INTERVJUJI

24. 6. 2021

Snovalci slovenske metal scene: MC Kotlovnica Kamnik

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: GAŠPER in ŽIGA

Ime intervjuvancev: Gašper Selko, Žiga Železnik
Ime organizacije/društva: Zavod Mladinski center Kotlovnica
Lokacija delovanja: Kamnik
Glasbena zvrst/žanr: odprti za mnoge zvrsti, seveda tudi za metal
Kontaktna e-pošta: info@kotlovnica.si
Spletna stran: www.kotlovnica.si
Facebook: https://www.facebook.com/kotlovnica
Član banda: Gašper: X.U.L, Yanu, Leni Kravac, MUSCAH, Dirty Sanchez; Žiga: jam sessioni, improvizirani nastopi slam poezije z glasbeno podlago ter vsakoletni glasbeni projekti na službenih novoletnih zabavah verjetno ne štejejo, hehe?

 

DEJAN: Kdaj in kako sta se začela ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

GAŠPER: Med študijem na Akademiji za glasbo sem poleg nenehnega koncertiranja in vaj iskal dodatne možnosti preživetja in plačevanja položnic. Priložnost dela v Kotlovnici se je po nekajmesečnem iskanju izkazala za odlično možnost glasbenega razvoja in razumevanja industrije. Vse skupaj je naneslo na sodelovanje pri festivalu Kamfest in sodelovanje v okviru Doma kulture Kamnik.

ŽIGA: Ne bi rekel, da je bilo načrtno. V Mladinski center Kotlovnica sem rad zahajal že kot najstnik, pred kakimi desetimi leti pa sem v času študija tam začel tudi delati preko študentske napotnice. Poleg dnevnih aktivnosti sem se kmalu začel ukvarjati z izvedbo raznovrstnih vikend dogodkov, in sicer povsem različne zvrsti muzike, nisem bil vedno navdušen nad nastopajočimi, hehe. To so bili časi, ko sem bil še celo plačan za tovrstno delo. Sicer niso bile bajne vsote, ampak je bilo vseeno fino ... A to ni trajalo prav dolgo, saj mi je takratni šef že kaj kmalu razložil, da je finančna slika zavoda vedno slabša in da mi kmalu ne bo več sposoben nakazati denarja. Takrat sem mu še enkrat pojasnil, kar sem mu povedal že na začetku: z veseljem organiziram dogodke zastonj, samo da se ne rabim več ukvarjati z elektroniko in študentskimi žuri. Od takrat naprej sem delal manj na dogodkih, ki se jih ne da drugače opisati kot »pač šiht«, a ni trajalo dolgo, da smo prišli do prelomne točke: Kotlovnica je zašla v pravo eksistencialno krizo. Zgodba ima sicer dolgo brado in je med drugim povezana tudi z bizarnimi birokratskimi zapleti, a po dolgih mesecih mučenja so se razmere nekako uredile s prihodom nove ekipe, ki je prinesla svež veter v jadra. Takrat sem začel tudi konkretneje sodelovati pri pripravi programa, za katerega smo se z ekipo strinjali, da potrebuje več metala. Do tistega trenutka ne vem točno, kateri je bil sploh moj prvi dogodek, kjer sem imel »prste zraven«, a definitivno lahko rečem, da sem s pravo organizacijo in izvedbo metal večerov pričel šele po preporodu Kotlovnice. Končno sem začel zares uživati pri delu, pa čeprav je šlo, za razliko od mojih začetkov, po novem za čisto prostovoljstvo.
 
DEJAN: Kako pa se je potem nadaljevalo?

GAŠPER: Moj prvi »test« je bil kar sam festival Kamfest, kjer sem prevzel vlogo programskega sodelavca, stage managerja, sodeloval sem pri oblikovanju spletne strani. Glede na to, da naša glavna ekipa ni številčna, vsak počne več stvari, ki se potem razdelijo na različne vloge ob samem festivalu. Moj prvi band, ki sem ga zabookiral, je bil južnokorejski Jambinai, prvi Kamfest pa bi označil kot eno samo improvizacijo in »learning by doing«, hehe.
 
