Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

11. 8. 2012

Sweden Rock Festival 2011, 3. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 11. 6. 2011

(Od našega hrvaškega dopisnika – 7. del)

Zadnjega dne festivala sem se najbolj veselil, saj je bila za njegovo otvoritev najavljena nihče druga kot »Metal Queen« Lee Aaron. Večini metalcev sinonim za metal kraljico predstavlja Doro Pesch, zame pa so nekateri albumi Lee Aaron iz 80-ih daleč najboljši ženski (vokalno) metal, kar ga je bilo posnetega (le zavrtite si album Call Of The Wild), zato sem se vkopal pred oder. Ozrem se naokoli in ugotovim, da sem obkrožen s samimi takimi metuzalemi, kot sem jaz, in ki jim je ta dogodek prav tako predstavljal edinstveno priliko za vknjiženje koncerta Lee Aaron, saj so bili ti že v zlatih časih prava redkost, kaj šele sedaj. Na tem mestu je sicer treba omeniti, da je omenjena dama zapustila metal vode in se zdaj ukvarja z jazzom … Ampak! … Ampak!!! … Ta koncert je bil napovedan kot »Metal Queen Is Back«! Spričo tega smo vsi mislili, da se je Metalska kraljica zares vrnila, pa četudi v najslabšem primeru le za en koncert. A, ti šment, dvomi so me začeli obdajati, ko se je na odru pojavila neka ovenela najstnica, neka Pika Nogavička v roza usnjeni jakni in rdeče-beli črtasti majici, za njo pa še skupina nekih povsem običajnih državljanov, kot bi jih kar tako naključno pobrali z ulice, ki so se leno primajali do inštrumentov, jih vzeli v roke in začeli kar nekaj igrati. Razočaranja ponavadi bolj spremljajo mojo sekundarno aktivnost (nogomet, Dinamo), medtem ko je metal tisti, ki hrani mojo duhovno plat, a to, kar so videle moje oči in slišala moja ušesa, je bilo največje sranje, kar sem mu kdaj bil priča. Z omenjenimi metuzalemi v svoji bližnji in daljni okolici sem si izmenjeval poglede, polne dvoma in upanja, da se bo tisto »ta pravo« vendarle vsak trenutek začelo, ko pa so začeli nastopajoči izvajati reggae verzijo hita Metal Queen, je stopnja mojega razočaranja in nejevolje dosegla višek. Mislim, da je bil to najgroznejši koncert, kar sem jih videl, zagotovo pa eno največjih razočaranj mojega življenja. V nasprotju z navado je imela Lee Aaron novinarsko konferenco šele po nastopu. Komaj sem čakal, da bi ji lahko v obraz povedal, kaj si mislim o njenem koncertu, vendar je bila moja namera preveč očitna (beri: kadilo se mi je iz ušes), zato me je vodja press službe, sicer zelo prisrčna Brigit Bräckle, prosila, da se zadržim in ostanem tiho. To sem tudi storil.
Naslednjih nekaj bandov, Destruction, Molly Hatchet in Spock's Beard, sem gledal bolj »na izi«, tako da nimam kakšnih posebnih komentarjev na njihove nastope. Bolj podrobno sem si šel ogledat legendarne predstavnike NWOBHM Angel Witch, katerih ime se je nekdaj izgovarjalo s še več strahospoštovanja kot Iron Maiden. Skupina še danes zveni, kot bi bilo leto 1980 in ne 2011, kar vsekakor ni slabo.
Veliki ameriški band Styx je po nekaj letih ponovno naredil pohod na SRF in zavzel svoje mesto na Festival Stageu, a moram priznati, da sem jih ob njihovem prvem nastopu na tem festivalu gledal bolj pozorno kot zdaj, čemur je verjetno kljubovalo dejstvo, da sem jih takrat tudi sam videl prvič.
Ena od skupin, ki sem jih najbolj nestrpno pričakoval, so bili Rhapsody Of Fire, legendarni Italijani, ki so iz simfoničnega power metala naredili celo znanost. Videl sem jih že leta 2005 na Eartshaker Festu v Nemčiji kot co-headlinerje in takrat me niso pretirano navdušili. Tokrat pa je bil koncert naravnost fantastičen! Prav osupljivo je bilo videti toliko razgretih metalcev pred Sweden Stageom in tistih deset pesmi, ki so jih odigrali, je minilo v trenutku.
