Trivium / Annihilator / Sanctity

Izmed mlajših prodirajočih metal bandov onstran Atlantika so prav Trivium tisti, ki so bili, še posebej z albumom The Crusade, najbolje sprejeti med klasično metalsko evropsko publiko; se pravi med ne-najstniškim poslušalstvom heavy in thrash metala. Seveda tudi v Evropi v največji meri mladina pada na Trivium, a delež (malo) starejšega poslušalstva vseeno ni majhen. Precej je k temu pripomoglo tudi mesto predskupine na turneji z Iron Maiden konec lanskega leta. Slabe pol leta kasneje so se Trivium odpravili na še skoraj dvomesečno headlinersko turnejo po stari celini in kot veliki ljubitelji klasičnega heavy metala so tokrat s seboj povabili kanadske legende Annihilator (med koncertom so Trivium sami poudarili, da gre za enega največjih metal bandov vseh časov), družbo pa so jim delali še žanrski kolegi iz založbe, newcomerji Sanctity.
Sanctity so nedavno izdali svoj prvenec Road To Bloodshed, pri Roadrunner Records pa nanje ciljajo kot na nove zvezde ameriškega thrash metala, ki naj bi šle po stopinjah Megadeth, Testament in ostalih thrash metal velikanov. Da Sanctity poslušajo thrash metal je bilo očitno v Trevisu, ki je bil moj prvi kontakt z njihovo glasbo, kot je bilo očitno tudi, da Sanctity ni tuje tisto, kar ustvarjajo njihovi prijatelji iz Trivium. Zato ni bilo čudno, da so bili deležni odličnega sprejema s strani publike, ki je že med njihovim nastopom dodobra napolnila klub New Age. Band je na odru razganjalo od energije in želje po dokazovanju. Solo kitarist, ki malo spominja na Dina Cazaresa, je izstrelil nekaj impresivnih, zelo divjih solaž, celoten band s frontmanom Jaredom na čelu je bil vseskozi 100% v akciji, njihova slabša stran pa je vokal, ki je bil nekoliko šibak in pa dokaj nepotrebne (emo) melodične vokalne linije, ko Sanctity zvenijo kot kak povprečen heavy/power metal band.
Po dolgem času je to spet tista prava evropska turneja za Annihilator, ki je niso imeli praktično že vse od turneje za Carnival Diablos. Z Waking Up The Fury so bolj kot ne »životarili« po Evropi s Seven Witches, za All For You so sicer igrali nekaj koncertov z Judas Priest, a zaradi odhoda z založbe niso dobili prave priložnosti. Turneja s Trivium pa je končno takšna, ki si jo band kova Annihilator zasluži in ki jo je iz stališča predstavljanja širšemu občinstvu in pridobivanja novih fanov tudi potreboval. Zanimanje za band je zaradi ne ravno navdušujočih albumov v zadnjih letih upadlo, glede na koncert v Trevisu in potek turneje pa se stvari, izgleda, spet obračajo na bolje. Od odhoda Joeja Comeauja Annihilator na odru še niso bili tako močni. Vokalist Dave Padden se na odru v vlogi kitarista bolje znajde in je tudi bolj samozavesten ter v interakciji s publiko, kot je bilo to za čas, ko je v rokah držal le mikrofon. Sploh pa je tudi zelo dober ritem kitarist. Stari dobri Jeff, ki je pri Operation Annihilation in King Of The Kill preizkusil tudi svoje pevske sposobnosti, je naravnost blestel na odru, neverjetno s kakšno perfekcijo so bile odigrane solaže in tudi razpoložen je bil odlično. Veliko pa sta k izboljšani podobi na odru prispevala tudi novinca, predvsem basist Brian Daemon, ki je bil tudi vseskozi v kontaktu s publiko in headbangal kot nor. Navdušenje med publiko je bilo precejšnje in zagotovo so Annihilator v Trevisu na svojo stran pridobili tudi fane Trivium, ki do sedaj še niso slišali klasik kot King Of The Kill, Never Neverland, Set The World On Fire in Alison Hell. Tričetrt ure je bilo premalo za kaj več in to je bila edina slaba stran nastopa.
Set lista Annihilator: Operation Annihilation, Clown Parade, The Blackest Day, King Of The Kill, Never Neverland, W.T.Y.D., Set The World On Fire, The Fun Palace, Alison Hell.
Glede na to, kako so Trivium izkoriščali velik oder dvorane Dutch Forum na turneji z Iron Maiden, je bilo za pričakovati, da se bodo v New Ageu počutili nekoliko »utesnjene«. Težko govoriti o tem, a dejstvo je, da so bili na odru precej bolj pozorni en na drugega, ki jim ni dopuščal letanja gor in dol, kar so počeli takrat. Vseeno, njihov nastop ni bil nič manj energičen, čeprav se zdi, da pri njih vse skupaj poteka že precej naštudirano in rutinsko. To je mišljeno glede nastopa, po tehnični izvedbi jim še manjka kilometrine, da bi odigrali tako perfektno in brez fušanja kot to recimo počnejo Annihilator in tudi Matt vokalno ni isti kot na albumu. A na to se nihče v dvorani ni kaj dosti oziral, New Age je v hudi vročini (že zunaj je termometer kazal 30) slavil svoje junake na odru kot dan pred tem zmago Milana v Ligi prvakov, skoraj cel spodnji del kluba je bil vseskozi v gibanju. Bilo je še več moshanja kot pri prvih dveh bandih, crowdsurferjev ni bilo malo – a tako neprijaznih redarjev do crowdsurferjev ne pomnim. Res je, da med ograjo in odrom ni skoraj nič prostora, a zato še ni treba vsakega tako grobo ne samo poriniti nazaj med publiko, ampak ga tudi zabiti čimbolj proti tlom. Res je pa tudi, da zelo redko srečaš tako nekulturne mosharje kot tu. To ni bil noben »violent friendly fun« (kot je bil recimo na Suffocation na Metelkovi), ampak le iskanje kontakta in teženje, odrivanje, zaletavanje na vse možne strani. Nazaj k bandu. Trivium so v uri in četrt ob več krajših nagovorih (ja, Matt, vsi v dvorani so vedeli, da igrajo Trivium, tega ni treba desetkrat ponoviti) brez prestanka žgali najboljše z albumov The Crusade in Ascendancy, z Ember To Inferno in Requiem pa so odigrali tudi dva komada svojega prvenca Ember To Inferno. Anthem (We Are The Fire) pa je trenutno hit, ki najbolj zažge med Trivium fani. »Ohooo ohooo, ohooo ohooo…« jim je z nasmeškom na obrazih še dolgo po koncertu odmevalo v ušesih.
Set lista Trivium: Entrance Of The Conflagration, Detonation, Ember To Inferno, Like Light To The Flies, Rain, To The Rats, Unrepentant, Requiem, Tread The Floods, Dying In Your Arms, Drowned And Torn Asunder, Suffocating Sight, Ignition, Anthem (We Are The Fire), A Gunshsot To The Head Of Trepidation, Pull Harder On The Strings Of Your Martyr.