YOB / Black Cobra

Zadnji ponedeljek v septembru sta se v ljubljanski Gromki na skupni turneji ustavili dve težko pričakovani zasedbi z onkraj luže in ta dan sta organizatorja odlično napovedala kot "Dan D – veličastni Dan za doom, z dvojno doomersko porcijo iz novega sveta". V bližini Metelkove sem dejansko prvič komaj našla parkirišče in zaradi tega zamudila skoraj polovico nastopa dvojca Black Cobra iz San Francisca. Po nekaj krogih se nama je s kolegom naposled le nasmehnila sreča in je nekdo na začetku Maistrove ulice osvobodil parkirno mesto. Še preden sem parkirala, se je poleg naju v upanju, da se ravno odpravljava drugam, že ustavil avto, poln bradačev, ki so prav tako že obupano iskali mesto za parkiranje.

Gromka je bila četrt pred osmo že solidno zapolnjena, tako da sem izjemno catchy nastop Black Cobre spremljala kar na koncu dvorane pri šanku in vsaj tam je bil zvok še kar na nivoju. Člana, ki sta v preteklosti igrala pri skupinah Cavity in Acid Witch, sta največji pečat pustila ravno z bandom Black Cobra, s katerim sta v zadnjih osmih letih izdala pet albumov. Ta večer sta odigrala pet od osmih skladb z aktualnega ploščka Imperium Simulacra, ki sta ga v začetku leta izdala pri založbi Season of Mist. Z ostalih izdaj sta predstavila skladbe Omniscent s prvenca Bestial (2006), Rive Daggers ter Red Tide z izida Feather and Stone (2007), Chronosphere s ploščka Chronomega (2009) in Obliteration z albuma Invernal (2011). Predstavila sta nam torej lep pregled svojega opusa, vendar ob tem kot nepoznavalka vsaj v drugi polovici seta nekih večjih preskokov med različnimi obdobji njunega ustvarjanja nisem ravno občutila. Zvenela sta bolje kot na studijskih posnetkih, na katerih me Black Cobra zaradi vokala vsaj na prvo žogo spominjajo na malo bolj sludgerske Slayer. Jason je z nizko brnečo kitaro godel za tri, medtem ko se je Rafael izkazal na dobro ozvočenih bobnih. Proti koncu sta z Eye Among the Blind požela že precej odobravanja v publiki, a me nista prepričala do te mere, da bi ju spremljala tudi v prihodnje. Kolega, ki se mnogo bolje spozna na raznorazne sludge/stoner doom/you name it zadeve je celo pripomnil, da sta bila malce dolgočasna, ampak dvojcu Black Cobra objektivno nimam česa očitati. V živo sta se nam odlično predstavila in če ste koncert slučajno zamudili, ga lahko tukaj celega pogledate in presodite sami.
Setlista: Challenger Deep, Imperium Simulacra, Omniscient, Chronosphere, Fathoms Below, Red Tide, The Messenger, Five Daggers, Obliteration, Eye Among the Blind.

Po premoru je na oder stopil še trio iz Oregona, ki nam je serviral s psihedeličnimi kitarami podkovan in imenu primeren očakovski zvok. Ker imajo YOB izredno dolge skladbe – najkrajša tega večera je trajala sedem minut in pol – so tokrat v živi preobleki predstavili samo šest skladb s štirih od vsega sedmih studijskih albumov, ki so jih skozi leta nanizali od začetka novega tisočletja. Začeli so z najstarejšo v setu, skladbo Ball of Molten Lead (z albuma Illusion of Motion, 2004), ki je navzoče pod odrom praktično takoj posrkala vase. Za razliko od njihovih predhodnikov se YOB niso osredotočili na svoj zadnji, predlanski izid Clearing the Path to Ascend, temveč na njihov morda najpomembnejši izdelek, The Great Cessation iz leta 2009. Po tem, ko je band tri leta pred tem razpadel, ga je po nekajletnem premoru pod svoje okrilje vzela založba Profound Lore, saj se je h gonilni sili, Mikeu Scheidtu, vrnil bobnar Travis Foster, kot novi basist se jima je pridružil Aaron Rieseberg in velikemu koncu je sledilo precej plodno in koncertno aktivno obdobje. V tej postavi je trojica napisala tudi nekaj najboljših pesmi in dosti teh je izšlo ravno na albumu The Great Cessation, ki mu je band namenil dobre pol ure svojega seta. Že od samega začetka je bilo v Gromki res vroče, proti koncu pa je zrak postajal že kar zadušljiv, saj se je Aaronove izjemne energije in Travisovih organskih udarcev nalezlo čedalje več ljudi. Mike je s svojim vokalom več kot prepričal tudi v živo, čeprav je pri pesmi Marrow vsake toliko že malce udaril mimo, pri čemer moram omeniti, da so YOB na tej točki preživeli že skoraj polno uro na odru. Pri njegovi vokalni tehniki mu tega človek niti ne bi mogel zameriti, še manj pa po tem, kar je o sebi in svojem glasu razkril v intervjuju za Radio Študent. S publiko je ohranjal prijateljski stik, četudi ji je večino časa kazal hrbet oz. svoj profil, saj je igral tako, da je bil obrnjen proti kolegoma na odru. YOB so se vsaj pri meni najbolje zapisali s komadoma The Lie That is Sin ter Marrow, največ navdušenja pa so poželi z zaključnim Burning the Altar, po dobri uri intenzivnega razdajanja pa se nato niso več vrnili na bis. Mimogrede, tudi njihov prvi koncert v Sloveniji lahko v celoti pogledate na Youtubu.
Setlista: Ball of Molten Lead, Atma, Breathing the Shallows, The Lie That Is Sin, Marrow, Burning the Altar.

Naveza Škuc-Buba in Kiborg Spüžva je k nam gladko pripeljala stoner/sludge metal koncert leta, za kar jima gotovo nisem samo jaz hvaležna. In kaj sledi? V že tako pestri koncertni jeseni se bo našlo nekaj tako za ljubitelje postrocka kot sludge/doom metala, saj organizatorski dvojec naslednji mesec pripravlja še dva koncerta, ki bi ju bilo škoda zamuditi: 7. novembra v Gromki igrajo Švedi Suma z domačo podporo Inhibis, 17. novembra pa bodo Russian Circles s Helen Money nastopili v Orto Baru.