REPORTAŽE

2. 2. 2011

Those Whom The Gods Detest Tour part II

Klub Močvara, Zagreb / 27. 1. 2011

V Ljubljani so »hevići« tripali na Helloween, v Zagreb pa smo se »brutaličarji« odpravili na peklensko poslastico, ki je po zadnji plošči ameriške zasedbe Nile nosila ime Those Whom The Gods Detest Tour Part II. Prinesla nam je odlično kombinacijo: ameriški Nile in izraelsko-nizozemski Melechesh, ob boku z Dew-Scented, Zonario in Darkrise.
Sivi dan, občasno sneženje, mraz … zunaj. V klubu Močvara pa zvoki Morbid Angel iz zvočnikov. DJ v Zagrebu pač ve, na kaj se palijo ljudje, ki so v velikem … kaj velikem, ogromnem številu prišli na ta koncert. Ljudje iz Bosne in Hercegovine, Slovenije in seveda, Hrvaške. Ljudje, ki so porabili nekaj denarja za pivo ali za mnoge majice in CD-je, ki so bili na voljo … Ljudje, ki so v moshpitu z norenjem ali z mirno držo in dretjem dali vedeti, da smo za death metal koncert prišli na pravo lokacijo.
Ljudje, ki jih prezirajo bogovi, družba in vsi, ki ne razumejo, zakaj je »fucken' metal« tako zakon stvar (izraz je drugače zelo pogost – tako v reku kot v takšnem zapisu – pri underground norcih Incantation, ki so z Nile marsikdaj skupaj krav'ce pasli). Koncert so najprej odprli švicarski Darkrise, ki – neverjetno, a resnično – res niso bili slabi. Kaj to pomeni? Da imajo Švicarji po »defaultu« slabe bande? Ne. To pomeni, da Darkrise turnejskemu paketu niso ponudili zgolj neko določeno (visoko) vsoto denarja, ampak, da so »put their money where there mouth is«, kot bi se reklo v ameriških filmih. Darkrise so, razen pevca, pokazali dobre komade, ki so bili strukturirani zanimivo in dinamično. Pevec je ob tem zgolj krulil in kazal takšen interes kot ga imam jaz, če mi razlagate, zakaj je V8 mašina na avtu nekaj najboljšega na svetu. In še krulil je precej slabo. A to ni pokvarilo vtisa, da kvintet zna narediti death metal komade in jih dati ob bok zasedbama Gorguts in Meshuggah. Ob odličnih kitarah je to potrdil še dinamičen in res glasen bobnar (katerega trajna je že vredna 10 točk!). Res dober band … pa ne igra deathcora. Yes!
Sledili so švedski Zonaria, obogateni z ameriškim kitaristom Calebom, ki se je skupini pridružil tik pred zdajci, pred tem pa se je uril v »holly terror HC« bandu Ascension, za tem pa je »ružil« še v Five Finger Death Punch. A Zonaria so že naši stari znanci, čeprav so fantje mlajši. Gledali ste jih lahko ob boku Impaled Nazarene, Hypocrisy, Korpiklaani in ne vem še kom. V štirih letih, kar vem za njih, so končno izoblikovali svoj stil in igranje v nekaj, kar zveni kot nenavadna in na trenutke preveč »stripped down to minimum« kopija novejše Noctiferie. Od monotonega pevčevega skandiranaj »Hey, hey, hey, hey« do enih in istih ritmov na bobnih, seveda pa ne smemo pozabiti izgleda banda, ki je stilsko tako »darkness and evil« kot Eddie Murphy v filmu Vampir Iz Brooklyna. Jebat ga, izgledu smo se nasmejali, a glasba je šla v ušesa in tudi ostajala v glavi. Vidi se, da so cestni bojevniki in da so »as tight as a nun's cunt«, a vseeno v ta paket niso sodili prav najbolj.
Dew-Scented so zvočno in vizualno sliko popravili za kar nekaj odstotkov. Nemški death/thrasherji so predstavili svoj najnovejši album Invocation in z bobnarjem iz Obscenity ter kitaristom iz Holly Moses (poleg klasične Dew-Scented postave) sesuli vse. To je bilo GLASNO (!!!), a tudi UDARNO. Leif Jensen, ki ga odlikujeta tako zanimiv humor (»It's a German humour. I told you that you won't get it, hehe.«) kot izjemno glasen krik in energičen nastop, je svojo enoto peljal skozi štirideset minut dolg in furiozen set, ki je obsegal tako novitete a la Arise From Decay kot klasike a la Acts Of Rage, Cities Of The Dead, Soul Poison, Turn To Ash. Ljudje so temu primerno noreli, moshali, skakali, se drli in naredili takšen kaos, da je band nudil še, še in še. Ko smo že pri tem, res ne morem trditi, da sem kdaj videl slab Dew-Scented koncert. Norci!!!
Setlista: Intro, Downfall, Arise From Decay, Turn To Ash, Cities Of The Dead, Never To Return, Critical Mass, Soul Poison, Condemnation ter Acts Of Rage.
A Močvara je naenkrat postala premajhen ribnik, ko smo se vsi stisnili kot sardele, saj je zaradi Melechesh kar naenkrat prišlo noter veliko ljudi. No, verjetno vsi ljudje. In dobro so vedeli, zakaj. Ashmedi in njegova zlobna kompanija, ki opeva mite, legende, misterije in še kaj v svojem ekstremnem metalu z veliko bližnjevzhodnih glasbenih začimb, so dali ljudem, kar so hoteli. Že samo tisti tip, ki je stal poleg mene in se drl besedila ter imitiral melodije pesmi, je bil dovolj, da ti je adrenalin po žilah »laufal« hitreje kot Karl Lewis toliko in toliko let nazaj. No, takih ljudi je bilo ogromno. Čeprav je zvok ponagajal (predvsem je tu težave čutil bobnar Xul, ki ga mnogi poznate kot Yurija iz banda Liar Of Golgotha in katerega bas boben je pribijal kot nor), so Melechesh predvsem z razgibanimi pesmimi, odlično komunikacijo in pristno živahnostjo banda, ki uživa v vsaki noti, ki jo je napisal, opravili res dober posel. Folku se je trgalo ob vseh komadih, Ashmedi je kričal, basist Rahm je norel, se drl in igral res noro (glasba Melechesh res da vsakemu inštrumentu pravo priložnost, da se dokaže v živo), medtem ko je nadomestni kitarist Greg Den Hartog odlično nadomestil Molocha. Setlista je obiskala predvsem komade s plošč The Epigenesis in Emissaries, a tudi kakšna dobrota s Sphynx je prišla iz zvočnikov in nagradila zveste oboževalce. Vrhunski band, katerega glasba, nastop, odnos in vse skupaj res pritičejo slavi, ki jih obkroža, odkar so nekaj let nazaj prišli iz obskurnega undergrounda v kraljestvo tistih, ki si blišč res zaslužijo.
Setlista: Illumination – The Face Of Shamash, Sacred Geometry, Deluge Of Delusional Dreams, Ladders To Sumeria, Grand Gaathas Of Baal Sin, Triangular Tattvic Fire, Ghouls Of Nineveh ter Rebirth Of The Nemesis.
Res, da je koncert do nastopa Nile bil vreden marsikatere pohvale in morda tudi kakšne graje na račun predvsem nerazločnega zvoka bobnov ali določenih kitar, ampak z nastopom ameriških death metalcev Nile, ki so z zadnjimi ploščami dokazali, da: a) obvladajo svoje inštrumene »v nulo« in b) da znajo narediti prekleto dobre komade – z njihovim nastopom lahko govorimo o koncertu z veliko začetnico. Karl Sanders, postriženi Dallas Toller-Wade, George Kollias in Chris Lolis (ki nastopa z Nile že zadnjih nekaj let in je igral z Dallasom v bandu Lecherous Nocturne) so ne samo dali vedeti, da se bomo »nagoltali črne sperme ne vem katerega božanstva« (as gay as that may sound), ampak da je Močvara res Duat, o katerem so svarili egipčanski svečeniki tiste ubožce, ki so v življenju na veliko grešili. V tisti uri smo mi bili tisti, ki jih bogovi prezirajo in nam ni bilo mar, če je naše posmrtno življenje (če le-to sploh obstaja) zapriseženo peklenskem ognju. V Močvari je namreč prišlo do perfektne sinergije res energičnega banda, ki je z izborom komadov naredil res dinamično in božansko izkušnjo, in še bolj norega folka, ki je skandiral in na sploh orgazmiral ob vsem, kar so Nile ponudili (nečloveško glasno skandiranje verza Theres Is No God ali pa Arra Arra Arra Dagon Dagon Dagon). In čeprav bi marsikdo trdil, da je pri Nile za ogled zanimiv zgolj nečloveški bobnar Kollias (ki so ga pestile težave z zvokom snare bobna, a samo zijali smo ob igranju otvoritvenega Kafir!), bi se lepo motil. Fokus je večino časa na norem igranju kitarskega dvojca Sanders in Toller-Wade (predvsem slednji pa ima neverjetne vokalne sposobnosti ter jasno in dinamično izgovarjanje besedil ne glede na hitrost komada: Sacrifice Unto Sebek), basist/vokalist Lolis (katerega sposobnost animacije folka in vokal sta neverjetna – napoved komada Permitting The Noble Dead To Descend to the Underworld kot posvetilo Ashmedijevem gromovitem smrčanju), ki so ga Nile postavili kar v osrednji položaj na odru. Resda so igrali malce krajše kot drugje (mislim, da so izpustili komad Those Whom The Gods Detest, kar je velika škoda), a so zato igrali kot sile, ki jih opevajo. Nedvomno death metal faraoni, ki združujejo vse živo pod praporjem DEATH FUCKEN' METALA!
Setlista: Hall Of Saurian Entombement, Kafir!, Sacrifice Unto Sebek, Hittie Dung Incantation, Ithyphallic, Execration Text, The 4th Arra Of Dagon, Permiting The Noble Dead To Descend To The Underworld, Sarcophagus, Lashed To The Slave Stick, Invocation Of The Gate Of Aath-Ankh-es-en-Amenti (intro) ter Black Seeds Of Vengeance.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
21. 9. 2010Nile, Melechesh / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana