulation se hitro zgodi, da si s katerim od njih zreš iz oči v oči – nekje na drugi polovici seta so dejansko tudi zaigrali Suspirio de profundi, ravno tako z drugega albuma.
Ne tako markantni, a vseeno zanimivi so bili na svoj način tudi preostali člani. Njihovi groteskno naličeni obrazi so prišli še bolj do izraza zaradi zelenih luči, ki so njihove viktorijansko-vampirske postave osvetljevale s tal navzgor. Brez siceršnjih svetlobnih efektov so torej morali sami vložiti še nekoliko več energije v popestritev nastopa, kar pa je šlo četverici prav lahkotno od rok in nog, saj so prav od začetka do konca prepričljivo vzbujali vtis, da so kot rojeni za oder.
Če je bil bobnar Leander, ki je pred tem najprej kot koncertni in nato polnovredni član skoraj deset let bobnal pri Deathstars, večino časa skrit v ozadju in nam le občasno dvignil palčki v pozdrav, sta poleg vokalista Anderssona, ki prav tako igra na bas, stik z občinstvom vztrajno navezovala tudi oba kitarista. In če se je prvi v glavnem izražal prek plesa, je drugi kitarist Zaars to počel z jeznimi in prodornimi izrazi na obrazu, s katerimi ga je na trenutke prekašal le sam Andersson. Vsi trije so večkrat zamenjali svoja mesta na odru, med največjim zanosom pa se je Hultén bojda nekajkrat spotaknil ob tančico, ampak je spodrsljaje mojstrsko vključil v svoj performans, da tega sama niti nisem opazila.
Po videnem mi je žal, da Tribulation nisem videla v živo že prej, saj so preprosto s srcem pri stvari. Da se nastopov lotevajo premišljeno, je jasno že po tem, koliko pozornosti namenjajo že najmanjšim podrobnostim; pevec je na primer namesto s pločevinko piva z nami nazdravil z manjšim vinskim kozarcem. S čim točno je gasil žejo niti ni tako pomembno, lahko pa na prste preštejem koncerte, na katerih sem toliko uživala ob odlični glasbi in vodi, kot sem tokrat s Tribulation. Naslednjič mi vsekakor ne uidejo.
Na koncu je bila torej vsaka skrb glede obiskanosti odveč, saj so si tudi Tribulation v 15 letih delovanja z več odličnimi izidi in med preteklimi obiski kot podpora Melechesh in Insomnium ter nenazadnje z letošnjim nastopom na MetalDays pridobili dovolj zvestih poslušalcev, da so jih prišli sredi tedna poslušati v živo s praktično vseh koncev Slovenije. Zato je bil zgodnejši konec koncerta zelo dobrodošel, tudi za tiste, ki so po koncertu v Ortu odhiteli še v Kino Šiška, da so lahko ujeli še nastop Brutus in Cult of Luna. Če povzamem še besede kolega, ki se je istega večera raje odpravil na koncert v Zagreb, je bila takšna organizacijska rešitev idealna za skoraj vse. Vsem ljubiteljem Ghost pa zaenkrat ne preostane drugega kot vožnja v katero od sosednjih držav in upanje, da se Cardinal Copia s svojimi neimenovanimi ghouli med naslednjo turnejo ustavi recimo v Hali Tivoli.
Videoposnetka koncerta in galerijo je posnel Jan Hauschen iz Studia TPD.
