Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

4. 9. 2002

Wacken Open Air 2002

Wacken, Nemčija / 1.–3. 8. 2002

V prvem avgustovskem tednu se je ponovno, tokrat trinajstič po vrsti, zgodilo vsesplošno metalsko “romanje” na največji svetovni metal festival Wacken Open Air. Napovedani izvajalci in dejstvo, da je bil festival prvič v svoji zgodovini vnaprej razprodan, so obetali vnovični spektakel. A vnaprej razprodan festival ni bil ovira, da si ga ne bi ogledali tudi tisti, ki so v Wacken prišli brez vstopnice in tako je celotno število obiskovalcev po tamkajšnjih ocenah celo preseglo številko 35.000 tisoč.
Vendar vse ni potekalo, kot bi moralo. O vseh problemih in pomanjkljivostih boste lahko prebrali v nadaljevanju, odgovore organizatorjev na vse očitke obiskovalcev pa si lahko preberete na uradni strani festivala. Vseeno pa zaradi tega nis(m)o prve tri avgustovske dni prav nič manj uživali kot prejšnja leta. To je vendar le metal!
Ker nastopajočih ni bilo nič manj kot lani, smo se znova osredotočili na največje tri odre. Pa začnimo…
V četrtek okoli treh popoldan so se odprla vrata festivala in množica metalcev in metalk se je usula na prizorišče. Mnogi so zavili na stojnice, drugi na pivo, tretji pa že pred True Metal Stage, kjer se je ob štirih začelo zares. Ob zvokih T.N.T. od Six Feet Under je za “predjed” na odru zabaval in vzpodbujal gledalce Horny Henry, utelešena maskota festivala. Za njim pa so oder zasedli nemški heavy metalci Messiah’s Kiss, ki so v tri četrt ure predstavili svoj prvenec Prayer For The Dying. Ta je izšel šele v tednu festivala in zato so bili še velika neznanka, a svoje delo so opravili zelo solidno in publiko dobro podžgali za naslednje nastopajoče.
Naslednji je bil na vrsti stari znanec in “osmoljenec” festivala, Stratovarius pevec Timo Kotipelto, ki je tokrat ob pomoči kolega iz banda, basista Jarija, Children Of Bodom klaviaturista Janneja in še dveh finskih prijateljev opravil premierni solo nastop. Tokrat mu ni “grozila” pirotehnika, temveč nevihta, ki se je hitro približevala Wacknu. Timu je vreme prizaneslo in ko so bile odpravljene še tehnične težave, je sledil rutinirano dober nastop, v katerem je bila zelo aktivna tudi že številčna publika. Timo je odigral pesmi s solo albuma Waiting For The Dawn, Eternity s Stratovarius albuma, vrhunec pa je sledil na koncu s priredbo Queensryche klasike I Don’t Believe In Love, ob kateri je bilo ganjeno tudi nebo, ki se je “hudo razjokalo”.
Na srečo je bil naliv kratek in številne ljubitelje heavy metala je čakal nastop simpatičnega Blazea. Kot ponavadi, smo bili tudi tokrat priča zelo energičnemu nastopu bivšega Iron Maiden pevca in ostalih članov banda. Blaze je band, ki vas na odru nikoli ne bo razočaral. Set lista ni bila čisto enaka tisti z zimske turneje s Savatage, sestavljale pa so jo seveda pesmi z obeh njihovih albumov ter Man On The Edge od Iron Maiden.
Prvo damo nemškega metala je ponovno pričakal dež, a to ni preveč motilo nobenega na in pod odrom. Doro je tokrat nastopila v drugačni opravi kot na Bang Your Head!!! festivalu, vendar pa sta bila sam nastop in set lista dokaj podobna. Tako niso manjkale niti solo klasike niti tiste iz obdobja pri Warlock, kot tudi pesmi z novega albuma Fight. Fani Doro so nedvomno prišli na svoj račun.
Kot headlinerji so v četrtek nastopile avstralske legende rock & rolla, Rose Tattoo. Ti so v Nemčiji neverjetno popularni in zato ne čudi, da so po dveh letih zopet ena glavnih skupin festivala. Pesmi z novega albuma Pain (Black Magic, Union Man, itd.) in stare klasike (Assault & Battery, The Butcher And Fast Eddie, Bad Boy For Love, itd.) so navdušile premočeno publiko. Ja, dež je še kar padal in padal. Na srečo je proti jutru le dokončno prenehal, kajti zaradi nevarnosti pogrezanja odrov je festivalu namreč že grozila odpoved.
Kljub prenehanju dežja v petek zjutraj situacija zaradi ogromne količine blata ni bila najbolj vzpodbudna. Vseeno se je nekaj minut čez deseto začelo. True metal Stage so zasedli nemški novinci Stormwarrior, ki so v pol ure odžagali komade z istoimenskega prvenca. Nastopili so brez napovedanega Kaia Hansena, a ne glede na to so na svoj račun prišli vsi ljubitelji zgodnjih Helloween, torej Walls Of Jericho albuma. Istočasno z njimi so Party Stage krstili španski simfonični power metalci Avalanch, ki so večino pesmi odpeli v domačem jeziku. Še preden so končali z nastopom je prvič zagrmelo še na Black Metal Stageu. Žgati so začeli Vomitory, švedski death metalci. Njihov nastop je bil kratek, zvok ne ravno najboljši, sam nastop pa v popolnem slogu death metala.
Power metalci so imeli nato dve izbiri, ogledati si na Party Stageu “Grave Digger ubežnike” Rebellion ali pa Italijane Domine. Ker so s traktorji že pred vse odre pripeljali slamo, blato ni bil več dejavnik izbire, kateri band gledati, ampak glasba. Domine so prikazali soliden nastop, v pol ure pa so odigrali pesmi z zadnjih dveh albumov. Na drugi strani so Rebellion sicer malce popravili vtis s slabega nastopa na pomladanski turneji z Running Wild, a da bodo na odru vsaj približno enakovredni Grave Digger, bo v Wacknu minilo še kar nekaj festivalov.
Po Vomitory so Black Stage zasedli njihovi black/death rojaki Necrophobic. Angažiran nastop in pesmi z vseh štirih albumov so zadovoljili lepo število headbangerjev pod odrom, bili pa so tako glasni, da so skoraj preglasili avstrijske black metalce Dornenreich, ki so nastopili na Party Stageu. Party Stage so letos malo zasukali, a v prihodnje bodo morali še premisliti, kam ga postaviti, kajti zvok iz Black Stagea zelo moti občinstvo na Party Stageu.
Nato je bil čas za Iron Savior. Njihov nastop se, razen tega, da je za bobni sedel Uli Kusch, skoraj ni razlikoval od tistega na Bang Your Head!!! festivalu. Več dinamičnosti in energije na odru jim nikakor ne bi škodilo. Zato pa tega ni manjkalo pri Švedih Wolf, ki so nastopili za Dornenreich. To je bilo tri četrt ure heavy metala v najčistejši obliki in eno prijetnejših presenečenj festivala.
Ljubitelji doom metala so na svoj račun prišli ob pol dveh popoldan, ko so s svojim nastopom začeli Debris Inc. Band sicer še ni izdal albuma, zato pa so “doomerji” na odru lahko prepoznali dve doom legendi, Davea Chandlerja, bivšega St. Vitus kitarista, in Rona Holznerja, bivšega Trouble bobnarja.
Po njihovem nastopu so na Party Stageu zaigrali heavy metalci Metalucifer, na True Stageu pa Brazilci Angra. V miks novih pesmi Hunters And Prey, Rebirth, Heroes Of Sand in starih klasik Angels Cry, Nothing To Say in Carry On so vključili zelo zanimiv bobnarski solo, ki so ga odigrali prav vsi člani in nam s tem pobliže predstavili brazilsko folkloro. Fantje so tudi na odru pokazali, da so v novi zasedbi prav tako močni, kot so bili z Matosom & Co.
Končno so na svoj račun prišli tudi ljubitelji ameriškega death metala. Dying Fetus so udarili tako kot je treba, tako s tehnične kot z artistične plati. To je bilo videti tudi pri reakcijah publike, ki na njihovem nastopu ni “šparala” z energijo. Istočasno so na Party Stageu nastopali švedski power metalci Nocturnal Rites. Kot njihovi rojaki pred dvema urama, so tudi ti navdušili številčno publiko, ki je glasno spremljala njihov zelo dober nastop in pesmi predvsem z zadnjih dveh albumov Afterlife in Shadowland.
