Wacken Open Air 2006

Največji tradicionalni metal festival Wacken Open Air je letos še bolj upravičil sloves največjega med vsemi. Uradna številka obiskovalcev, ki so jo sporočili organizatorji, naj bi bila štirideset tisoč. A glede na izkušnje iz preteklih let in neuradne podatke naj bi bila številka za še vsaj deset tisoč višja. Kakorkoli že, rekorden obisk je letos definitvno bil.
Morda je k temu botrovala tudi precej drugačen seznam nastopajočih kot v prejšnjih letih. Precej bandov so organizatorji prvič pripeljali v Wacken. Tako je bilo med nastopajočimi nekaj pravih poslastic za sladokusce – bandov, ki so se letos združili po dolgih letih. Sem v prvi vrsti sodijo Celtic Frost, Emperor, Carnivore in Atheist. Poseben je bil skoraj triurni nastop nemških legend Scorpions, ki so se jim na odru pridružili trije bivši člani. Z Ministry, Fear Factory in Soufly pa je letos Wacken kazal modernejši obraz kot ponavadi. Seveda pa je igralo še polno zelo zanimivih bandov iz vseh možnih žanrov. Manj kot ponavadi pa je bilo letos power in thrash metala, manjkala pa je tudi kakšna doom metal zasedba.
Vreme je bilo letos idealno, deževalo je samo v četrtek kakšno uro in še to dopoldan, ko se na prizorišču še ni nič dogajalo. Razen tega pa je bilo sončno, večinoma ne prevroče, toplo tudi ponoči. Bilo je nekaj kiksov, kot »nategancija« z metal bagi, ki jih je bilo potrebno kupiti ob prihodu (skrito povečanje vstopnine), za 2,5 EUR bi lahko izpod tuša tekla nemrzla voda, manjkale pa so tudi vreče za smeti. Drugače je vse potekalo brez večjih problemov. Po obfestivalskem dogajanju in ponudbi na stojnicah pa Wacken že tako ali tako prekaša druge festivale.

V Wacknu se je začelo dogajati že par dni pred uradnim začetkom, ki je kot vedno bil v četrtek. Uvodni dan je potekal v znamenju nemških hard & heavy legend Scorpions, ki so seveda kot headlinerji nastopili zadnji band v večeru. Na glavnem odru so pred njimi nastopali še trije, prvi izmed njih pa so bili Faster Inferno. Ja, verjamem, da je večina prvič slišala za ta band, ki se je verjetno v Wacknu znašel zaradi enega samega razloga. Njihov kitarist je namreč Tyson Schenker, sin legendarnega Michaela Schenkerja, ki je zgodovino heavy metala pisal s Scorpions, UFO in MSG, s katerimi je nastopil kasneje. Tudi v Wacknu skoraj nihče ni poznal Faster Inferno, tako malo obiskovalcev uvodni band festivala že dolgo ni imel in tudi začetne evforije nekako ni bilo začutiti. Dvajset minut netrendovskega hard rocka je bilo dovolj za spoznanje, da gre za solidno zasedbo, le festival ni bil ravno najprimernejši za njih.
Pri Victory je bila slika že precej drugačna, publika se je močno povečala in tudi dogajanje na odru ter pod njim je bilo že dosti aktivnejše. Vokalist Jioti Parcharidis, ki bi glede na videz (po glasu in stasu spominja na Sebastiana Bacha) lahko pel tudi v kakšnem glam bandu, je v družbi Hermanna Franka, Tommyja Newtona, Petra Knorna pravi mladenič. S svojo energijo pa je zelo dobro poživil band, pripravil fane do intenzivnejšega sodelovanja in brez najmanjših problemov odpel ves material, tako novejšega kot prevladujoče komade starejšega datuma iz osemdesetih in devetdesetih. Victory definitivno še niso za v staro šaro.
Set lista Victory: Take The Pace, Power Strikes The Earth, No Way Tonight, Backseat Rider, Standing Like A Rock, On The Loose, Temples Of Gold, Don’t Tell No Lies, Chicks On Display, Checks In The Mail.
Po sinu je sedaj na oder stopil še oče, po Tysonu s svojimi MSG (Michael Schenker Group) še Michael Schenker. Eden najboljših in najbolj kontroverznih heavy metal kitaristov je bil tokrat v odlični formi, pravi užitek je bilo poslušati njegove nepozabne solaže iz časov UFO ter solo banda. A Michael se na odru ni preveč izpostavljal v ospredju, to vlogo je prepustil finskemu frontmanu Jariju Tiuri. Blondinec spominja na Jorna Landeja, vokalno pa je šibkejši. Večkrat je v ospredje prihajal tudi Rev Jones; pobriti basist z dolgim čopom sredi glave, ki ga je pogosto vrtel kot propeler. Nekatere UFO klasike kot Lights Out, Let It Roll, Are You Ready To Rock so zaradi vokala izpadle dokaj neatraktivno, na koncu je bilo bolje z Only You Can Rock Me, Doctor Doctor in Rock Bottom. Od MSG pa so najbolj izpadle Dust To Dust, Arachnophobiac, Armed And Ready ter Into The Arena.
Četrtkov večer v Wacknu se ne imenuje zaman A Night To Remember, uvodni dan smo bili priča že kopici nepozabnih nastopov in tudi letošnji bo šel z zlatimi črkami zapisan v anale festivala. Pa ne zato ker bi Scorpions odigrali svoj najboljši koncert kariere (za to je že malo prepozno), ampak ker so v skoraj tri ure dolgem nastopu postregli s kopico presenečenj, na odru so po dolgih stali skupaj z bivšimi člani, Ulijem Jonom Rothom, Michaelom Schenkerjem in Hermannom Rarebellom. Obenem pa je šlo za izredno dodelan show s spektakularno odrsko produkcijo, katere vrh je predstavljal prihod večmetrskega kovinskega škorpijona ob koncu nastopa. Vse skupaj se je začelo s klasikama z albuma Love At First Sing, Coming Home ter Bad Boys Running Wild, že po slabe pol ure pa se jim je na odru v svoji tradicionalni hipijevski opravi pridružil Uli Jon Roth. Z njim so se vrnili v čiste začetke, v sedemdeseta leta in igrali pesmi, ki jih nimajo v repertoarju že dolgo vrsto let. Ulijevo prefinjeno soliranje je bilo gotovo eden igralskih vrhuncev večera. Po bloku “običajnih” Scorpions je na oder pri instrumentalu Coast To Coast prišel Michael Schenker in seveda so na vrsto prišle klasike iz njegovega odbobja, Holiday, Lovedrive, Another Peace Of Meet. Po slednji je James Kottak začel z bobnarskim solom in pri tem je kmalu dobil družbo enega svojih predhodnikov, Hermanna Rarebella. Hermann je za bobni odsedel naslednje tri skladbe, po katerem je prišel na vrsto nov fantastičen blok z Big City Nights, Can’t Get Enough, Still Loving You. Kot da to ni bilo še dovolj, sta se potem na oder vrnila tako Uli Jon kot Michael in odigrali so nove klasike iz začetka in sredine sedemdesetih, vključno z In Search Of The Peace Of Mind s prvenca Lonesome Crow, kjer je na oder prišel še Michaelov sin Tyson. Sredi te skladbe je ob soliranju ostalih Rudolf Schenker postavil kitaro na stran in pričel z nekakšnim “obredom”, ki ga je zaključil z večminutno stojo na glavi. Drugače je bil Rudolf gotovo najbolj aktiven na odru, ves koncert ga je razganjalo od energije, cel band pa je bil odlično razpoložen, odigrano je bilo super. Le Klausa se je občasno slabše slišalo. Koga izmed publike je presenetilo neigranje Wind Of Change, a set lista je bila tokrat sestavljena na podlagi glasovanja fanov, in zgleda da fani v Wacknu ne želijo poslušati TV/radio hitov. Seveda pa želijo Dynamite in Rock You Like A Hurricane, s katero so ob že prej omenjenemu škorpijonu zaključili enkraten večer.
Set lista Scorpions: Coming Home, Bad Boys Running Wild, The Zoo, Loving You A Sunday Morning, Make It Real
; w Uli Jon Roth: Pictured Life, Speedy’s Coming, Dark Lady, We’ll Burn The Sky;
kot Scorpions: Love’em Or Leave’ em, Don’t Believe Her, Tease Me Please Me,
w Michael Schenker: Coast To Coast, Holiday, Lovedrive, Another Piece Of Meet; drum solo;
w Herman Rarebell: Blackout, No One Like You, Can’t Get Enough; guitar solo Mathias Jabs,
kot Scorpions: Big City Nights, Can’t Get Enough, Still Loving You;
w Uli Jon Roth&Michael Schenker: In Trance, He's A Woman She's A Man, In Search Of The Peace Of Mind (plus Tyson Schenker), Bolero;
vsi skupaj Dynamite, Rock You Like A Hurricane.

Okoli pol enih se seveda v Wacknu še ne gre spat, tam tako ali tako ni časa za spanje. Še posebej, če ob enajstih dopoldan ne želiš zamuditi prvega banda. Na Black Stageu so bili to nemški black metalci Mystic Circle, na Party pa njihovi rojaki End Of Green. Kdo bi si mislil, da bo prostor pod “odrom zabave” poln že tako zgodaj, a zgleda da imajo End Of Green doma že veliko privržencev. Temačni, melanholični rockerski zvoki, globok, karizmatičen vokal, energičen band, dopadljiv nastop, zelo dobro vzdušje; dan se je začel nad pričakovanji.
Kar se je videlo že v Tolminu, je bilo v Wacknu še toliko bolj očitno – Wintersun so eni najpopularnejših mladih bandov, pod True Metal Stageom se je pri njih zbralo že skoraj toliko ljudi, kot da bi igral kak zelo uveljavljen band v dosti ugodnejšem terminu. Jari Mäenpää ni imel težkega dela spraviti fane do močnega spodbujanja; roke so bile vseskozi gor do mešalnega stolpa v ozadju. Odigrano je bilo na nivoju, Wintersun so zelo dober vtis zapustili tudi pod pripekajočim poletnim soncem. Band je vse boljši na odru, zdi pa se, da bi se v manjših dvoranah lahko še bolje obnesli. Žal niso postregli še z nobenim novim komadom, so pa odigrali skoraj cel prvenec.
Set lista Wintersun: Winter Madness, Beyond The Dark Sun, Battle Against Time, Sleeping Stars, Beautiful Death, Death And The Healing, Starchild.
Ob enih je prišel čas za nizozemski inferno, metalcoreovci so moshali pod Party Stageom na Born From Pain, thrasherji pa pod Black Stageom na Legion Of The Damned. Mauriceu Swinkelsu in fantom se je po spremembi imena iz Occult krivulja njihove kariere obrnila precej navzgor. Po navdušujočem istoimenskem prvencu pa so pokazali, da gre tudi v živo še kako računati z njimi. Šus v obliki Werewolf Corpse, Demonfist, Killing For Recreation ter himno banda Legion Of The Damned na odru, mosh in crowdsurfing pod njim. Priporočljivo ogleda ob naslednjem snidenju.
Set lista Legion Of The Damned: Werewolf Corpse, Death’s Head March, Demonfist, Taste Of The Whip, Into The Eye Of The Storm, Killing For Recreation, Malevolent Rapture, Bleed For Me, Legion Of The Damned.
S kanadskimi rockerji Danko Jones je prišel enourni čas za počitek, ki so ga prekinili Six Feet Under. Izbira med sick motherfuckerji in Ektomorf ni bila težka. Revenge Of The Zombie, Victims Of Paranoid, Torture Killer – Chris Barnes je brundal, vrtel svoje metrske dreade in od časa do časa izrazil navdušenje nad publiko. Steve Swanson in Terry Buttler sta se bolj statično držala v ozadju, pri Six Feet Under je jasno, kdo je šef. Tudi njegovi nagovori so bili precej kratki in ne pogosti, groove death metal granate so si v hitrem zaporedju sledile ena za drugo, tako da je v eni uri vsak Six Feet Under fan definitivno bil potešen. “TNT, TNT, TNT…” so že med nastopom vzklikali fani, dobili pa so jo čisto na koncu. Bomba.
Set lista Six Feet Under: Drowning, Silent Violence, Revenge Of The Zombie, Feasting On The Blood Of The Insane, The Enemy Inside, Still Alive, Victims Of Paranoid, No Warning Shot, Rest In Pieces, The Day The Dead Walked, Burning Blood, Torn To The Bone, Suffering In Ecstasy, Torture Killer, War Machine, Shadow Of The Reaper, TNT.
Nov odličen nastop so zopet demonstrirali redni gostje True Metal Stagea v Wacknu, Nevermore. Le na začetku jim je nagajal zvok, ostalo je bilo ena a. Baladnih komadov letos na festivalih niso igrali, kot tudi ne kaj starejšega materiala, samo Nevermore styled thrash z odličnim kitarskim dvojcem Loomis/Broderick in Warrelom v top formi, ki ni mogel brez svojih značilnih “sarkazmov”: “Shut up. I can't hear you anyway. And I'm not taking requests.« Njegovo željo pred zaključno Born pa je upoštevala publika – toliko crowdsurferjev naenkrat je skoraj nemogoče videti. Seattle metal at it's best!
Set lista Nevermore: Final Product, The River Dragon Has Come, I Voyager, Engines Of Hate, Dead Heart In A Dead World, Enemies Of Reality, Narcosynthesis, This Godless Endeavour, Born.
Med Soilwork in Opeth je odločitev padla na švedske progresivne death metalske čarovnike. Čeprav Opeth niso ravno festivalski band, pa so v Wacknu pokazali, da znajo “zapaliti” tudi na velikih odrih. In kar se je v Tolminu zdelo neverjetno, tukaj so Opeth imeli crowdurferje in to ne malo. Slaba ura je bila dovolj za komaj pet komadov, tako tudi časa za nagovore ni bilo dosti in Mikael je bil malce bolj prizanesljiv s svojih humorjem kot lani z Bloodbath ali na Metalcampu. Prog death a la creme.
Set lista Opeth: The Grand Conjuration, The Amen Corner, The Leper Affinity, Closure, Deliverance.
Ob kopici privlačnih bandov, ki so sledili do konca dnevnega programa, si je bilo potrebno vzeti še kakšen daljši odmor. Odločitev je padla na In Extremo. Ob videnem na koncu s pravim showom z obilico pirotehnike, bogato odrsko produkcijo in navdušeno množico ljudi pod odrom, pa je gotovo to bil nastop vreden ogleda.
Prava poslastica je prišla na vrsto od osmi uri, ko je na Black metal stage s prenovljeno ekipo stopil Peter Steele. Seveda to niso bili prenovljeni Type O Negative, temveč kultni thrasherji Carnivore; Petrova zasedba iz osemdesetih, ki je takrat izdala dva albuma Carnivore ter Retaliation. Peter je že po parih sekundah dal znak, da band zapusti oder. “You suck,” je “pozdravil” večtisočglavo množico in potem se je le začelo z naslovno skladbo banda. Buteljka rdečega je šla po Petrovem grlu kot za šalo, iz grla pa je prihajal vokal v obliki screamov in growlov tudi precej drugačen od tistega pri Type O Negative. Paul Bento, Joey Zampela (Helmet) in Steve Tobin, so skupaj s “fuckin’ Johnny Cashem” igrali eno klasiko za drugo in s tem marsikateremu thrasherju izpolnili dolgoletne sanje. World Wars II & IV je pomenil konec rednega dela nastopa. V dodatku je ekipa prišla na oder v “krvavih” belih predpasnikih in ob spremstvu večih zgoraj brez pretežno plavolask, oboroženih z vodnimi pištolami odstreljala še Sex And Violence. Cool as fuck.
Set lista Carnivore: Carnivore, Race War, Angry Neurotic Chatolics, Male Supremacy, Inner Conflict, Jesus Hilter, Helter Skelter, S.M.D. (Suck My Dick), Predator, World Wars II & IV, Sex And Violence.
Pravi petkovi headlinerji pa so definitivno bili Children Of Bodom. Koliko ljudi si je ogledalo Alexija and Co., je že skoraj nepredstavljivo. Če so po njihovem zadnjem nastopu organizatorji objavili, da so imeli rekordno število crowdsurferjev, potem si lahko sedaj obetamo še večjo številko. Čeprav si ne predstavljam junake, ki bi to lahko šteli. Bodomi so imeli v Wacknu poseben oder dekoriran s starimi ameriškimi pick upi, sodi nafte, ogromno so uporabljali pirotehnike. Vzdušje je bilo fantastično, band oziroma Alexi “Fuckin’” Laiho je še sam komaj dojel, da je možno kaj takega, vsem pa so se oddolžili s triumfalno predstavo. Repertoar je bil dokaj pričakovan, pogosto pa so se vračali tudi k svojima prvima dvema ploščama. Imeli so tudi enega najboljših zvokov na festivalu. Can they beat this?
Set lista Children Of Bodom: Silent Night Bodom Night, We’re Not Gonna Fall, Living Dead Beat, Sixpounder, Angels Don´t Kill, Towards Dead End, Hate Me!, Needled 24/7, Deadnight Warrior, Are You Dead Yet?, Every Time I Die, Follow The Reaper, Hatecrew Deathroll, Downfall.
Naslednji vrhunec večera se je obetal s povratnikimi leta, legendarnimi Švicarji Celtic Frost. Kljub večletni koncertni abstinenci so Celtic Frost kar se tiče atmosfere prekosili vse nastopajoče v Wacknu. Temačno, mogočno, skrivnostno, še posebej Martin Eric Ain je s svojo postavo, opravo, make-upom in vmesnimi nagovori dajal vtis vodje kakšne sekte, ki vzbuja strah in spoštovanje svojih faranov. Tom Warrior je tudi »igral« mogočnega, nedostopnega »emperorja«, s svojo prezenco in vokalno predstavo pa je še poglobil temačno misterioznost njihovega nastopa. V njem so ob nekaterih novejših komadih prevladovale stare klasike, vrh nastopa pa je brez dvoma predstavljal dvojec Into The Crypts Of Rays ter Circle Of The Tyrants. Reunion in style.
Set lista Celtic Frost: Totengott (Intro), Procreation (Of the Wicked), Dethroned Emperor, The Usurper, Ain Elohim, Necromantical Screams, Dawn of Meggido, Visions of Mortality, Into the Cryps of Rays, Circle of the Tyrants, Synagoga Satanae.
Po Celtic Frost je na True Metal Stageu sledil nastop ameriških industrialnih prvakov Ministry. Da gre za neobičajen band za festival kot je Wacken, je pokazalo manjše zanimanje s strani občinstva. Po izjavah pričujočih (tudi ne fanov banda) pa je bil njihov nastop eden najboljših na letošnjem festivalu. Istočasno so pod šotorom na WET Stageu Metal Inquisitor pokazali, kaj je to pristni old-school heavy metal. Pravi užitek je bilo gledati, kako z zanosom in užitkom so Nemci igrali heavy metal himne iz albumov Doomsday For The Heretic in The Apparition. Ob pomanjkanju tovrstnih bandov na letošnjem festivalu so bili Metal Inquisitor za vse privržence stare šole definitivno eden vrhuncev. From fans to fans.
Do konca petkovega sporeda sta ostala še dva banda. Primal Fear so v dveh letih v Wacknu iz enega najboljših terminov na True Metal Stageu »padli« na nehvaležno drugo nočno uro na manjši Party Stage, Amon Amarth pa so ravno tako kot pred dvema letoma zaključili petkovo dogajanje na glavnih odrih. Amon Amarth so napovedovali »special Viking show« in tudi zato ni bilo nič čudnega, da je pod Black Stageom ob tako pozni uri zbrala še tako ogromna množica ljudi. Na začetku je bil zvok skoraj prava katastrofa, Johanovo »brundanje« je šlo v prazno, bilo je precej nerazpoznavno, sčasoma pa so se stvari le uredile. Zakaj posebni vikinški šov, je bilo jasno pri An Ancient Sign Of Coming Storm, ko so Amon Amarth za dalj časa prepustili oder v dva tabora razdeljenim Vikingom, ki so uprizorili medsebojno bitko. Pri Where Silent Gods Stand Guard so Vikingi še drugič prišli na oder, tokrat v vlogi stražarjev. Akcija z Vikingi je vsekakor uspela, na račun tega pa je odpadel kakšen komad (Masters Of War). So pa ponovno predstavili novega, Runes To My Memory in ob tretji uri zmagoslavno zaključili v ognju z Death In Fire.
lista Amon Amarth: Pursuit of Vikings, For the Stabwounds in our Backs, An Ancient Sign of Coming Storm, Fate of Norns, Where Silent Gods Stand Guard, Runes to my Memory, Releasing Sulturs Fire, Victorious March, Death in Fire.

V soboto se je začelo uro kasneje kot v petek, torej ob poldne z Aborted na Black in z Metal Church na Party Stageu. Metal Church so v zadnjem hipu vskočili na festival namesto Nocturnal Rites in tako dobili priložnost nastopati še drugo leto zapored. Prostor pod odrom je bil že krepko napolnjen, banda kova Metal Church seveda ne velja zamuditi. Še posebej ne, če so tako dobri kot tokrat. Folk je totalno »padel noter«, enako velja za band, vzdušje ob klasikah iz prvih dveh albumov in dveh novih komadih, A Light In The Dark in Mirror Of Lies je bilo izjemno. Tako zelo, da se je band po koncu vrnil na oder in se odločil posneti videospot za Mirror Of Lies (ki so jo tako odigrali še enkrat).
Set lista Metal Church: A Light In The Dark, Ton Of Bricks, Start The Fire, Watch The Children Pray, Mirror Of Lies, Gods Of Wrath, Beyond The Black, Metal Church, Mirror Of Lies.
Metalcore vse bolj trka tudi v Wacken in v soboto so kot prvi na True Metal Stageu nastopili Caliban; primeren čas za okrepčilo, shopping in podobne zadeve.
Na Metalcampu so Arch Enemy zaradi »družinskih zadev« zadnji trenutek odpovedali sodelovanje. Že naslednji dan za Earthshaker Fest je bilo to vse urejeno in seveda tudi v Wacknu ni bilo takšnih »problemov«. So pa imele probleme tehnične narave in zaradi tega prišli na oder z desetminutno zamudo. Pa še takrat je bil zvok precej obupen. Ob že tako krajšem igralnem času (45 minut) je njihov nastop minil ekspresno hitro. Zaradi omenjenih zadev to gostovanje ne bo ostalo v takem spominu kot tisto izpred dveh let, pa čeprav band seveda ni bil slab in tudi fani so jih znali počastiti kot vedno.
Set lista Arch Enemy: Nemesis, Dead Eyes See No Future, My Apocalypse, Burning Angel, I Am Legend / Out For Blood, Dead Bury Their Dead, Ravenous, We Will Rise.
Na Party Stageu so medtem svoje odigrali norveški ekstremneži Bloodthorn, True Stage pa so po krajšem odmoru zavzeli Fear Factory. Ogledal sem si jih proti koncu, ko so vzdušje podžgali s preigravanjem Walk od Pantere, ki so jo posvetili Dimebagu. Videti je bilo, da folk uživa, pa čeprav Burton Bell ni imel ravno svojega dne.
Za Fear Factory pa je sledil death metalski vrhunec festivala. Prišel je čas za floridske legende Morbid Angel, ki so prišli v »best of« postavi David Vincent, Trey Azagthoth, Erik Rutan in Pete Sandoval. Četudi je napravljen v lateks so Morbid Angel z Davidom Vincentom z njim čisto drug band kot brez njega. Že sama pojava, način komunikacije, potem vokal, karizmatičen nastop; to je tisto, kar si želijo videti fani enega največjih death metal bandov na planetu. Morbid Angel so bili superiorni, imel pa je njihov nastop eno »lepotno« napako. Publika je bila z izjemo mosherjev v ospredju dokaj statična, kar ni bilo najbolj po godu Treyu: »Kaj je zdaj to? Noben band na svetu ne igra več take glasbe kot mi.« Mogoče je bilo za to krivo dejstvo, da so igrali v najhujši vročini ali pa se je publika le prepustila užitkom ob poslušanju nepozabnih death metal klasik.
Set lista Morbid Angel: Rapture, Pain Divine, Maze Of Torment, Sworn To The Black, The Gate/Lord Of All Fevers, Immortal Rites, Fall From Grace, Chapel Of Ghouls, Dawn Of The Angry, Where The Slime Live, God Of Emptiness.
Z Gamma Ray so na svoj račun končno prišli tudi power metalci. Kai Hansen in kompanija v Wacknu niso dosegli fantastične predstave iz Masters Of Rocka, so pa svoje delo opravili tradicionalno kvalitetno. Tudi oni niso ušli veliki hibi letošnjega festivala – preden so dobili »idealen« zvok, so šli mimo že trije komadi. Drugače pa, band kot vedno odlično razpoložen, nasmejan, Kai je publiko nagovarjal mešano v angleškem in nemškem jeziku in naznanil, da bo njihov naslednji album nadaljevanje enega prelomnih albumov evropskega melodičnega power metala, Land Of The Free. Set lista je bila običajna iz letošnje festivalske turneje z Rebellion In A Dreamland v sredini repertoarja in dodatkom Send Me A Sign.
Set lista Gamma Ray: Gardens Of The Sinner, New World Order, Man On A Mission, Fight, Blood Religion, Heavy Metal Universe, Rebellion In A Dreamland, I Want Out, Somewhere Out In Space, Send Me A Sign.
»Naj imajo oni tam svojo zabavo, mi tu bomo imeli svojo«, je Kelly Schaefer pogledal proti Black Stageu, kjer se je »jumpalo« na Soulfly. In zabave (no, gledati Atheist ni ravno zabava v stilu Edguy), ki so jo pripravili »beach boy« iz Floride (Kelly je s svojo postavo res deloval tako) in njegova ekipa, se niti slučajno ni smelo zamuditi. Kultni Američani so po skoraj petnajstih letih letos ponovno stopili na oder in po njihovih besedah v Wacknu odigrali celo največji koncert svoje kariere. Party Stage je bil poln in vsi so uživali ob death/prog/jazz vragolijah, ki so jih izvajali tehnični perfekcionisti z neverjetnim basistom Tonyjem Choyem na čelu. Odigrano je bilo popolno, kot da te dolge abstinence sploh ne bi bilo. Igrali so material iz vseh svojih albumov, največ iz klasike Piece Of Time, prav pri vsakem komadu pa so bili glasno pozdravljeni s strani publike, ki bo ta nastop brez dvoma še dolgo pomnila.
Set lista Atheist: Unquestionable Presence, On They Slay, Mineral, Unholy War, Retribution, Green, I Deny, An Incarnation’s Dream, Mother Man, bass solo, And The Psychic Saw, Piece Of Time.
Dva meseca sta že minila od začetka evropske turneje, Whitesnake so letošnje poletje pošteno potešili »lakoto« svojih fanov na stari celini. Davek dolge turneje je plačal večni šarmer David Coverdale, čigar vokal je že bil načet, njegov pristop pa ni bil nič manj »zapeljiv, koketiven«, energičen kot ponavadi. Ura in četrt je minila v zelo pozitivnem vzdušju, publika jih je glasno spremljala in je predstavljala večtisočglavo množico »back vokalistov«. Le kdo ne pozna hitov kot Fool For Your Loving, Is This Love, Here I Go Again in Still Of The Night. Odigrali pa so tudi do zdaj še neizdani komad Ready To Rock, ki bo izšel na prihajajočem koncertnem albumu. Zelo prijetno, a letos je bilo »bele kače« več kot dovolj. Da ne bo vse skupaj postalo preveč rutinsko in predvidljivo, ob naslednjem obisku prosim kaj novega oziroma starega, ne slišanega na tej turneji.
Set lista Whitesnake: Burn/Stormbringer, Fool For Your Loving, Love Ain't No Stranger, Ready An' Willing, Is This Love, Ready To Rock, guitar solo (Aldrich), guitar solo (Beach), Crying In The Rain, drum solo, Give Me All Your Loving, Here I Go Again, Still Of The Night, Bad Boys.
Po Whitesnake je sledila najbolj težko pričakovana ura za black metalsko srenjo v Wacknu. Prišel je čas za (začasno) reformirane legende Emperor, ene najbolj inovativnih in pomembnih zasedb, ki jih je sproducirala norveška black metal šola. Razen pirotehnike Emperor niso imeli kakšnega posebnega šova, še manj kakšnih kičastih »hudobij«, pri njih je igrala le glasba. Tudi člani banda z Ihsahnom na čelu so se bolj kot čemu drugemu posvetili samemu igranju. Ihsahn je zelo »down to earth« frontman, njegov nastop nima nič skupnega z black metalsko hladnostjo in zloveščnostjo večine black metal vokalistov. Dokler možakar za miks pultom ni ujel pravega zvoka, se ni slišalo vseh fines, ki jih Emperor »skrivajo« na studijskih izdelkih, in ni bilo čutiti prave atmosfere. Ko pa so se stvari postavile na svoje mesto, se je njihov nastop razvil v enega največjih black metal spektaklov zgodovine Wacken Open Air festivala.
Set lista Emperor: The Burning Shadows Of Silence, Cosmic Keys To My Creation And Times, Thus Spake The Nightspirit, An Elegy Of Icaros, Curse You All Men, With Strength I Burn, Towards The Panteon, The Loss And Curse Of Reverence, In The Wordless Chamber, I Am The Black Wizards, Inno A Satana.
Zakaj Motörhead znova in znova vabijo v Wacken je bilo vidno še preden so rock n' roll kralji sploh stopili na oder. Lemmyja, Phila in Mikkeyja je čakalo opazno najštevilčnejše občinstvo zadnjega dne festivala. In ti so imeli kaj videti. Uro in pol so si klasike sledile ena za drugo, mednje pa so dodali tudi kakšno starejšo live rariteto (Fast And Loose), v set pa ponovno vključili Sacrifice z Mikkyjevim bobnarskim solom. Lemmy in Phil sta kot ponavadi v tipičnem angleškem humorju nagovarjala fane ali pa se kar pogovarjala med sabo. Ni važno, kolikokrat vidiš Motörhead v precej podobni izvedbi, vedno jih je užitek pogledati. Zato pa tudi so najbolj kul band na svetu.
Set lista Motörhead: Doctor Rock, Stay Clean, Love Me Like A Raptile, Killers, Metropolis, Over The Top, No Class, I Got Mine, In The Name Of Tragedy, Dancing On Your Grave, Fast And Loose, R.A.M.O.N.E.S., Sacrifice/drum solo, Just 'Cause You Got The Power, Going To Brazil, Killed By Death, Iron Fist, Ace Of Spades, Overkill.
Po letu dni so organizatorji že popravili napako in postavili Finntroll tja, kamor sodijo – na glavni oder. Čeprav po značaju sodijo na Party Stage pa je bilo že lani tam čisto premalo prostora, da bi si jih (normalno) ogledali vsi, ki so si to želeli. Čeprav se je festival bližal koncu in bi po napornih dneh marsikdo raje stal/sedel/ležal kje drugje kot pod odrom, je še ogromno ljudi v sebi hranilo dovolj moči za eno urno poplesavanje v ritmih humppe. In to se je začelo že takoj z njihovim prihodom na oder; folk je norel, plesal, nič novega navkljub menjavi frontmana torej. Optično pa je sprememba vseeno očitna. Blondinca Vretha je skupaj mogoče za tretjino Wilske in če si bil prej navajen, da »medo« diktira plesni takt množici, se ti zdi, da sedaj nekaj manjka na odru. Vokalno sigurno je prava zamenjava, pri nastopu pa je Wilska imel več karizme. Ob že poznanih himnah so Finntroll odigrali tudi dva nova komada, ki jih pripravljajo za prihajajoči album – nakazujeta že, da se bo norija za troli še nadaljevala.
Set lista Finntroll: (Iintro) Människopesten, Slaget vid blodsälv, Hemkomst, Fiskarens Fiende, Ormhäxän, Trollhammaren, Eliytres, Svartberg, Jaktens Tid, Nattfödd, Försvin du som lyser, Kitteldags, Ur djupet, Det iskalla trollblod.
Verjetno se je več Motörhead fanov po Overkill prestavilo k Rose Tattoo na Party Stage kot k Finntroll. Avstralci so tako istočasno odžagali svoje kot Finci, za njimi pa so Wacken 2006 zaključili domači folk metalci Subway To Sally.