Wacken Open Air 2005

Vse bolj pestra in privlačna festivalska ponudba širom Evrope in tudi v naši bližnji okolici je bila »kriva«, da si je letošnji Wacken Open Air ogledalo nekoliko manj Slovencev kot v zadnjih dveh letih, vseeno pa jih ni bilo malo, ki so prišli na šestnajsto izvedbo severnonemškega festivala. Pri skupnem številu obiskovalcev 35.000 se manjši upad slovenskih gostov ni prav nič poznal, Wacken je na prvi avgustovski vikend ponovno postal meka svetovnega metala.
Odkar hodimo v Wacken je bilo letos vreme daleč najbolj obupno (če odmislimo četrtek iz leta 2002), deževalo je večji del petkovega sporeda, v soboto pa se je menjavalo skoraj vsake četrt ure, sonce, dež, vročina, mraz, dež, veter, sonce... Vendar so bili organizatorji tokrat na slabo vreme veliko bolje pripravljeni kot leta 2002, na prizorišče so okoliški kmetje redno vozili slamo, vseeno vsega ni bilo mogoče prekriti in Rock Otočec v vsej svoji zgodovini skupaj ni videl toliko blata, kot ga je bilo v Wacknu samo na prostoru z odri.
Žanrsko je bil letošnji spored nekoliko bolj pester kot ponavadi, v billingu se je našel prostor za nekaj ne ravno metalskih izvajalcev, dobršen del sporeda na W.E.T. Stageu so predstavljali mlajši, neuveljavljeni bandi, na Party Stageu so kraljevali (finski) folk metal bandi, na glavnih odrih se je obetalo kar nekaj spektakularnih nastopov, napovedani so bili trije izvajalci presenečenja, konec pa je minil v znamenju slovesa.
Ob odprtju vrat na prizorišče je množica že ubrala pot proti odru, kjer so ob šestih popoldan Wacken 2005 odprli Tristania. Četrtkov spored je bil ponovno omejen na štiri bande, ki so en za drugim nastopili na True Metal Stageu. Prostor pod odrom je bil dobro zapolnjen, ko so Tristania začeli z uvodno skladbo zadnjega albuma Ashes, Libre. Potem ko že pred časom v Ljubljani niso naredili ne vem kakšnega vtisa, je bilo tu še slabše. Sicer ne toliko na račun njihove izvedbe, band je bil na odru zelo energičen, zvok je bil naravnost katastrofalen. Še najbolj se je slišalo Kjetillov vokal, Wibeke je bila skoraj neslišna, kitare tudi. Slab začetek, dober konec, pravijo.
Da je bilo dobro, ni bilo treba čakati dolgo. Naslednja ura ni bila le dobra, ampak je bila najboljša četrtkova ura v Wacknu. »Are you ready to do some doom dancing?« in Messiah Marcolin je začel s svojim unikatnim doom »plesom« na odru. Candlemass so letos izdali odličen istoimenski album in ni bilo presenetljivo, da so kar štiri pesmi z njega iz set liste izpodrinile klasike kot Mirror Mirror, Bewitched, Solitude itd. Vzdušje je bilo super, že pri Black Dwarf se je začelo množično headbanganje, publika je glasno pozdravljala in pela prav vse komade. Kljub poznem prihodu je bil band z doom menihom na čelu odlično razpoložen: »Pred kratkim smo prišli, jedel nisem že šest ur, to je moj rekord.«
Set lista Candlemass: Black Dwarf, The Well Of Souls, Dark Are The Weils Of Death, Copernicus, Born In A Tank, Under The Oak, Seven Silver Keys, At The Gallows End, A Sorcerer's Pledge.
Tretji na vrsti so bili domacini Oomph! in takrat sem se raje prepustil gurmanskim užitkom, ki jih je pripravil Ground Zero kitarist.
Preden so s svojim nastopom začeli headlinerji večera, Nightwish je bilo pod odrom že tako nabito polno, da se jih je dalo gledati samo še od daleč. Finci so pač sedaj super zvezde in povsod, kamor pridejo, je zanimanje za njih neizmerno veliko. Na turneji po izdaji Once albuma je bilo razmerje med novimi in starejšimi skladbami še krepko v korist slednjih, na letošnjih festivalih pa polovico set liste predstavlja Once. Nightwish imajo polno boljših zadev od The Siren, Kuolema Tekee Taiteilijan in podobnih, izbira skladb je bila tokrat slabša. Boljša pa je bila tokrat izbira priredbe, High Hopes (Pink Floyd) jim bolj ustreza in tudi bolje jo odigrajo kot Symphony Of Destruction (Megadeth). Sama zvočna in slikovna podoba nastopa pa je bila kot se za takšen band spodobi zelo prepričljiva, pravi mali spektakel z odličnim light showom, ozvočenjem in obilo pirotehnike.
Set lista Nightwish: Dark Chest Of Wonders, The Siren, Ever Dream, Deep Silent Complete, Kinslayer, High Hopes, Planet Hell, Wishmaster, Slaying The Dreamer, Kuolema Tekee Taiteilijan, Nemo, Ghost Love Score, Over The Hills And Far Away, I Wish I Had An Angel.
Petkov spored so ob enajsti uri na Black Stageu odprli Švedi Naglfar, na Party Stageu pa Danci Mercenary. Privlačen začetek in oba banda sta pod oder privabila že lepo število metala željne publike. Kljub zgodni uri so Mercenary odigrali zelo energično in kaj hitro jim je publika začela vračati to energijo. Frontman Mikkel je bil super pri glasu, osredotočili so se na njihov »breakthrough« album 11 Dreams in z naslovno skladbo tudi zaključili svojih tri četrt ure. Vmes sem skočil do Naglfar in pogledal, kako se Kristoffer Olivius znajde v novi vlogi kot frontman. Videti ni bilo »švoh«, čeprav je bil Kristoffer skozi bolj mrkega pogleda in manjka mu še boljšega kontakta s publiko.
Nastopa Morgana Lefay v Tolminu in v Wacknu sta skoraj neprimerljiva. Pri nas bi publiko med njihovim nastopom lahko tudi preštel, če bi se komu dalo, tu pa je bilo polno čisto skoraj do mešalnega stolpa. Pevcu Charlesu se ni bilo potrebno preveč truditi s publiko, ker je bila ta že sama od sebe dovolj živa (na koncu so glasno peli Maleficium) in temu primerna je bila divja akcija na odru, Švedi so bili odlično razpoloženi, izbira novih komadov z Grand Materia albuma je bila najboljša možna, pogrešal sem katerega izmed starejših (To Isengard, Time Is God...), a v petinštiridesetih minutah tudi ne moreš dobiti vsega. V glavnem, začetek dneva je bil več kot dober.
Set lista Morgana Lefay: The Source Of Pain, Master Of The Masquerade, When Gargoyles Fly, Hollow, Angels Deceit, The Boone He Gives, In The Court Of The Crimson King, Maleficium, I Roam.
Illdisposed na Black Stageu sem izpustil in šel obujati stare spomine na Party Stage, kjer je za bobni sedel Marky Ramone, bobnar največjega in najbolj vplivnega punk banda vseč časov, legendarnih The Ramones. Na začetku je nastop posvetil preminulim članom zasedbe, Joeyju, Dee Deeju in Johnnyju, tudi drugače pa so vsi nagovori prihajali iz njegovih ust. One, two, three, four, trije akordi in gremo, dvo, trominutne punk klasike so »padale« ena za drugo, vendar to niti slučajno ni bilo isto, kot bi gledal prave The Ramones. Markyjev spremljevalni band je sicer odigral še v redu, a delovali so precej nesigurno in skoraj plašno. Več od dobrega cover banda to ni bilo, vseeno pa je zaradi njih na letošnji Wacken prišlo kar nekaj starejših punkerjev, ki so tudi pogali, a ne prehudo.
Set lista Marky Ramone: Rockaway Beach, Teenage Lobotomy, I Don't Care, Sheena Is A Punk Rocker, Don't Go, Commando, I Just Wan To Have Something To Do, Rock 'n' Roll High School, Judy Is A Punk, Chinese Rock, I Wanna Be Sedated, Pet Sematary, Cretin Hop, I Don't Wanna Walk Around With You, Today Your Love Tomorrow The World, Pinhead, Beat On The Breat, Now I Wanna Sniff Some Glue, R.A.M.O.N.E.S., Blitzkrieg Bop.
Sonata Arctica so do tedaj zbrali najbolj številčno publiko in tudi poskrbeli za pravi žur, roke so bile stalno v zraku, aplavzi bučni, a mene niso ravno prepričali. Na odru so se prikazali že v dosti boljši luči, niso imeli svojega dne, izbor komadov je bil čisto mimo, nič Full Moon, Wolf & Raven, Kingdom For A Heart, namesto tega pa nepotrebni Blinded No More in Dream Thieves. Vseeno so se fantje na odru zabavali, pri My Land za kratko dodali I Was Made For Loving You od KISS, na koncu pri The Cage pa so malo preigravali še Smoke On The Water.
Set lista Sonata Arctica: Misplaced, Blinded No More, Dream Thieves, Victoria's Secret, My Land, Don't Say A Word, The Cage.
Ob pol tretji izbira med Party in Black Stageom ni bila težka. Ensiferum so sicer razveseljevali veliko množico pod Party Stageom, a sto metrov stran se niti slučajno ni smelo zamuditi premiernega nastopa »all-star« švedskih death metalcev, Bloodbath. Po odpovedi Petra Tägtgrena so nastopili z njegovim predhodnikom Mikaelom Akerfeldtom (Opeth), čigar je bil to »the one and only« nastop z bandom. Band je na oder prišel »krvav« po telesu, v »krvavih« belih T-shirtih, »we forgot to do the laundry this morning,« je vse pozdravil Mikael. Naslednja ura je bila prava perfekcija old-school death metala, niti slučajno se ni videlo, da je bil to prvi nastop zasedbe. Genialno odigrano, band je naravnost blestel »od pijansko zabavnega projekta smo postali death metal elita,« so bile Mikaelove besede. Publika je bila navdušena, a frontmana običajni vzkliki niso zadovoljili: »I wanna hear death metal voice« in potem je sledilo še nekajkrat po odigranih komadih v naslednjem zaporedju: »death metal voice«, »high-pitched«, »Dani Filth«. Igrali so komade z vse treh svoji izidov, EPja Breeding Death ter albumov Resurrection Through Carnage in Nightmares Made Flesh. Ko se je že zdelo, da je nastopa konec, so se vrnili in odigrali še odlično Eaten. To ni bil le death metal nastop brez primere na letošnjem Wacknu, ampak tudi eden vrhuncev celega festivala.
Set lista Bloodbath: Cancer Of The Soul, Outnumbering The Day, Ways To The Grave, So You Die, Like Fire, Omnious Bloodvomit, Bastard Son Of God, Breeding Death, Brave New Hell, Furnace Funeral, Eaten.
Še pod močnimi vtisi pravkar končanih Bloodbath sem se premaknil pod True Metal Stage, kjer so s klasikama Ton Of Bricks in Start The Fire s svojo uro dolgim nastopom začeli Metal Church. Kljub dežju se nihče ni dal motiti in legende iz Seattla so zelo dobro opravile svoje delo. Poleg starejših komadov so odigrali tudi kakšnega novejšega, vokalist Ronnie Munroe pa je dokazal, da je pravi človek za Metal Church tudi v živo. Kot posebni gost se jim je pri Battalions na odru pridružil Ira Black (ex- Vicious Rumors/Heathen).
Set lista Metal Church: Ton Of Bricks, Start The Fire, Leave The Weak Ones Behind, Watch The Children Play, Battalions, Cradle To The Grave, Date With Poverty, Gods Of Wrath, Beyond The Black, Metal Church.
Obituary v Wacknu niso bili tako superiorni kot v Tolminu in na Gods Of Metal, vseeno pa so suvereno opravili svoje in zadovoljili premočeno občinstvo; kot večina nastopajočih v petek tudi oni niso imeli sreče z vremenom. Dve zadevi sta, ki sta nekoliko pokvarili njihov vtis. Prva je ta, da so si med komadi vzeli preveč in predolge odmore, tako da ni bilo prave kontinutitete. Kot drugo pa se je v njihovem repertoarju pojavilo preveč Frozen In Time materiala. Nič proti albumu, ampak na takšnih nastopih bi se prileglo kakšna klasika več; izbor starih komadov je dovolj širok, da bi odigrali tudi kakšnega, ki ga to poletje še niso. Ne glede na to, lepo jih je bilo videti znova.