Na vrsto so prihajali vse večji, bolj znani bandi, kar je pod oder privabljalo vse več metalcev. Seveda si jih je veliko prišlo ogledati tudi dobre, stare Pretty Maids, na katere se v živo vedno lahko zaneseš. Virtual Brutality, Future World, Back To Back ter Red, Hot And Heavy so le ene izmed pesmi, ki so jih odigrali Danci s karizmatičnim Ronnie Atkinsom na vokalu. Na sosednjem odru so po desetminutnem odmoru (bandi so se na True in Black Stageu izmenjavali deset minut po končanem nastopu) z igranjem začeli Borknagar, ki so prvič igrali pred tako veliko publiko. To jim je dalo še dodatnih moči in s sijajnim Vintersorgom na vokalu so navdušili vse prisotne. Lahko se že veselimo njihovega nastopa pri nas. Na Party Stageu sta sledila dva banda, ki so jih verjetno gledali le Nemci, najprej Dimple Minds, nato pa še najmanj metalski band festivala Megaherz.
True Metal Stage je bil nato rezerviran za petkove headlinerje Savatage in Brucea Dickinsona, vmes pa so na Black Stageu thrashirali še fuckin’ Destruction. Ogromna publika je že pred nastopom glasno vzklikala Savatage, Savatage in začel se je eden od vrhuncev festivala. Tokrat je bil njihov nastop nekaj posebnega, kajti poleg Cafferyja je kitaro igral sam Jeff Waters (Annihilator). Ta se je odlično vklopil v band, odigral tudi nekaj solaž, pel back vokale in bil nič manj divji na odru kot pri matičnem bandu. Tistih 75 minut je na odru “štimalo” prav vse, odlični Damond, Chrisove solaže, celo Jon ni imel problemov z vokalom. Drugače ob taki fantastični publiki tudi ni moglo biti. Po pričakovanju so set listo sestavljale klasike kot so naslovne pesmi iz Stevensonovega obdobja Chance, Sirens, Gutter Ballet, Believe, končali so seveda s Hall Of The Mountain King, odigrali pa so celo Morphine Child in Power Of The Night.
Destruction so se na Black Stageu Wackna takoj počutili domače. Zvok je bil agresiven, oster, skratka odličen… Slišali smo komade, katere smo že vajeni z njihove zadnje turneje, iz vseh obdobij njihovega ustvarjanja: Eternal Ban, Curse The Gods, Bullets From Hell, The Butcher Strikes Back, Eternal Devastation, Thrash Till Death… Ob njihovem nastopu je lahko vsakdo užival, bili so do maksimuma usklajeni in prepričljivi. Koncert so tudi snemali, posnetke pa imajo seveda namen izdati. Malo pred koncem nastopa je zmanjkalo elektrike, kar je za festival kot je Wacken zelo huda pomanjkljivost. Mike je že nad vsem obupal in odšel z odra, Schmier pa je dobil zahtevno nalogo obdržati publiko pod odrom dokler ne odpravijo napake ter prepričati Mikea, da se vrne odigrat nastop do konca. Oboje mu je uspelo!
Največ ljudi si je v petek ogledalo Bruca Dickinsona in to upravičeno. Bruce je bil naravnost fantastičen, odlično razpoložen (še posebej potem, ko se je znebil še zadnjega kamermana), divjal po odru gor in dol ter vseskozi skrbel, da je publika norela. Boljše komunikacije z občinstvom ne vzpostavi noben frontman tega planeta. Mojster je nastopil s čisto spremenjeno postavo od zadnjih dveh solo albumov, igrala sta dva člana iz obdobja Skunkworks, novi kitarist Alice Cooperja ter neznani bobnar, ki pa je navdušil s solo točko. Bruce je odigral pesmi z vseh solo albumov, vrhunec pa so bile Iron Maiden klasike, ki jih “železne device” na žalost nimajo več na svojem repertoarju. Revelations, Bring Your Daughter To The Slaughter, Prisoner in Powerslave z znamenitim “Scream For Me Wacken” so publiko čisto obnoreli. Za konec je presenetil še s priredbo Toma Jonesa, Delilah. Gledati Bruca solo je še poseben užitek, kajti tu se vse vrti okoli njega, na odru je absolutno glavni, vsa pozornost je usmerjena vanj, ima več svobode, kar mu zelo prija, še dvigne samozavest in iz sebe spravi še več kot pri Iron Maiden.
Set lista Bruce Dickinson: Silver Wings, Back From The Edge, Broken, Revelations, Accident Of Birth, Darkside Of Aquarius, The Tower, Tears Of The Dragon, Laughing In The Hiding Bush, drum solo, Innerspace, Bring Your Daughter To The Slaughter, Tattooed Millionaire, Prisoner, Powerslave, Delilah.