Čeprav sem zaradi let, ki jih je preživel z Ozzyjem Osbourneom, večni fan Zakka Wyldea, mi je njegov band Black Label Society velika skrivnost in še večji dolgčas. Po že nešteto poskusih sem si ga ponovno skušal ogledati na Festival Stageu, a zopet neuspešno. Preprosto mi je bolj ugajalo sprehajanje po zaodrju in lovljenje drugih glasbenikov kot pa poslušati njegovo gnjavljenje.
Presenečenje večera je bil akustični nastop nemških power metal veteranov Rage v šotoru Rockklassiker. Ob poslušanju dobro znanih pesmi v povsem novi preobleki sem ostal popolnoma brez besed. V svojem navdušenju seveda nisem sameval, kajti okoli šotora se je zbralo kar zajetno število oboževalcev.
Postavljen pred izbiro med dvema glasbenima starostama, Hawkwind in Thin Lizzy, sem se odločil za prve, saj sem Thin Lizzy videl zgolj nekaj dni prej v Belfastu, Hawkwind pa še nikoli. Ne morem se ravno odločiti, ali so mi bili všeč ali ne, vem pa, da sem kot hipnotiziran gledal njihov koncert in se dolgo nisem niti premaknil.
Kadar igra nek band, grem rad vsaj malo povohat vzdušje, zato sem skočil pogledat še zaključek nastopa Thin Lizzy. Priznati moram, da so ustvarili fantastično atmosfero, v kar po vrhunskem koncertu v Belfastu nisem niti dvomil. Killer on the loose!
Veliki finale festivala je bil rezerviran za glavnega šefa parade, princa teme, Ozzyja Osbournea. Nedolgo pred SRF-om sem ga šel gledat v Budimpešto, da bi ga končno le vknjižil in tako pobral še skalp enega redkih nevidenih velikanov. V kolikor mi je bil koncert v Budimpešti slab, je bil ta na SRF-u navadna prevara! Kako bi sicer lahko rekli turneji, s katero promoviraš svoj novi album, ne odigraš pa niti ene skladbe z njega? V Budimpešti je celo odigral eno, vendar je bil zvok tako slab, da še ta ni bila razpoznavna. Čeprav so bili moji prijatelji v Budimpešti navdušeni nad Ozzyjevim novim bandom (vsa čast Gus G, hvala ti za Shot In The Dark in Killer Of Giants), je meni ritem sekcija delovala, kot da je padla z Marsa. Ti frajerji spadajo bolj v kak band tipa Rage Against The Machine, ne pa v heavy metal, čigar predstavnik Ozzy definitivno je. Ozzy ima navado med nastopom v roke vzeti gasilni aparat in s peno zalivati občinstvo v prvih vrstah. Njemu je to verjetno neznansko zabavno, tem ljudem v prvih vrstah pa ne ravno preveč, še posebej v tem švedskem mrazu ne. Kar toplo mi je postalo pri srcu, ko je Ozzy s svojim početjem naletel na mino. Poškropil je namreč enega od redarjev, ta pa se je meni nič tebi nič povzpel na oder, mu vzel gasilni aparat in ga začel škropiti z njim. Na koncu so le pritekli kolegi in ga odvrnili od »maščevanja«. Štirinajst relativno kratkih pesmi je tvorilo nastop dolg 80 minut, kar je za headlinerja takega kova nedopustno. Že res, da je Ozzy največja zvezda metal scene, a njegovi koncerti so za en drek.
No, če sem si že razvezal jezik (in prste), naj delim še eno anekdoto, neko nedokončano zgodbo oziroma neporavnane račune med mano in Ozzyjem. Upal sem, da bova na novinarski konferenci končno lahko te zadeve razčistila, a se je pezde ustrašil in tiskovke ni imel. Zgodilo se je namreč davnega leta 1992, ko je Ozzy napovedal, da bo turneja v okviru albuma No More Tears njegova zadnja ter da bi jo zato rad izvedel po manjših, bolj intimnih dvoranah, v velikih arenah pa da ne bo več nastopal. Problem je v tem, da pojem »arena« v Ameriki pomeni 20.000 ljudi, v Evropi pa maksimalno 10.000, medtem ko manjše dvorane v Ameriki premorejo 5.000, v Evropi pa od 1.000 do 2.000 ljudi. In tako je Ozzy napovedal turnejo z imenom No More Tears, ki naj bi potekala po manjših evropskih dvoranah. Meni najbližja je bila Theaterfabrik na koruznem polju izven Münchna, kjer sem videl že Queensrÿche v okviru promocijske turneje albuma Empire. S prijateljem Goranom sva se tako sredi hrvaškega vojnega obdobja odpravila Nemčijo! Ko sva prišla do našega mejnega prehoda, je Goran pokazal neko potrdilo, v katerem je pisalo, da gre v Nemčijo kupit zdravila za mamo (brez tega namreč iz države nisi mogel, še posebej pa ne 22- in 23-letniki, ki so kot nalašč za nošenje puške), jaz pa sem dejal, da ga peljem (z dvaindvajset let starim avtomobilom njegovega očeta – Fiatom 750 oziroma fičom sedemko, kot smo mu takrat rekli). V glavnem, po nekem čudežu so naju spustili čez mejo in tako sva se v tej podrtiji, brez znanja o avtocestah in samem Münchnu, uspešno pripeljala na kraj dogodka, kjer sva izvedela, da je vstopnic zmanjkalo. Podučena z izkušnjo s Queensrÿche, da se v dvorano da priti, četudi je koncert razprodan, sva se odpravila do Theaterfabrik in ugotovila, da to ne bo šlo tako zlahka. Nekaj deset minut pred napovedanim odprtjem vrat dvorane, iz katere je že bobnela tonska vaja predskupine Love/Hate, nama je uspelo najti nekega tipa, ki je bil svoji vstopnici, kupljeni po 44 DEM, »velikodušno« pripravljen prodati za 250 DEM (za mlajše bralce: nemška marka je bila tamkajšnji predhodnik evra, vredna pa je bila okoli 100 SIT, op. ur.). Ampak, jebiga, v tistem trenutku sem bil pripravljen prodati tudi ledvico in še tistega fiča, če bi me to spravilo v dvorano. Z Goranom sva tako kupila vstopnici in se postavila v vrsto za vstop v dvorano, ko kar naenkrat pride ven neka ženska in začne brati z nekega lista papirja. Po nekaj trenutkih tišine se je iz ust množice usul strašanski »Buuuuuuuuuuu!!!!!« Ker nisva razumela, sva povprašala naokoli, za kaj gre. Ko so nama povedali, da je ta gospa prebrala obvestilo, da je Ozzy sicer prišel, a je ob pogledu na dvorano dejal, da v tej »shithole« pa že ne bo igral, se obrnil in odšel, sva bila dobesedno na robu solz. Pa niti ne zaradi denarja, temveč zaradi dejstva, koliko truda sva vložila, da bi videla ta koncert. Tipa, ki nama je prodal karti, seveda nisva nikoli več videla, sva pa lahko kasneje vstopnici na blagajni vrnila in v zameno dobila … 44 mark. Še bolj zanimivo pa je, da je na tej turneji Ozzyja spremljal neki novinar, zato je v bookletu albuma Live & Loud opisan tudi ta dogodek in ko sem kako leto kasneje ta booklet bral, me je še dodatno razjezil opis koncerta naslednjega dne v Milanu, kjer naj bi bil Ozzy toliko bolj divji in se s tem oddolžil fanom zaradi odpovedanega münchenskega koncerta! Katerim fanom že??!!! No, to je tista zamera, ki jo v sebi nosim že dvajset let, in zato sem ga hotel o tem dogodku lepo malo pobarati.
Deviacije na stran; razen koncertov Steelheart, Lee Aaron in Ozzyja Osbournea je bil Sweden Rock Festival 2011 fantastičen, tako kot že vsa leta poprej. Velika pohvala gre vsem tistim ljudem, ki se maksimalno trudijo, da stvari na festivalu funkcionirajo kot – švedski avto!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2011, 1. dan
Sweden Rock Festival 2011, 2. dan

Kako je Sweden Rock Festival 2011 doživel naš dopisnik Alen, pa lahko preberete tukaj!

SORODNE VSEBINE:
20. 4. 2012Rage My Bitch / Novice
5. 8. 2003Bang Your Head 2003 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija