Vreid / Solefald / In Vain

Četrtkov koncert v klubu Gromka na Metelkovi je bil pospremljen s precej lažne reklame. Oglaševali so ga s sloganom, ki je obljubljal, da je ta koncert enkratna priložnost za zmenkarije s 16-letnimi black metalkami, a kot se je izkazalo, mladoletnih ljubiteljic te zvrsti na koncertu ni bilo kaj dosti. Vsekakor razočaranje za tiste, ki so na dogodek prišli s tovrstnimi nameni. Za ljubitelje glasbe pa je bilo poskrbljeno. Sicer ne v celoti, saj smo namesto obljubljenih treh skupin tehnično gledano videli le dve – otvoritvene In Vain ter headlinerje Vreid.
Dolgotrajno čakanje na začetek koncerta ob pozni 22. uri ni bilo zaman. Prvi nastopajoči, zaenkrat še precej neznani In Vain, so uspeli kar navdušiti s svojo enkratno kombinacijo progresivnega black/death metala. Rušilni deathmetalski ritmi so se izmenjevali s ponorelimi black riffi, vmes pa je bila vkomponirana tudi obilica mirnejših in bolj melodičnih delov. Ta dinamična inštrumentalna podlaga je služila kot arena za vokalni dvoboj obeh pevcev – zvenečega čistega petja proti renčečemu growlu. Zanimive skladbe z zapomljivimi melodijami, ki večinoma prihajajo z novega ploščka Aenigma, so bile poslušalcem postrežene z dobršno mero energičnosti in entuziazma. Videti je bilo, da band ob preigravanju uživa vsaj toliko kot publika. Njihove skladbe so prav nalezljive, saj mi še celo drugi dan po koncertu v glavi odzvanjajo nekateri odlomki Against The Grain in Image Of Time. Vsekakor bo potrebno preveriti studijske izdelke In Vain ter pozorno spremljati njihove bodoče podvige, saj so z nastopom izpadli precej obetavno.
Po kratki čik pavzi pa nas je v dvorani pričakala rahla zmeda. Namesto napovedanih Solefald so nas na odru spet pričakali In Vain (minus en pevec). Kratka razlaga je osvetlila problematiko zbeganim prisotnim. Solefald do sedaj namreč niso veljali za koncertni band, pač pa so s svojimi sedmimi studijskimi izdajami nezadržno širili in podirali meje med black metalom, metalom na splošno in ostalimi zvrstmi ter s tem ustvarili samosvoj, originalen in bizaren slog avantgarde. Po dolgih letih koncertnega zatišja se je Cornelius vendarle odločil, da Solefald popelje tudi na odre, kot koncertno okrepitev pa je angažiral ravno In Vain, zatorej ne čudi, da so se na turnejo podali skupaj. No, potek usode je poskrbel, da tehnično gledano v Sloveniji Solefald nismo videli, saj se na koncertu nista pojavila ne Cornelius ne Lazare. Razlog za odsotnost naj bi bila namreč Corneliusova zastrupitev s hrano ali nekaj takega (neuradno se sumi pokvarjen pica burek). Kljub temu pa smo imeli priložnost glasbo Solefald poslušati v živo, saj so se In Vain potrudili in samostojno odigrali setlisto skladb Solefald, kar je izredno pohvalno od njih. Sicer vzdušje ni bilo najbolj avtentično ter je posledično tudi razpoloženje poslušalcev nekoliko padlo, a so In Vain uspeli celotno zadevo profesionalno izpeljati ter ljubitelje Solefald zadovoljiti, ostale pa načuditi z nenavadnimi skladbami, med katerimi so najbolj izstopale čudaška Philosophical Revolt, romantična Sun I Call ter punkerska The USA Don't Exist. Če me spomin ne vara, so odigrali tudi en komad s prihajajočega albuma Kosmopolis, vendar sem naslov preslišal. Upamo lahko, da se bodo v bližnji prihodnosti Solefald tudi v polni in originalni zasedbi oglasili pri nas.
V zgodnjih jutranjih urah pa je oder okupirala štiričlanska norveška armada Vreid. Za black metal skupino niso delovali prav nič mizantropično in sovražno, temveč zelo domače. Kar ni prav nič čudno, saj so se tekom obilice turnej že velikokrat ustavili pri nas: daljnega leta 2005 z Enslaved v Novi Gorici, 2006 prav tako z Enslaved v Mariboru, na Metalcampu leto kasneje in 2010 z Belphegor v Channel Zeru, skrivni agenti Paranoida pa jih niso izpustili izpred oči niti med njihovim zadrževanjem v tujini, saj so jih zasačili tudi v Münchnu ter lani v Zagrebu. Njihov nastop je bil preprost, neposreden, brez olepšav. Za začetek so publiko razvedrili z bolj rokerskimi štiklci, kot je recimo singel The Reap z odličnega svežega ploščka Welcome Farewell, sledile pa so skladbe z bolj epskimi pasažami melodičnega black metala, ki so stopnjevale hipnotično vzdušje. Vmes je zatulil tudi Alarm iz njihovega bolj militantno-historičnega obdobja, vrhunec večera pa je bila vsekakor totalno divjaška black & roll himna Raped By Light. Sam nastop je bil brezhiben ter zelo v redu, ampak vseeno se po zaključnem Pitch Black nisem mogel otresti občutka, da je nekaj manjkalo. Morda je bila razlog zgolj rahla utrujenost ali pa neuresničene mokre sanje o kakšni priredbi Windir, najverjetneje pa pretirana pričakovanja o totalnem razturu, ki ga bodo izvedli, ter posledična osuplost, da publika ni ponorela in je klub po koncu koncerta še stal.