Pa poglejmo, kaj se je vmes dogajalo na Party Stageu. Po Megaherz so nastopili Dragonlord, stranski projekt Testament kitarista Erica Petersona. V nasprotju s Testament Dragonlord igrajo black metal z Ericovim death vokalom. Zagotovo bi si veliko več ljudi ogledalo Testament, a vseeno je bil nastop, ki je vključeval Mercyful Fate priredbo Dark Funeral, vreden ogleda. Party Stage so nato zasedli dunajski bizarneži Pungent Stench, Reverent Mausna in Don Cochino najprej v cerkvenih oblačilih ter nato v erotičnem perilu. Neobičajnost tega banda se kaže tudi na odru, o tem so publiko v Wacknu nedvomno prepričali. Njihov nastop si zasluži vse pohvale, odrezali so se po vseh plateh, izbor komadov pa je zadovoljivo pokrival celotno obdobje Pungent Stench.
Veliko ljudi je nestrpno pričakovalo nastop legendarnih švedskih doom metalcev Candlemass, ki že vse poletje navdušujejo povsod, kjer nastopajo. V nasprotju z Balingenom, kjer so nastopili zgodaj popoldne, je bila v Wacknu ura za “maševanje” več kot pravšnja. A na žalost so organizatorji v zadnjem hipu prestavili njihov nastop za približno dve uri, zato so jih mnogi zamudili. Za 30.000 in več ljudi sta dve info točki premalo, pa še za ti dve jih veliko sploh ni vedelo, zato so lahko Candlemass fani upravičeno besni, da niso videli svojih junakov. Ne glede na to je band še enkrat več navdušil, nekaj dni po festivalu pa v javnost poslal tudi opravičilo, iz katerega je bilo razvidno, da sami niso bili krivi za nastalo situacijo. Sploh pa je Candlemass band, ki sodi na enega izmed glavnih odrov in ne na Party Stage.
Okoli pol enajstih zvečer so po Black Stageu začeli razgrajati Children Of Bodom. Če je kdo divji na odru, potem so to gotovo “jezerski otroci”, ki so imeli pod odrom odlično podporo. V eni uri so odigrali pesmi z vseh treh albumov, predstavili pa so tudi eno novo, ki bo izšla na studijskem albumu prihodnje leto. Na True Stageu so se nato pojavili veliki roza baloni, kar je pomenilo, da je čas za nemške zabavljače J.B.O., ki v glavnem heavy metal in rock klasike preigravajo na svojevrstno zabaven način.
Po Candlemass so bili na Party Stageu na vrsti My Dying Bride. Ti nekako niso upravičili pričakovanj. Bolje za njih pa bi bilo, če ne bi igrali tako pozno, kajti s svojim nastopom so prisotne prej spodbujali k spanju, kot jim dajali novih moči za preostalih nekaj bandov. Da je bilo pozno in da je publika že utrujena, je bilo opazno tudi pri nastopu folk metalcev In Extremo. Mogoče je band to tudi predvideval in zato v set listo niso vključili toliko udarnih pesmi, kot bi jih lahko. Vseeno je bil njihov nastop prava paša za oči z veliko pirotehnike in akrobacij. Istočasno z njimi so na Party Stageu igrali nemški stari rockerji Torforck, nato pa sta bila na vrsti še zadnja petkova banda.
Na True metal Stageu je ob dveh zjutraj prisotne z “Good morning, Wacken” pozdravil Hamerfall pevec Joacim Cans, ki je po novem tudi član ponovno združenih legendarnih ameriških heavy metalcev Warlord. Za Joacima je bil to poseben trenutek, saj je že celo življenje čakal, da bi videl Warlord igrati v živo in želja se mu je sedaj izpolnila na način, ki ga ni predvideval. Joacim se je neverjetno dobro vklopil v band in tako je bil nastop še pika na i odličnega petkovega dne v Wacknu. V dobri uri so odigrali tako stare klasike kot pesmi s pred kratkim izdanega albuma Rising Out Of The Ashes. Na koncu se jim je pri Child Of The Damned pridružil Oscar Dronjak, medtem ko je tretji Hamerfall član Stefan Elmgren s spremljevalko od daleč opazoval nastop svojih kolegov.
Stoner rockerji Red Aim so nastopili prav na koncu petkovega večera. Njim se na odru še bolj odtrga kot pa pri delu za album. Njihovi ostri zvoki so se v zgodnjih jutranjih urah prav prilegli, njihov vokalist pa je pokazal, da zna vse mogoče in nemogoče vokale izvesti ne samo v studiu, ampak tudi na odru. Pod odrom je bila prava zabava – od vlakca do obmetavanja s slamo. Če kdo zna narediti žur, potem so to Red Aim!
Petkov spanec ni bil dolg, kajti v soboto ob desetih zjutraj so nas na True Stageu že čakali nemški povratniki Stormwitch. Andy Mück se je predstavil s čisto novo zasedbo, ki je bila za tako zgodnjo uro zelo dobro razpoložena, kot tudi vsi, ki niso preveč ponočevali in so si ogledali prvi Stormwitch koncert v Nemčiji po mnogih letih. Dve nove pesmi ter klasike Stronger Than Heaven, Ravenlord in Walpurgis Night so bile dobre popotnice za naprej. Istočasno so na Party Stageu “grizli” še eni povratniki, ameriški power metalci Rotweiller. Nastop Criminal na Black Stageu je bil kar težko pričakovan, vendar pa se je izkazal za razočaranje. Zvok je bil slab, band očitno še malo zaspan, zato svojih komadov nikakor niso mogli prikazati v pravi luči.
Nemški heavy bojevniki Wizard so lani odpadli zadnji trenutek, zato pa so letos dodobra izkoristili svojo priložnost, enako pa velja za švedske power progresivce Evergrey. Ti so ob enajstih dodobra napolnili prostor pod Party Stageom in veliko porcijo energije z odra hitro prenesli med presenetljivo številčno publiko. Boljši uvod za soboto bi težko dobili, fante se definitivno splača pogledati v živo. Dokaj podobno je bilo na Black Stageu, kjer so nastopali njihovi rojaki Amon Amarth. Velika množica je ob Victorious March, Bleed For Ancient Gods in ostalih njihovih “hitih” nedvomno dobila pravo porcijo švedskega death metala. Band je predstavil tudi novo pesem, ki je bila na nivoju ostalih.
Kdor je Vicious Rumors gledal pozimi in je prišel v Wacken, zagotovo ni želel zamuditi 45 minut ameriškega power metala v najčistejši obliki. Thorpe & Co. so bili tokrat še bolj angažirani kot ponavadi, kajti snemali so koncertni album. Več kot pol leta so živeli za ta trenutek in to bo na CD-ju gotovo opazno. Navdušena publika je pozdravila vsak odigran komad, pa tudi posebnega gosta “Horny Henryja”.
Če je na glavnih odrih vse potekalo po načrtih, se je urnik na Party Stageu spreminjal skoraj iz minute v minuto. Naslednji na vrsti so bili finski melodični metalci Thunderstone, ki se zgledujejo po slavnih rojakih Stratovarius in so nedolgo tega izdali enega boljših letošnjih prvencev. Če so v studiu že dobri, pa jim na odru nedvomno manjka še veliko kilometrov; več sreče prihodnjič.
Na Black Stageu pa je napočil čas za porcijo “murder” metala. “Murder” metal lahko pomeni samo eno: Macabre! Pred vsakim komadom (ki seveda brezpogojno govorijo o morilcih) smo bili deležni zgodbice za uvod. Seveda v živo, saj so Macabre skoraj vse izvedli v živo, tudi če se ob poslušanju njihove glasbe to zdi komu skoraj neverjetno. Macabre so prepričali tako z glasbo kot zvokom, sploh pa z nastopom samim.
Končno pa so na svoj račun prišli tudi vsi, ki so nestrpno čakali povratek trojice ameriških thrasherjev. Prvi izmed težko pričakovane trojice so nastopili newyorški Nuclear Assault. Pri njihovem nastopu ni bilo opaziti večletne odsotnosti, na odru se je thrashiralo kot je treba in kdor je ob Justice, Sin, When Freedom Dies, itd. zamudil idealno priložnost za 45 minut headbanganja, se lahko zdaj “banga” z glavo v zid.
Tako kot so thrasherji uživali ob Newyorčanih, tako so ljubitelji melodičnega hard rocka ob glasbi Švicarjev Shakra. Da so se nekateri Švicarji raje odpravili v Wacken kot na njihov festival Metal Dayz v Prattelnu, so kazale visoko dvignjene rdeče zastave z belim križem v sredini. Po njihovem nastopu je pod Party Stage prišlo še več ljudi kajti ni jih bilo malo, ki so si prvič v živo želeli videti odkritje lanskega leta, Švede Falconer. Pri njihovem nastopu je bilo zelo opazno, da je Mathias Blad operni pevec in da so mu zato metalski odri vse prej kot domači. Prej bi moral obiskati kak metal koncert, da bi videl, kaj naj bi pevec počel na odru, poleg petja seveda. Tudi ostalim, razen bobnarja se je videlo, da jim manjka koncertnih izkušenj, vendar to publike ni motilo, da ne bi vseskozi skakala, ploskala in na ves glas pela njihovih pesmi.
Istočasno s Falconer so bili kje drugje kot na Black Stageu na vrsti black metal zvezde festivala Immortal. Immortal so se na odru posvetili izključno glasbi in pokazali tisto, kar smo od njih pričakovali. Black metal morda res ni najbolj primerna glaba za vroče popoldne, ampak to publike sploh ni motilo in je z navdušenjem spremljala topljenje corpse painta na obrazih “sinov severne teme”. Immortal so bili uigrani, natančni in profesionalni.
Thrash metal legend Exodus tudi nikakor ni bilo za zamuditi. Seveda smo uživali ob komadih kot so Piranha, Bonded By Blood, And There Were None, Toxic Waltz, Fabulous Disaster in tako dalje. Band se je na odru počutil odlično, a verjetno so Exodus po kvaliteti sposobni seči še kakšno stopničko više. Slaba stran njihovega nastopa je bil obupen zvok, in to do te mere, da se je vokal občasno komaj slišal.
Istočasno z Exodus so žgali tudi Sinergy. Začelo se je z The Bitch Is Back, nato pa so sledile pesmi z vseh treh albumov. Kimberly je bila odlično razpoložena, kot tudi ostala četverica z divjim kitarskim dvojcem Laiho/Latvala (Kimberly je dejala, da ima v bandu najboljša kitarista na svetu). Pred komadom I Spit On Your Grave je Kimberly vse povabila naj pljunejo skupaj z Alexijem, a dvomim, da je komu uspelo spustiti tako “nagravžnega” kot mojstru pljuvanja. Če je publika varčevala s pljunki, pa gotovo ni z navdušenjem ob njihovem nastopu.
Na Black Stageu so sledili Hypocrisy, letos v nasprotju z njihovim prejšnjim nastopom v Wacknu leta 2000, ko so igrali pozno zvečer, dodeljeni v sobotno popoldne. Termin je bil nedvomno manj primeren, zato pa je bil sam nastop veliko boljši od tistega izpred dveh let, še največ po zaslugi boljšega zvoka. Tudi od Hypocrisy smo dobili tisto, kar se od njih vedno pričakuje. Začeli so z uvodom The Gathering, kateremu je seveda sledil Roswell 47. Popoln začetek! V nadaljevanju smo šlišali še komade kot so Pleasure Of Molestation, Apocalypse, The Final Chapter, Don’t Judge Me, Destroyed, Puppet On A String, itd.
Edinemu pravemu progresivnemu bandu Vanden Plas ni bilo lahko že v Balingenu, a tako kot tam so tudi tu suvereno opravili svojo nalogo.
Nagrada za najbolj okrašen oder letošnjega (bil je v stilu naslovnice zadnjega albuma Mandrake) festivala bi zagotovo pripadla nemškim mladeničem Edguy. A ti so kljub mladosti pokazali, da niso brez izkušenj. Tobias se je izkazal za odličnega frontmana, ki ga nikjer na odru ni manjkalo, s publiko je vzpostavil odnos, kot to znajo le največji mojstri. Kot je videti, mu je vzornik nedvomno Bruce Dickinson. Edguy so uprizorili res dober nastop z veliko pirotehnike, odigrali so pesmi z zadnjega albuma, kot so Fallen Angels, Pharaoh, Painting On The Wall, Tears Of A Mandrake, kot tudi starejše Babylon, Headless Game, končali pa so z naslovno pesmijo Tobijevega projekta Avantasia in Out Of Control.
Sočasno z Edguy so na Party Stageu ameriški thrash revival zaključili Heathen. Ti so publiko takoj pridobili na svojo stran. Kaj drugega ob odličnih thrasherskih klasikah kot Death By Hanging, Opiate The Masses, Open The Grave, Hypnotized in zaključni Mercy Is No Virtue ni bilo za pričakovati. Če bi band pred Wacknom odigral kak koncert več, bi bil njihov nastop še boljši; zato naj se “crazy Americans” čim hitreje vrnejo nazaj v Evropo na kakšno turnejo.
Cannibal Corpse so se odlično izkazali tudi na velikem odru in, jasno da, Corpsegrinderjeva čupa je spet letela po zraku! Rezultat celotnega nastopa je bil death metal blast, kakršnega pač znajo izvesti legende brutalnega death metala. Edina slaba točka je bila njihova še vedno veljavna prepoved igranja komadov s prvih treh plošč (to velja samo za Nemčijo). Za Hammer Smashed Face smo se tako obrisali pod nosom, manjkali pa seveda niso Fucked With The Knife, Devoured By Vermin, Striped, Raped, Stangled, Hatched To The Head, itd.
Najmanj ljudi je v soboto pod Party Stage prišlo na nastop Mezarkabul, turških heavy metalcev, ki so v svoji domovini pravi zvezdniki, v Evropi pa si šele utirajo pot. Mogoče se jih bo kdo spomnil še pod imenom Pentagram. Turki so v zelo dobrem nastopu (veliko boljšem kot je wackenski kebab) večinoma igrali pesmi z zadnjega albuma Unspoken, pa tudi dva z albuma Anatolia.
Da bodo Blind Guardian postavili rekord gledanosti v Wacknu, je bilo pričakovati že pred festivalom, vendar, da si jih bo ogledalo toliko ljudi… Če se nisi za dober prostor začel prerivati takoj po nastopu Edguy, nisi imel nobenih možnosti, da bi prišel v ospredje. Edina možnost je bil crowd-surfing, kar so mnogi tudi storili. “Guardian, Guardian,” je začelo odmevati takoj po koncu Cannibal Corpse in ko se je z Into The Storm začelo, je Wacken eksplodiral. Sledil je dveurni spektakel, ki ga festival v svoji trinajstletni zgodovini še ni doživel. Večja fešta bi letos v Nemčiji bila le, če bi Nemci postali svetovni prvaki v nogometu. Hansi je vseskozi na vse pretege hvalil publiko. Hvala je bila povsem na mestu, a vseeno ni bila potrebna po čisto vsaki pesmi. Pa vendar, refreni in celotna The Bard’s Song so bili odpeti tako glasno, da je še tjulne ob Atlantiku oblivala kurja polt. Drugače pa je Hansi na odru čisto drugačen tip frontmana kot recimo Dickinson – nič tekanja, skakanja; tudi glede na postavo bi Hansija uvrstil v tisto kategorijo športnikov, ki za kondicijo skrbijo pred televizijskimi ekrani. Band je odigral komade iz vse svoje kariere, največ pa jih je bilo z Imaginations From The Other Side, kar pet. Med presenečenji lahko štejemo Lord Of The Rings in And Then There Was Silence, manjkala je edino kakšna starejša kot Banish From Sanctuary, Somewhere Far Beyond ali Traveler In Time. Spektakel poln pirotehnike se je končal še z veličastnim ognjemetom.
Set lista Blind Guardian: War Of Wrath, Into The Storm, Welcome To Dying, Nightfall, The Scrypt For My Requiem, Lord Of The Rings, Majesty, The Soulforge, Valhalla, Journey To The Dark, Mordred’s Song, Born In A Mourning Hall, Birght Eyes, Time Stands Still, And Then There Was Silence, The Bard’s Song – In The Forest, Imaginations From The Other Side, Lost In The Twilight Hall, Mirror Mirror.
Istočasno z Blind Guardian so na Party Stageu nastopili Unleashed. Čeprav smo od njihovega nastopa pričakovali zelo veliko, smo bili vseeno prijetno presenečeni. Unleashed so se na odru počutili nadvse domače, zvok je bil dober, Johnny Headlund pa se je v vlogi frontmana nadvse izkazal. Nenehno je komuniciral s publiko in jo motiviral, da je vse prej kot mirno stala. Izbor komadov je pokrival celotno obdobje njihovega ustvarjanja, manjkali pa seveda niso komadi kot so Victims Of War, Don’t Want To Be Born, To Asgaard We Fly, Before The Creation Of Time, itd.
Za tem so na Black Stageu sledili Kreator. Kreator so band, ki mu nedvomno bolj ustrezajo veliki festivali kot pa klubske dvorane. Od šestih nastopov, kolikokrat smo Kreator videli doslej, sta bila najboljša prav lanski Bang Your Head in pa tale v Wacknu. Koncert je potekal po ustaljenem postopku, kakršnega smo vajeni že z njihove turneje. To pomeni, da smo slišali štiri komade z novega albuma (Reconquering The Throne, Violent Revolution, Servant In Heaven/King In Hell in All Of The Same Blood) ter seveda stare klasike kot so Phobia, Coma Of Souls, People Of The Lie, Extreme Aggressions, Fleg Of Hate, Tormentor, Renewal, itd.
Nemški večer na glavnih odrih so okoli enih ponoči na True Stageu nadaljevali U.D.O. Več kot odličen razlog, da smo vztrajali še naprej. Simpatični starosta nemškega metala Udo Dirkschneider je ob zvokih Man And Machine prišel na oder napravljen v robota, sredi Private Eye pa je slekel oklep in se na oder vrnil v tipični vojaški opremi. V začetku je publika delovala vidno utrujeno, a ko so na vrsti prišle Accept klasike kot Metal Heart in Midnight Highway, je večina pozabila na bolečine v vratu, nogah in še kje. Vmes so sicer odigrali še nekaj lastnih komadov kot Network Nightmare in Animal House, a set lista je imela poudarek na Accept komadih. Seveda nista manjkali Princess Of The Dawn in Balls To The Wall, v dveh dodatkih pa zopet malo mešano s Holy, Screaming For A Love Bite ter I’m A Rebel in Fast As A Shark.
“Čast” zaključiti festival je na Party Stageu pripadla najštevilčnejšemu bandu festivala, Haggard. Ti so zaradi tehničnih težav nastop začeli z desetminutno zamudo, a vseeno so morali ob treh zjutraj tudi oni končati; ne prostovoljno, ampak prisilno. Elektriko so jim enostavno izključili in varnostniki so razjarjene fane na grd način napotili proti izhodu.
Eno izmed zlatih pravil Wacken Open Air festivala je, da sobotni večer zaključi Tom Angelripper. V kolikor se tu ne oglasi s Sodom, pa nedvomno pride kot Onkel Tom. Tako je bilo tudi letos, prav za konec smo slišali njegove metal priredbe nemških narodnih. Publika je ob njegovem nastopu ostala kar v lepih številkah, se je pa seveda skrčila na strogo nemško občinstvo.

Kaj še reči za konec? Odličnih bandov je bilo toliko, da v Wacknu gotovo nikomur ni bilo dolgčas (če se je kdo dolgočasil, naj naslednjič ostane doma, posluša radio Ognjišče in bere kakšno od knjig kot sta 1000 dni v Sibiriji ali pa Vojna in mir). Mogoče si kdo ni ogledal vseh bandov, ki bi jih rad. Ob tolikšnem številu se kaj lahko zgodi, da pride do prekrivanja priljubljenih nastopajočih in tu se ne da kaj dosti pomagati. Če pa banda ne vidiš, ker je bil prestavljen v zadnjih trenutkih, potem si lahko upravičeno jezen. Več info točk tako na samem prizorišču kot tudi v kampih ne bi nikomur škodilo.
Varnostniki si edino črno piko zaslužijo z nasilno odstranitvijo gledalcev po Haggard koncertu, drugače pa so opravili zelo dobro delo, še posebej pri pobiranju številnih crowd-surferjev. Večni problem festivala ostajajo sanitarije, torej WC-ji in tuši. Nekaterim je sicer za tuše čisto vseeno, drugim pač ne. In za vsako tuširanje plačati 2,5 € ni malo denarja, kot tudi ne 0,5 € za vsak obisk WC-ja. No, za metalce je bilo dobro poskrbljeno in so se lahko brezplačno olajšali skoraj na vsakem koraku, medtem ko so morale metalke za vsako malo in večjo potrebo snažilkam pustiti kovanec. In če greš za vsako popito pivo vsaj enkrat “na stran”, potem bi lahko rekli, da je bilo pivo za metalke po 3,5 € in ne po 3 €, kar je pa za 4 dcl tudi veliko.
Pa vendar, to so stvari, ki so bolj ali manj prisotne na vseh festivalih, na mnogih je še veliko hujše. A tolikšne izbire kakovostnih bandov in ostalega, kar sodi na festival – Metal Markt, stojnice s CD-ji, pijačo, hrano, oblekami in ostalo “šaro”, glasbene delavnice (letos sta jih imela tudi Rageovca Peavy Wagner in Victor Smolski), modne revije, obvezna nogometna tekma itd., ne boste našli nikjer drugje kot le v majhni vasici na severu Nemčije, kjer prebivalci 360 dni v letu uživajo v miru, opazujejo mline na veter ter pasejo živino in dolgčas. Da tega naslednje leto ne bodo počeli 365 dni, bodo ponovno poskrbeli dolgolasi (in malo manj dolgolasi) romarji in romarke s črnimi majicami, usnjenimi hlačami, uhani, tatooji, paletami piva… Na svidenje Wacken Open Air 2003!

Naše fotografije so poslikane s filmi Fuji. Ostale fotografije: www.metaltix.com, copyright: 2002, EGOL – events go online.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
9. 7. 2007Bang Your Head 2007 / Reportaže
21. 8. 2006Metal Camp 2006 / Reportaže
30. 8. 2005Earthshaker Fest 2005 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija