Metalsteel / DeadLine

Redni obiskovalci koncertov že dlje časa opozarjamo na prenasičenost domače glasbene scene z metalskimi dogodki. Ali je koncertna suša v začetku leta tisto, kar je postavilo stvari na mesto ostaja ugibanje, a dejstvo je, da si tako spektakularnega vikenda, kot smo ga doživeli, nismo mogli predstavljati.
Po dvodnevni avtobusni turneji po 300 in več kilometrov dnevno, sem sobotni koncert dočakal s črnimi mislimi; iz svoje smeri nisem dobil nikogar, s katerim bi si delila pot in sem med štopanjem koval črn scenarij, kako nas bo pod odrom celih trideset podpornikov. Ustnice so me pekle od prepogostega stika s steklenico v omenjenih dveh dneh, maček je podajal vprašanje, če je vse skupaj sploh smiselno, dodatno pa naj bi publiko redčil koncert Impaled Nazarene v Ormožu. Vzdušje pred dvorano je spočetka bilo res nekoliko zaspano, a je v pičle pol ure podoba doživela preobrat literarnih razsežnosti.
Že pred nastopom je pred šankom vršalo od dobre volje in navdušenja. Ker so koncert odprli medvoški začetniki DeadLine, pa je tudi pretežni del publike sestavljala še ne polnoletna srednješolska mladina in nemara je ravno to tisto, kar je bližino odra napolnilo z neverjetno energijo, ki se je razpasla čez vso dvorano.
DeadLine so očitna zapuščina headlinerjev prihodnjim rodovom; Metalsteel so s svojo zagnanostjo vrgli trose na izredno rodovitna tla za heavy metal, sadove pa žanjemo v obliki njihove popolne reinkarnacije, ki jih veže celo ista kri ... Alexov brat na bobnih, Matejev mlajši brat prav tako na basu, podobnost pa je tudi med kitaristom in Rokom, vendar sorodstvo zanikata. Ekipa se v tehnični podkovanosti še ne more pohvaliti, res pa je, da je to njihov prvi nastop pred tako številno publiko. Band pa vseeno dobi priznanje zaradi pevca in odličnega frontmana, ki je z neverjetno karizmo in sproščenostjo uspel motivirati dobršen del publike. Prvič sem ga opazil preteklo leto, ko je z Sabbath Judas Sabath Jamesu Riveri pomagal odpeti Breaking The Law, ki so ga igrali tudi tokrat v precej boljši vokalni izvedbi. Vokal se sicer še nekoliko izgublja v višini, a je barva glasu neverjetno prodorna, hkrati pa gre za čudovito pojavnost, ki se poslužuje vsega telesa, vsak prosti trenutke divje prečupa, besedi da težo z vsako kretnjo in grimaso. Razvoj banda pa je odvisen predvsem od trdega dela in izdelovanja celostne markantne podobe, saj je škoda, da gre mlad band s polnim potencialom po stopinjah vseh ostalih prepitih cover bandov. Kljub temu, da so se skozi set priredb poskusili v različnih slogih, mi na misel kot edina primerna primerjava glasu in stasa pride Danzig v najboljših letih. Za prvi koncert več kot odlično, seveda pa čakamo na večji delež avtorskih komadov, s katerimi bomo preverili še sposobnost pisanja glasbe.
Sledila je kar nekoliko prekratka pavza, saj so pivski večeri med Škofjeločani razred zase; garantiram, da ni regije z bolj bogato kulturo izražanja in mnogih osebnih anekdot; če smo se še prejšnjič prišli »nalizat« alkohola, smo tokrat »natikali« pire in poslušali domačine o lokalnih legendah. Smeh do solz zagotovljen.
Na toplo nas je s terasice spravil intro nove plošče in otvoritveni komad Life Story, ki je že nekoliko z alkoholom podkupljeno staro in mlado sprvil v pogon. Kljub temu, da je bila setlista še vedno namenjena promociji nove plošče, pa je bil izbor komadov neprimerno boljši od decembrskega s Helstar. Tokratni venec je bil tematsko odlično povezan, polna dvorana navdušencev pa je še posebej iz besedil izvlekla tisto osebno izpoved pisca Roka, ki govori o tegobah odraščanja, soočanja s plemenitimi ljubezenskimi čustvi, ki so mnogokrat pogubna in vodijo celo v blaženje stisk s praškastimi pripomočki. Balada Topla je smrt, ki je bila leta zapostavljena, je v zadnjih mesecih postala stalnica repertoarja, kar se je poznalo tudi publiki, ki vse glasneje prepeva z bandom. Odličen zvok je bandu omogočil, da pridejo do izraza detajli, ki se na ploščah izgubijo v produkciji, objeta publika, naložena v dveh slojih pa v srcu zakuha tisto pravo zaupanje v metal skupnost. Razen popolnega vzdušja, ki ga med domačo publiko že dolgo časa ni bilo, je nastop potekal brez večjih posebnosti. Izredno hvalo si spet zasluži Matej, ki je odlično nadomestil Jamesa Rivero, ki je glas posodil pri komadu Let Me Be Your Guide. Osebni vrhunec večera mi predstavljata zadetkarska White Circle in The Trip z nove plošče.
Po tem, ko smo v četrtek slovenski metalci napolnili Kino Šiška, kjer so igrali Helloween, istočasno poslali preko sto predstavnikov na Nile v Zagreb in tako bili priča razprodanemu dogodku ter doživeli v petek nepopisen večer s 150 obiskovalci na koroškem Winterstrikeu, me naslednji dan razveseli še vest, da je kljub polni Ostrigi metalska drhal poplavila tudi ormoški Unterhund, kjer so ne glede na vse nevšečnosti z Antifa barabami publiko prepričali in razkosali Impaled Nazarene z domačima predskupinama. Heavy metal is our religion!