Z odličnim predhodnikom Mandrake so si Edguy postavili visoke standarde za prihodnost in vprašanje je bilo, ali jim jih bo na naslednjem albumu uspelo obdržati oziroma celo preseči. No, glede na njihov dosedanji razvoj pa v to niti ne bi smeli podvomiti.
S prehodom na novo založbo so se fantom odprle nove možnosti, ki so jih že začeli izkoriščati. Pri snemanju so sodelovali z znanim filmskim orkestrom Babelsberg, kar pa ne pomeni, da se sedaj usmerjajo v simfonične vode. Orkester je dal poseben čar albumu, večjo vlogo pa ima le pri baladah The Spirit Will Remain in Forever, a o kakršnemkoli bombastu ali celo balastu ni govora. Nasprotno, Hellfire Club je v primerjavi z Mandrake še celo izgubil na pompoznosti, pridobil pa na ostrini. Seveda je album še vedno 100% Edguy, a kitarsko riffanje se je gledano v celoti iz melodičnega pomaknilo proti klasičnemu heavy metalu. To nakaže že udarna dinamična himna Mysteria, ki predstavlja idealen začetek albuma. Material je kot vedno pri njih zelo raznolik in poleg že omenjenih balad ter tipičnih hitrih skladb ne manjka tisto, kjer so Edguy vse močnejši. Kot prvo naj omenim več kot desetminutni ep The Piper Never Dies, ki združuje vse njihove kvalitete in s klaviaturami v stilu Deep Purple poseduje tudi nekaj 70's feelinga. Stilsko se torej razlikuje od Pharaoh z Mandrake, kvalitetno pa sta oba tu nekje. Ostanejo pa še skladbe srednjega tempa, pri katerih jim drugi bandi danes težko sledijo. King Of Fools je največjih hit njihove kariere, ki ga ne bo lahko preseči. Tudi Navigator in Under The Moon sta odlični skladbi, z zelo dodelanimi aranžmaji in močnimi refreni. Pri Lavatory Love Machine pa pride do izraza njihov tipični humor.
Edguy so naredili nov zelo močan album, ki le še potrjuje, da so eden najbolj vročih bandov današnje heavy metal scene.

Matjaž