Krški mladinski center sem obiskal prvič in po doživetem sodeč ne zadnjič. Mladinski center ima svoje prostore v obnovljeni večnamenski stavbi neposredno ob glavni cesti, kjer pa je od zunaj vseeno dovolj prostora za več miz s stoli in klopi za sproščeno druženje ali ohladitev glave po vročem koncertnem dogajanju v notranjosti. Pred vstopom v dvorano pričaka obiskovalce na desni manjši prostor s šankom, od koder je tudi možen dostop do dvorane, ki nudi po lastni laični oceni dovolj prostora nekje za 100 obiskovalcev. Ker dvorana minulo soboto nikoli ni bila nabito polna, sem se lahko dokaj neovirano gibal po njej sem in tja ter iskal najboljše mesto za opazovanje odrskega dogajanja, pri čemer sem na koncu zmeraj nekako pristal neposredno pod odrom zaradi najboljšega pogleda. Pa gremo k bandom …
Tamkajšnji MC je torej gostil tri bande, od tega sta dva praznovala pred kratkim izdan studijski izdelek. Kot predvozač je nastopil dvojec iz Izole z imenom Chains. Gre za že skorajda dekado staro zasedbo, ki jo sestavljata dva osebka, od katerih je multiinstrumentalist in očitno nosilec imena banda E. Chains nekoliko bolj poznan kot njegov kolega na bobnih. Ker je bil za razliko od njunega nastopa večer tematsko črnokovinsko obarvan, naj omenim njegovo udejstvovanje v bandih, kot so Bleeding Fist, Naberius, Provocator, Druidorama, Hex, Jebiga, Mayhem Mufflers, The Coffin Brothers, The Unholy Smoke Ritual, Vulgaris, Witchcoven. Sicer pa je dvojec ponudil nekakšen presek svoje diskografije, ki obsega en dolgo- in pet polmetražcev, glasbeno pa nam je zaigral hipnotične viže s področja drone/doom metala. Osebno so me najbolj prepričali komadi s tistim najbolj neposrednim rockerskim pridihom, ki so mi omogočili headbanganje, medtem ko so me tisti počasnejši deli bolj utrujali kot pa v hipnozi odpeljali kam drugam. Zanimivo, a ne za vsakogar.
Drugi so bili Marax. Po lanskem EP-ju The Abyss of Illusions je band v začetku letošnjega leta izdal drugi EP z naslovom Dance Within the Flames of Burning Fire. Da sem nad slednjim še bolj navdušen kot nad prvim, ste lahko že vsi prebrali, ki ste to želeli. No, lepo v vrstnem redu izdanih EP-jev je bila zgrajena tudi setlista na dotični večer. Najprej smo potemtakem lahko slišali vse pesmi s prvega in nato še vse pesmi z drugega EP-ja. Nekoliko razkošnejši oltar, ki je krasil oder med nastopom Chains, je zamenjal manjši oltar s svečami, ki so bile postavljene v obliki pentagrama in ki jih je Anin Astaroth med svojimi pevskimi vložki pridno ponovno prižigala. Ritualno vzdušje med simfonično blackmetalskim obredom bi bilo popolno, če ne bi nagajal zvok. Marax so zagotovo band, ki ga je zaradi nasičenosti glasbe težko uglasiti tako, da se res vse sliši enako dobro kot na CD-ju, zaradi česar nisem bil preveč presenečen in razočaran zaradi težav, ki jih je imel tonski tehnik. Seveda bi bila glasbena izkušnja ob boljšem zvoku pristnejša, toda tako smo lahko intenzivneje občudovali Morgotha, ki je pravi stroj na bobnih in ki nam je pokazal, kako divja je dejansko glasba iz hiše Marax. A ker sem se z bandom že srečal v živo, sem se tokrat iz prve vrste lahko še bolj posvetil performansu že omenjene pevke. Zbodlo me je, da me tokrat s svojimi kretnjami in mimiko ni spominjala na žalujočo ljubimko, temveč na izgubljeno deklico, ki z očmi išče očeta in njegovo potrditev. A vem … S tem že iščem dlako v jajcu.
Tretji in zadnji so bili Ways of a Heretic. Tako rekoč lokalci iz sosednje Sevnice, ki so pred kratkim izdali prvenec In the Candlelight, so bili gostitelji večera. Nadejal sem se okoliščine, da bom slišal njihov prvenec v celoti, brez kakršnih koli priredb in drugega balasta, kar se je tudi zgodilo. In celo v enakem vrstnem redu kot na ploščku. Malo več kot dve leti po nastopu v mariborski Pekarni se torej ni spremenila samo setlista, temveč kar celotna odrska prezenca banda. Na odru nisem več opazoval sramežljivih in nesigurnih fantičev, temveč jezne mladce, ki so si zastavili cilj in mu neposredno sledili do izpolnitve. Govorim seveda o že omenjenem prvencu, ki je zasedbi s številnimi z njim povezanimi nastopi prinesel samozavestnejši nastop, tega pa je najbolj prepričljivo predstavil pevec. V deadovski maniri je napovedoval komade in izvajal besedila, medtem ko je kitarist bil drugi najaktivnejši na odru in s čupanjem ter neslišanim kričanjem besedil dodatno potrdil, kako zelo uživa na odru. Verjamem, da se je tako počutil tudi basist, toda ta je bil tako zelo zatopljen v igranje svojega instrumenta, da je pozabil pokazati malo več življenja. A tudi to bo popravil čas, če bo band še naprej željan in voljan klicati demone na svoj starošolski black metal način.