Set lista Obituary: Redneck Stomp, On The Floor, Insane, Turned Inside Out, Stand Alone, Slow Death, Threatening Skies, By The Light, Chopped In Half, Dying, Internal Bleeding, Back Inside, 'Til Death, Slowly We Rot.
Istočasno z Obituary bi morali na Party Stageu nastopiti Hanoi Rocks, ki so odpadli, zamenjali pa so jih Doomfoxx.
Edguy so že zamujali, nakar se naenkrat pod oblaki pojavi helikopter z napisom Edguy in se spusti ob odru na tla. Še minuta, dve in nemški melodični power metalci se pojavijo na odru in začnejo z Under The Moon. Na začetku so imeli nekaj težav z ozvočenjem, ki se je popravilo tekom prvih skladb. Fantje so na odru uživali, Tobi, ki se je hitro polil z vodo, da bi bil moker kot publika, se ni mogel vzdržati svojih smešnih komentarjev, preizkušal je tudi svoje plezalne sposobnosti na odrski konstrukciji, pri eni izmed skladb pa je skočil v photo pit in potem z velikimi težavami le prišel nazaj na oder. Vseskozi je omenjal prihajajoči EP Superheroes, zato je bilo za pričakovati, da bodo odigrali njegov naslovni komad, a ga niso. Držali so se svojih preverjenih hitov, ki so bili seveda odlično sprejeti s strani fanov (crowdsurferjev ni manjkalo). Po Tears Of A Mandrake so zapustili oder in čez nekaj minut je bil helikopter spet v zraku.
Set lista Edguy: Under The Moon, Navigator, Land Of The Miracle, Lavatory Love Machine, Babylon, Vain Glory Opera, Piper Never Dies, Mysteria, King Of Fools, Tears Of A Mandrake.
Ravno ob nastopu Nizozemcev Within Temptation se je nebo usmililo in za petek končalo z močenjem; prikazala se je celo jasnina. V nasprotju z zadnjo turnejo za The Silent Force album, kjer so v spored uvrstili nemalo balad, so se jim tukaj zelo ognili in v set listo presenetljivo uvrstili več starejših, udarnejših komadov z moškimi growli, Enter in The Other Half (Of Me). Pozitivno, kot lahko zelo pozitivno označimo celoten nastop. Within Temptation so bili zelo angažirani, Sharon je odpela super, se gibala po odru s svojimi značilnimi gibi. Nad odzivom je bil band prijetno presenečen, najbolj burno pa je bilo ob koncu med top hitoma Mother Earth ter Ice Queen.
Set lista Within Temptation: See Who I Am, Stand My Ground, Jillian, Forsaken, Angels, Enter, The Other Half (Of Me), Running Up That Hill, Jane Doe, Caged, Mother Earth, Deceiver Of Fools, Ice Queen.
Ko se je začelo mračiti, so True Metal Stage zasedli Machine Head. Rob Flynn & Co. niso ravno običajen band za Wacken, a vseeno dosti primernejši kot marsikateri od letošnjih nastopajočih. Bay Area thrasherji so začeli svoj nastop z odličnim Imperium in se potem z The Blood, The Sweat, The Tears, Ten Ton Hammer in Old vrnili proti svojim začetkom. Rob ni skrival navdušenja nad Wacknom in publiko, vzdušje je res bilo super, a opraviti je bilo potrebno določene stvari, zato sem izpustil srednji del in se vrnil ob koncu na medley priredb Creeping Death/Territory/Walk/The Trooper, kjer je občinstvo še zadnjič med njihovim nastopom padlo v ekstazo.
Kdo bo prvi special guest festivala je bilo pred njihovim prihodom na oder že vsem znano. Stratovarius so popoldan tudi že imeli signing session in pred rojaki Apocalyptica za četrt ure zasedli Black Metal Stage. To je bil njihov premierni nastop z basistom Laurijem Poro, s katerim so vsaj v živo veliko pridobili. Jari je bolj kot ne cel koncert miroval v ozadju, medtem ko novega člana razganja od energije in je bil vsaj v treh odigranih komadih najaktivnejši na odru. Hunting High And Low, Black Diamond in najnovejši single Maniac Dance so naleteli na odličen odziv; to je bila prava napoved za jesensko turnejo.
Hitra menjava in čez nekaj minut so že začeli gosti Apocalyptica. Sicer je težko oceniti, a nekako se je zdelo, da je imel nekdanji Metallica cover band najštevilčnejšo občinstvo petkovega sporeda, imeli pa so najdaljši igralni čas. Kljub temu vzdušje ni bilo tako vroče kot recimo lani na Metal Campu. Ob polnoči je bilo že lepo hladno, slabo vreme in blato sta naredila svoje, a sčasoma so simpatični Finci tudi tu krepko dvignili temperaturo. Set lista pa je bila po pričakovanju sestavljena tako iz številnih lastnih komadov, Path, Betrayal, Somewhere Around Nothing, Hope, Quutamo, Life Burns, Bittersweet (zadnja dva so seveda odigrali brez vokalov) in Metallica klasik Master Of Puppets, Fight Fire With Fire, Nothing Else Matters, Enter Sandman, Seek & Destroy, Creeping Death, za konec pa odžagali še Griegovo The Hall Of The Mountain King.
Do druge ure zjutraj je bil True Metal Stage rezerviran za srednjeveške trubadurje Corvus Corax, ki so izpeljali premierno odersko uprizoritev svoje verzije Carmine Burane. Ob tem so imeli podporo v obliki številčnega orkestra, zbora in dirigenta, sredi vsega pa so stali možje s srednejveškimi instrumenti. Bilo je kar zanimivo, če pa koga bolj zanima, kako zveni, naj si posluša pred kratkim izdani CD Cantus Buranus.
Petkov spored so na Black Stageu zaključili Švicarji Samael, na Party Stageu pa so odpiljeni finski battle metalci Turisas uprizorili party v pravem pomenu besede. Neverjetno, koliko energije je še imel folk ob tako pozni uri. Mi pa smo tudi imeli še toliko energije, da smo popili pivo ali dve za lažji spanec.
Ta je bil v soboto lahko daljši, saj se je začelo uro kasneje, ob poldne. Najprej do Party Stagea, kjer so z Black Rain sobotno dogajanje odprli nemški melodični metalci Mob Rules. Frontman Klaus Dirks je bil v odlični vokalni formi in brez težav je pripravil solidno številčno publiko do aktivnejšega sodelovanja pri himnah kot Celebration Day. Še močnejšo budnico so na Black Stageu uprizorili norveški ekstremneži Zyklon z bivšima Emperor članoma, Trymom za bobni in Samothom na kitari.
Potem ko je bil Herman Li reden obiskovalec festivala v Wacknu, je letos s svojimi Dragonforce končno občutil festivalsko atmosfero tudi z odra. Če bi sodili po reakcijah številčnega občinstva bi lahko rekli, da »fantje iz vseh vetrov« postajajo eden popularnejših power metal bandov. Ob bučni podpori so z nadzvočno hitrostjo odbrzeli skozi svojih petinštirideset minut, igrali pa so podobne komade kot na Gods Of Metal in z Iron Maiden.
Set lista Dragonforce: Black Fire, Fury Of The Storm, Black Winter Night, Starfire, Soldiers Of The Wasteland, Revelations, My Spirit Will Go On, Valley Of The Damned.
Wacken ni bil samo v znamenju slovesov, ampak tudi združitev. Po petih letih mirovanja so se lani vrnili kultni švedski doomerji Count Raven in imeti priložnosti videti jih v živo je vse prej kot veliko, zato so dobili prednost pred ameriškimi brutalneži Suffocation na Black Stageu. Že dolgo se nisem med ogledom kakega banda počutil tako mladega, Count Raven so imeli gotovo najstarejše občinstvo, pa tudi sami niso več ravno mladeniči. Počasnim, težkim riffom je bilo podobno tudi dogajanje na odru, minimalno gibanja, počasni nagovori... Vseeno so bili Count Raven vredni ogleda, predstavili pa so tudi en nov komad, v katerem seveda presenečenj ni bilo.
Ali je sploh možno, da Overkill odigrajo slab nastop? To se bo zgodilo takrat, ko bodo Sonata Arctica začeli igrati thrash metal; se pravi nemogoče. Začeli so z Motörhead priredbo, kjer se Bobbyja na začetku ni slišalo, dalje pa je vse teklo, kot je treba. Že takoj so se zvrstile ene njihovih največjih klasik in thrasherji so v Wacknu končno prišli na svoj račun. Proti koncu sta vrhunca nastopa predstavljala In Union We Stand ter Fuck You z več tisoč iztegnjenimi sredinci. Bobby »never dies« Blitz & Overkill rules!
