REPORTAŽE

5. 12. 2018

Winter Days of Metal 2018.2, 3. dan

Dvorana Danica, Bohinjska Bistrica / 1. 12. 2018

Opisovanje tretjega dne ne bom začel s tem, kako smo bili utrujeni ali spočiti ipd., temveč z anekdoto, kateri sem bil posredno priča. Ta gre takole. Dvorana Danica je športna dvorana. Ker se po vsakem športnem udejstvovanju prileže pivo, je zelo praktično, da je poleg glavnega vhoda v dvorano še gostilna. No, in v tej gostilni je na ta dan slučajno sedela tudi mama s svojim 5-letnim otrokom. In tako je zvenel del njunega pogovora:

Otrok: »Zelo je glasno. Kaj to je radio tako glasen?«
Mama: »Ne, v dvorani je koncert. Trenutno nastopa ena skupina.«
Otrok: »Kaj taaako se derejo?«
Otroška nevednost in nedolžnost sta resnično neprecenljivi.

Program:

16.30 Valuk
17.30 Alithia
18.35 Animae Silentes
19.45 Shores of Null
21.10 Shining
22.40 Gutalax
00.00 Batushka

Tretji dan so me najbolj presenetili prvi nastopajoči, in sicer domači black metalci Valuk. Sicer sem vedel, kaj od njih pričakovati, saj sem se z njimi že srečal v živo, a nekako so bile na ta popoldan vse kozmične sile v resnično pravem razmerju, da so mi dosti bolj zapasali kot Archgoat in Marduk en dan prej, ki so mi predstavljali glavni razlog za obisk festivala. Dvorana je bila ob začetku nastopa drugih in zadnjih predstavnikov slovenskih barv sprva zopet prazna, a se je na koncu napolnila do te mere, da bi enako število obiskovalcev dodobra napolnilo povprečen metalski klub. V glavnem pa sem tudi imel občutek, da je večina prišla podpret band in ne samo potešiti radovednost, na kar so lahko Valuk več kot ponosni. Upam, da kmalu dobimo naslednika celovečerca Kri gotove smrti. Vrhunec: žalostnika Sel zla, čeprav je manjkalo zborovsko petje.

Nadaljevali so Alithia. Progresivni rokerji so občasno spravili publiko v trans ali jo uspavali. Ker sem bil med slednjimi, sem upal, da bodo italijanski gotičarji Animae Silentes popravili razpoloženje, ki je bilo po nastopu Valuk – vsaj pri meni osebno – na vrhuncu. Žal ni bilo tako. Tako kot Avstralci pred njimi niso nikakor nagovorili mojega osebnega glasbenega okusa, tako so tudi Italijani igrali mimo mene.

Ker nisem več imel upanja, da bo na ta večer sploh kateri meni predhodno nepoznani band še uspel dvigniti razpoloženje, od naslednjih Italijanov nisem več nič pričakoval. Pa čeprav obarvajo svoj gotični doom metal še z black metalom. A Shores of Null so mi zagotovo delovali dosti bolj strukturirano in bolj kompaktno, tako kot band kot tudi z glasbenega vidika. Čeprav so letos dopolnili komaj pol dekade, menim, da znajo v bodoče še navduševati.

Podobno kot od Igorrr v četrtek sem v soboto pričakoval od Shining, da se mi pokažejo v tisti pravi luči za nadaljnje raziskovanje. Norvežani so se mi resda pokazali v pravi luči, toda kot je kasneje dejal Čop na vhodu, je to bolj glasba za poznavalce. S prvimi komadi me je band spominjal na novodobni rock iz hiše Guns 'n' Roses, ki ga spremlja visok vokal, je mestoma podkrepljen z industrijskimi zvoki in si poleg tega pomaga še s saksofonom. Ko se je band vrnil v zgodovini nazaj in predstavil starejše komade, je vse skupaj pridobilo pridih jazza. Skratka konkretna mešanica različnih podzvrsti rocka, ki resnično najbolje nagovori poznavalce.

Sledil je še tretji in edini headliner festivala, ki je tudi dejansko sposoben spraviti svojo celotno diskografijo v zagotovljen 50-minutni set (tako se je pošalil kolega Tadej, ki je bil zadolžen za fotkanje), pa čeprav ima za seboj že dva studijska albuma, en EP in kar nekaj splitov. Gre za »shit goregrind« zasedbo Gutalax s Češke. V kombinaciji z različnimi inserti velikih pop hitov iz že davno minulih časov so dodobra razgibali publiko oziroma plesalce, kot jih je poimenoval pevec Maty. Med plesom so ti s toaletnim papirjem posrali celo dvorano, band pa je dvignil vzdušje na ustrezno festivalsko raven in tako upravičil svojo vlogo glavnih posrancev večera. Nenehen circle pit in mosh pit sta se stopnjevala v wall of death, band pa je v okrnjeni postavi zaradi pričakovanja naraščaja deloval aktivno in sveže kot zmeraj.

Zaključek festivala je bil nato vse kaj drugega kot smešen. Zaključili smo ga ceremonialno v družbi poljskih Batushka. Band kljub dolgim obljubam še zmeraj v živo predstavlja svoj edini studijski izdelek, dolgometražec Litourgiya. Morda se zdi to komu sporno ali pa se je že marsikdo naveličal njihovega šova, a osebno v tem ne vidim nobene težave, kajti tudi doma si večkrat zavrtimo album, ki nam je všeč. Res pa je, da zaradi številnih ponovitev istega performansa odpadejo različna presenečenja. Kar pa tudi ne rabi biti slabo, saj je posledično postala publika sčasoma del predstave:


Tako, pa je še en festival za nami. Tretja edicija festivala Winter Days of Metal je uspela brez izpadov (če odmislim prvi band prvega dne) in brez drugih večjih zapletov. Edini predlog za izboljšanje: premori med posameznimi nastopajočimi bi lahko bili krajši, da se celoten festival ne bi tako zavlekel. Do naslednjič!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
2. 8. 2017Metaldays 2017, 3. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
13. 12. 2018
Sear Bliss
Reportaža
5. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 3. dan
Reportaža
4. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 2. dan
Reportaža
3. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 1. dan
Reportaža
22. 11. 2018
Official Winter Days of Metal warm up 18.2
Reportaža
22. 11. 2018
Extreme Massacre Vol. 1: Smrt / Carnifliate / Vulvatrone
Reportaža
16. 11. 2018
Zeal and Ardor / Nyos
Reportaža
29. 10. 2018
Primal Fear / Riot V / Existance
KONCERTI & FESTIVALI
16. 12. 2018
Mist
Weberknecht, Dunaj, Avstrija
16. 12. 2018
Wolves Den, Groza, Heidnir, Weltenbrandt
The Feast, Salzburg, Avstrija
20. 12. 2018
KoD: Necrotik, Sweet Sorrow, Edge of Sins
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2018
Within Destruction, Morbid Creation, Dethrone the Corrupted
MC Pekarna, Maribor
21. 12. 2018
Crucifixions, Kaoz, Anprofešnl
Mladinski center Gornja Radgona
21. 12. 2018
Big Bad Wolf
200 bar, Ljubljana