REPORTAŽE

16. 11. 2018

Zeal and Ardor / Nyos

Orto Bar, Ljubljana / 12. 11. 2018

Ko je Manuel Gagneux pod imenom Zeal and Ardor aprila leta 2016 na Bandcamp naložil svoj prvi album Devil is Fine, ki ga je v celoti odigral in sproduciral sam, je internet domala podivjal. Album je, povsem nepričakovano, čez noč postal uspešnica, kolikor je pri obskurni glasbi sploh mogoče govoriti o uspešnicah, in Gagneuxu ni preostalo drugega, kakor da podpiše z založbo, si omisli skupino glasbenikov in prične s turnejami. Hvala bogu (in Dihurčkoma) ga je tako v ponedeljek v sklopu turneje zaneslo tudi v naše kraje, natančneje v Orto Bar.

Oder sta ogrevala Nyos, duet iz Finske, čigar glasbo bi lahko klasificiral le z veliko težavo. Pred koncertom je nekdo dejal, da igrata glasbo, ki najbolj spominja na »post-rock Korn«. Na srečo ni bilo tako grozno. Kombinacija precej repetitivne kitare z elementi, pobranimi od grungea do funka, in agresivnih, razgibanih bobnov je še najbolj spominjal na nekakšno mešanico noise rocka in mathcora. Koncert je bil nenavaden, na momente zanimiv in dovolj kratek, da se je končal, še predan bi začel iti na živce.

Sledile so zvezde večera, Zeal and Ardor, skupina, ki je nastala tako, da so na 4chanu Manuelu Gagneuxu predlagali, naj naredi mešanico black metala in »zamorske glasbe«. Seveda ostaja vprašanje kvantitete in kvalitete black metala v končnem produktu odprto in mnogi zadrti metalci so izpostavili, da gre večinoma bolj kot za black metal v resnici za melodičen death metal, pa še to le občasno. A pustimo dlakocepljenje ob strani, če privzamemo Euronymusovo definicjo black metala, zgolj kot metal, ki časti Satana, je Zeal and Ardor ena izmed bolj trve kvlt skupin.

Seveda je njihova glasba v večji meri utemeljena na gospelu in bluesu in torej v glavnem spevna, pa vendar ravno »zamorska glasba« omogoča kanaliziranje srda nad bogom bistevno bolje kot razne vikinške popevke, ki jih tradicionalnejše skupine tako rade tlačijo v svoj black metal. Kaj bi bilo lahko bolj satanistično od gneva sužnjev, ki ni le gnev nad gospodarjem, ki jih zatira, temveč gnev nad bogom, ki je ustvaril svet, v katerem so gospodar, suženj in zatiranje sploh mogoči?

Če je bog torej stvarnik suženjstva in na strani gospodarjev, je naravni zaveznik sužnjev zlodej. Ta se, kot hkrati dober in nevaren lik, pojavlja v večini besedil pesmi, med katerimi niso redke tudi take, ki so zgolj invokacije demona. Elementi črnske glasbe metalu dodajo ne le svežino, temveč tudi nov pristop k satanizmu. Medtem ko mešanje metala in ljudskega glasbenega izročila v Evropi implicira tradicionalizem in konservativnost, glasba s plantaž bombaža skozi metal zares sprosti svoj gnev in poziva k uporu proti stvarniku in stvarstvu. Tako so Gagneux in njegov minizborček dveh spremljevalnih vokalistov z odra v petju, ki je prehajalo od ekspresivnega soula in bluesa v razjarjeno black metalsko vreščanje, z odra pozivali k uporu služinčadi in poboju, v imenu Zveri, vseh tistih, ki se uporu ne bodo pridružili.

Prav to prehajanje mirnih in melodičnih delov v metalske izbruhe besa in nazaj je značilnost Zeal and Ardor. Čeprav pri večini drugih skupin po navadi to izpade slabo, Zeal and Ardor te prehode večinoma uspejo izpeljati nevsiljivo in zanimivo. Pogoste preproste, nežne in pomirjujoče melodije, ki se navdihujejo pri glasbenih skrinjicah in otroških pesmicah, lahko tako, kakor v Nočni mori na ulici brestov, v naslednjem trenutku že postanejo del grozljive nočne more.

Čeprav drugi album, letos izdani Straneger Fruit, po mnenju mnogih ni dosegel veličine prvega albuma, zaradi česar moja pričakovanja pred koncertom niso bila posebej visoka, je bil nastop odličen. Zeal and Ardor so v živo zveneli bolje kot na plati, celo nekatere pesmi, ki me na albumu niso posebej pritegnile, so me s svojo intenzivnostjo v živo navdušile, kljub nekakšnim razlikam med albumoma pa je vse skupaj delovalo kot popolna organska celota. Vzdušje je še dodatno ustvarjala tudi primerna osvetljava s poudarkom na zelenih in vijoličnih lučeh. Poleg tega ne vem, ali sem se samo jaz preveč privadil na koncerte v Kontejenerju in Rogu ali je bil zvok res toliko boljši kot ponavadi.

Brez odvečnega vmesnega govorjenja in odhajanja z odra smo lahko slišali odlično izvedene Sacrilegium I, In Ashes, Servants, Come on Down, Blood in the River, Fire of Motions, Waste, Ship on Fire, Stranger Fruit, Row Row, Cut Me, Gravedigger’s Chant, Children’s Summon, Build on Ashes, We Can’t be Found, Coagula, Don’t you Dare, Devil is Fine in pa Baphomet.

Letos so Zeal and Ardor na turneji ponudili, da svojim fanom z razbeljenim železom v meso vžgejo svoj simbol, kakor so to na ameriškem jugu počeli sužnjem. Proti vsem pričakovanjem je ponudbo menda dejansko sprejelo osem ljudi, preden jo je Gagneux, precej zgrožen, umaknil. Tako občinstvo v Ljubljani žal ni imelo priložnosti biti žigosano. Pravzaprav morda še dobro, v evforiji po tako dobrem koncertu bi namreč morda tudi sam storil kaj, kar bi kasneje obžaloval.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
16. 11. 2018Zeal and Ardor / Nyos / Galerija
28. 1. 2015Ransom Call / Galerija
15. 5. 2019Grizl ta četrtek v Ortu / Novice
11. 2. 2019Smrt / Britof / Grob / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
21. 9. 2020
Taste Of Plague
Reportaža
21. 9. 2020
Behemoth (In Absentia Dei Live Stream)
Reportaža
15. 9. 2020
Laibach
Reportaža
8. 9. 2020
Gruden
Reportaža
31. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija