Ugly Kid Joe

Kaj pričakovati po petnajstih letih, je huda uganka. Ugly Kid Joe so nam sicer rahlo namignili, kaj lahko pričakujemo od EP-ja in poletne turneje s singlom Devil's Paradise, ki pa je s tipičnih poletnih Ugly Kid Joe hitov skrenil na resnejšo in temačnejšo stran ter tako še dodatno razširil paleto pričakovanj.
Ker smo bili med prvimi na prizorišču, sem lahko spremljal posamezne skupinice oboževalcev, ki so kapljale pred dvorano. Vendar obisk ob uri začetka še zdaleč ni bil tisti, ki bi ga pričakovali za band z dvema dvojnima platinastima izdajama. Tudi dvorana, nekakšna kopija ljubljanskega Orto bara, je bila po velikosti pod pričakovanji in je vzbujala nekoliko skrbi, kam se bomo stlačili vsi obiskovalci, ki se nas je na koncu nabralo kar zavidljivo število.
Lokalni organizator ali band so predskupino več kot očitno raje izbrali preko poznanstev, kot pa glede na kvaliteto. Fantje iz »Godsavethequeenlandije« so me nagnali iz dvorane po enem komadu. Čeprav osebno dam večini slabih začetkov možnost, da popravijo vtis vsaj v nekaj naslednjih minutah, je bil ta tako obupno otročji, nezanimiv in klišejski, da sem kaj hitro pobral šila in kopita ter se šel ven pogovarjat s fani iz Stuttgarta, kar je tudi za vas, verjemite, precej bolj zanimiv podatek kot reportaža o predskupini.
A čuden začetek se je sprevrgel v skoraj sanjsko uro in pol, ki so jo iz hudičevega raja v München prinašali štirje možje s super bobnarko. V trenutku, ko so začeli s prvim udarcem komada V.I.P., je publika po skoraj polovici dvorane začela skakati kot ponorela. Frontman Whit je prinorel na komaj pol metra visok oder brez backstagea in se takoj začel rokovati s fani v prvih vrstah, kar je poleg ostalih norčij uganjal skozi večino koncerta. Ko je razprl grlo je dvorano zajel val navdušenja, vokal je bil namreč odličen. Basist Crockett se je glede na majhnost odra že skoraj nevarno odbito gibal po celem odru. Oba kitarista so bolj kot razmetavanje odlikovali odličen zvok ter odlično odigrane solaže. Po nizu hitov Dialogue, Neighbour, Panhandlin' Prince, C.U.S.T. in Milkman's Son je sledil The Devil's Paradise z novega EP-ja Stairway To Hell. Odziv publike je dokaj očitno razveselil band, saj jih je že presenetljivo veliko naglas prepevalo refren ter norelo nič manj kot na stare hite. Po gromkem aplavzu sta Klaus in Dave poprijela za akustični kitari, nakar smo bili priča akustični izvedbi Cats In The Cradle. Odlična vokalna in kitarska izvedba sta iz pesmi izvabili občutek, ki ga na plošči pač ne boste slišali.
Sledili so Sweet Leaf (priredba Black Sabbath), Mr. Recordman, I'm Alright, Tomorrow's World in Goddamn Devil. Ker se band za klasični encore ni mogel umakniti v backstage, so nam preprosto povedali, naj se delamo, kot da so odšli in da jih hočemo nazaj na oder, medtem ko so sami okameneli. Ko smo bili dovolj glasni, da smo jih odtajali, so »odružili« še God in Everything About You ter se tako poslovili s pravim »Ugly Kid Joe fuck off attitudom«. Majhna dvorana se je po koncertu zdela edina primerna stvar, saj je intimno vzdušje pripomoglo k prijaznemu moshanju, uspešnemu crowd surfanju ter navdušenje na odru in pod njim. Pekoča in zadušljiva vročina je bila nekoliko moteč faktor, a to je pač rock ‘n’ roll, zato lahko mirno rečem, da smo definitivno dobili, po kar smo prišli.