V svoji že ne več tako kratki karieri so Edguy vseskozi razvijali in »plemenitili« svojo glasbeno podobo in kljub temu, da na eni strani vse bolj izpostavljajo svoj smisel za humor, po drugi kažejo vse večjo zrelost.
Prvo dejstvo, ki kaže na to, so vse bolj dovršeni, izpiljeni aranžmaji in strukture skladb, kjer tudi na Rocket Ride nadgrajujejo delo, ki so ga končali na Hellfire Club, drugo pa se kaže v tem, da stopajo stran od predvidljive sheme albuma, ki smo je bili deležni v preteklosti. Prej si lahko skoraj točno vedel, koliko bo balad, naspidiranih skladb, epov, himn srednjega tempa, sedaj pa temu ni tako. Na Rocket Ride ne manjka skladb, ki so same bolj razgibane, raznovrstne, dinamične, kar prejšnji albumi tudi dajo, a skozi prerez večih skladb. Skladbe kot Sacrifice, Wasted Time, Out Of Vogue so odličen primer združitve super melodike, dinamike, sprememb tempa in stopnjevanja razpoloženja do pompoznega refrena. Še bolje jim je s tega vidika uspel odlični The Asylum. Pri vseh teh skladbah pa je čutiti tudi večjo prisotnost klasičnih hard rockovskih, celo AOR in pop (Superheroes) elementov. Melodične himne Rocket Ride, Return To The Tribe in Catch Of The Century so vseeno odigrane v nekoliko višji prestavi, pri zadnji izmed teh pa Tobi, ki postaja vse boljši in boljši vokalist, na koncu že začne s svojimi heci; kaj takega kot je njegov nagovor na koncu, so na album sposobni uvrstiti le Edguy. Enako velja za skladbo Trinidad (peščena plaža, koktajli, palme), Fucking With Fire (že sam naslov je genialen) pa je prava 80’s glam klasika. Prvi občutki bodo mogoče varali, a Rocket Ride seka.

Matjaž