Set lista Overkill: Overkill, Rotten To The Core, Wrecking Crew, Necroshine, Damned, Elimination, Nice Day...For A Funeral, In Union We Stand, Hello From The Gutter, Old School, Fuck You.
Dissection so po reunionu redni gostje naših koncertnih odrov in zato sem se odpravil v šotor na W.E.T. Stage pogledat kako v živo zvenijo finski mladenični Machine Men. Glasba največjega finskega klasičnega heavy metal odkritja zadnjih let zelo bazira na zadnjih solo albumih Brucea Dickinsona, Iron Maiden in zgodnjih Queensryche, Anonyjev vokal zelo spominja na Brucea, mali mož pa ima svojega vzornika dobro naštudiranega tudi kar se gibanja in skakanja po odru tiče. Vseeno tu nismo gledali Iron Maiden tribute banda, ampak zelo z energijo nabit in s svežimi idejami oddelan nastop heavy metal banda prihodnosti. Uspešen show sta proti koncu dopolnila še roadieja, ki sta naga (samo moškost sta imela »oblečeno« v nogavico) skakala po odru.
Axel Rudi Pell redko nastopi izven Nemčije, v svoji domovini pa še posebej med starejšimi ljubitelji metal glasbe še vedno velja za enega najbolj opevanih kitaristov. Blondinec je s svojo ekipo začel udarno s Tear Down The Walls in Nasty Reputation, potem pa je kmalu na vrsto prišel zelo dooolg medley Masquerade Ball/Casbah, ki so ga kot ponavadi začinili z reagge vložkom Smokin' In A Hash Bar. Še bolj, s številnimi solo vložki in dueli, so raztegnili zaključno Call Her Princess, kjer je klaviaturist Ferdy svoj instrument prenašal po odru in se spuščal v duele z Axlom. Zelo sproščen nastop cele ekipe, lahko pa bi odigrali kak komad več.
Set lista Axel Rudi Pell: Tear Down The Walls, Nasty Reputation, Strong As A Rock, Masquerade Ball/Casbah, Fool Fool, Temple Of The King, Call Her Princess.
Finntroll niso imeli najštevilčnejšega občinstva na Party Stageu le letos, ampak v celotni zgodovini Wackna. Zakaj niso igrali na enem izmed glavnih odrov se mi je čudno zdelo že ob prvem pogledu na spored, saj za humppa metalci že nekaj časa vlada prava evforija. Folk je zavzel vsa možna in nemožna mesta, da bi si ogledal Finntroll, najbolj pogumni so plezali celo na drevesa. Istočasno so na Black Stageu igrali švedski black metalci Marduk, ki so se predstavili z novim frontmanom Mortusom. Pri komadih Slay The Nazarene, Seven Angels, Seven Trumpets, Panzer Division Marduk in Baptism By Fire je bilo videti, da so Marduk dobili pravo zamenjavo za Legiona.
»Kladu« je v Wacknu »padu« še četrtič. Preden pa je padel, so ga dvignili visoko nad oder – Hammerfall so tokrat oder okrasili čisto v stilu zadnjega albuma Chapter V, vključno z velikim kladivom, dvignjenim visoko nad odrom. Drugače pa »business as usual«, običajna doza poziranja, do najmanjše potankosti naštudiran nastop, odlično vzdušje in set lista, ki jo se je držijo že celo poletje.
Set lista Hammerfall: Secrets, Riders Of The Storm, Renegade, Let The Hammer Fall, Hammerfall, Fury Of The Wild, Crimson Thunder, Heeding The Call, Blood Bound, Templars Of Steel, Hearts On Fire.
Pred Equilibrium je bil prostor pod Party Stageom že dobro napolnjen, a fani so morali še malo počakati in potrpeti, kajti pred njimi je za četrt ure oder zasedel special guest. Kdo je to bil, se najprej ni sanjalo nobenemu, kasneje smo izvedeli, da je bil to Martin Kesici; metalec, ki je zmagal na enem izmed TV šovov, ki iščejo glasbene talente, kasneje pa je posnel duet s Tarjo (Nightwish). Čudna glasba me je hitro pregnala pod Black Stage, kjer je bilo vse pripravljeno za Kreator.
Kaj sploh reči drugega o legendarnih nemških thrasherjih kot fenomenalno. Seveda Kreator niso okraševali odra, so imeli pa peklenski light show z veliko dima, ki je na trenutke zakril cel band, in tudi zvok je bil ena A. Mille je v svojih nagovorih stresal jezo, folku pa se je trgalo ob thrash klasikah, tako malo novejših z zadnjih dveh albumov kot tudi starejših. In kar je veljalo za Apocalyptico prejšnji dan, je v soboto za Kreator – najštevilčnejšo publiko so (po občutku) imeli oni.
Set lista Kreator: Enemy Of God, Impossible Brutallity, Pleasure To Kill, Phobia, Violent Revolution, Suicide Terrorist, Extreme Aggression, People Of The Lie, Voices Of The Dead, Terrible Certainty, Betrayer, Flag Of Hate, Tormentor.
Ob 22:45 so še zadnjič na nemških tleh skupaj na oder stopile nemške heavy metal legende Accept. Udo, Wolf, Peter, Herman in Stefan so poskrbeli za nepozabni slabi dve uri, ki se bosta vsem gledalcem za vedno vtisnili v spomin. Toliko entuziazma, veselja do igranja, sproščenosti in energije kot so jo ta večer pokazali Accept, danes le redko vidiš in tudi toliko heavy metal klasik na kupu redko slišiš. Člane banda bomo več ali manj lahko v prihodnje še gledali v drugih zasedbah, prava škoda pa je, da to ne velja za fenomenalnega Wolfa Hoffmana, kitarskega genija, ki se bo verjetno vrnil k fotografiranju in postavil kitaro v kot. Njegova solo točka je bila ena najboljših, če ne najboljša, kar sem jih imel kdaj priložnost videti v živo. Vrhunec nastopa pa je prišel zatem, najprej v obliki Restless & Wild, kasneje pa še s Fast As Shark in dodatkom Princess Of The Dawn, Burning, I'm A Rebel, Balls To The Wall. Hvala Accept.
Set lista Accept: Starlight, Living For Tonite, London Leatherboys, Metal Heart, Up To The Limit, Flash Rockin' Man, Breaker, Head Over Hills, Neon Nights, Guitar Solo: Bolero / Sabre Dance / Hall Of The Mountain King / Pomp And Circumstance, Restless & Wild, Son Of A Bitch, Turn Me On, TV War, Monster Man, Love Child, Fast As Shark, Princess Of The Dawn, Burning, I'm A Rebel, Balls To The Wall.
Napovedanega novega surprise acta ni bilo, komaj so Accept prenehali z igranjem, že so na sosednjem odru (spet zadnjič v Nemčiji) začeli »samomorilci« Sentenced. In istočasno, ko se je iz zvočnikov zaslišal prvi ton, je padla prva kaplja ene zadnjih ploh tega večera. Kot da bi tudi nebo pokazalo svoja čustva ob slovesu Fincev. Sicer sam nisem videl, ampak verjetno se je tudi komu izmed številnih obiskovalcev po obrazu spustila kakšna solza. Sentenced so hitro brzeli skozi komade, prostora za nagovore je bilo bolj malo, vseeno pa je iz Villejevih ust priletel kakšen njegov tipičen sarkazem. Seveda pa Ville ni zdržal brez pijače in pri Nepenthe je že pil, da bi lažje pozabil. Na koncu ni bilo nobenega pravega poslavljanja, nobene krste ali karkoli podobnega, Ville se je pred zaključnim instrumentalnim delom pri End Of The Road v imenu banda poslovil od fanov, se jim zahvalil za vse in odšel z odra, ostali pa so mu sledili takoj, ko so do konca odigrali svoje.
Set lista Sentenced: Where Waters Fall Frozen, Excuse Me While I Kill Myself, Nepenthe, May Today Become The Day, The Rain Comes Falling Down, Bleed, Ever-Frost, Broken, Farewell, No One There, Noose, Cross My Heart And Hope To Die, Vengeance Is Mine, End Of The Road.
Po Sentenced je v tradiciji preteklih let festival zaključil Onkel Tom, za kar pa ni bilo več ne moči ne volje.