DEJAN: Zakaj Kotlovnica? Kakšna glasba (metal) se najpogosteje kuha v vašem kotlu?

GAŠPER: Ker je to pomemben prostor v kraju, kjer živim, in ker sem sledil notranjemu čutu ter po srečnem naključju postal del krasne ekipe posameznikov.

ŽIGA: V Kotlu je bilo pred davnimi časi na sporedu kar veliko elektronike ter muzike, ki jo je nezahtevni poslušalec lahko zaznal v popularnih medijih. S preporodom zavoda in prevetritvijo ekipe se je program nekje od leta 2013 bolj osredotočil na alternativno sceno, in sicer različne zvrsti metala, post rock, noise rock, punk rock, HC punk, synthwave … Marsikaj je že prišlo na vrsto in marsikaj še bo. Seveda pa je treba na vsake toliko časa pripeljati kako splošno uveljavljeno ime, kot so npr. Zmelkoow, ki praviloma zelo dobro napolni prireditveni prostor in občinskim veljakom dokaže, da denar iz razpisov ni šel samo za podporo nekaterih obskurnih glasbenih projektov, ki so zanimivi le za nekaj deset ljudi, hehe.
 
DEJAN: Kamnik se nahaja med dvema večjima metalskima središčema. Na eni strani seveda prestolnica, malo dlje na severu pa Kranj, medtem ko Medvode in Škofja Loka tudi nista zanemarljivi središči. Kako vse to (metalsko) dogajanje okoli vas vpliva na vašo lokalno metal sceno?

GAŠPER: Kot sam opažam pri delu z mladimi bandi in posamezniki, v našem kraju trenutno kraljujejo druge bolj ali manj alternativne zvrsti. Lahko bi rekel, da je kamniška glasbena scena v razvoju, sama metal scena pa trenutno spi.

ŽIGA: Za razliko od današnjega pandemičnega koncertnega zatišja se je pred leti pogosto dogajalo, da si se kot reden obiskovalec koncertov in podpornik domače scene kar težko odločil, kam boš šel za vikend, saj je bilo metalskih prireditev v vseh omenjenih krajih kar precej. Žal je prihajalo tudi do prekrivanj dogodkov in posledično so se glasbe željni obiskovalci razpršili. Če je bil na isti večer na dveh različnih lokacijah napovedan koncert skupin, ki si žanrsko niso bile preveč podobne, potem načeloma ni bilo tako hudo, v nasprotnem primeru pa se je praviloma poznalo pri preštevanju prodanih vstopnic. V izogib nepotrebnemu prekrivanju sem pred potrditvijo kotlovniškega metal večera vedno preveril, če se na želeni datum slučajno že kaj dogaja v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Medvodah. Napovednik dogodkov na Paranoidu mi je v tem primeru prišel zelo prav, hehe! Zelo uporaben je bil tudi Paranoidov forum, kjer organizatorji koncertov redno zapisujejo svoje plane v posebno temo, kar je seveda dobro tudi za publiko in bande. A vedno ni uspelo, saj včasih na določen datum sprva ni bilo ničesar na vidiku, zato smo dogodek potrdili, nato pa smo kak teden pred prireditvijo ugotovili, da je na isti večer na Metelkovi kar naenkrat napovedan koncert, ki je žanrsko precej podoben našemu. Jebi ga, ne more iti vedno vse po planu in to je pač treba vzeti v zakup, ko delaš prireditve.
 
DEJAN: Kakšna je vajina vloga znotraj vaše organizacijske ekipe?

GAŠPER: Kot programski sodelavec in izvedbenik sooblikujem program, izvajam aktivnosti, mentoriram glasbene skupine, obenem pa pomagam pri administraciji in drugih dejavnostih mladinskega centra.

ŽIGA: Če sem povsem iskren, zadnje čase nisem preveč aktiven. Dogaja se polno drugih stvari v mojem življenju in še pandemija je že tako ali tako zadala močan udarec koncertni sceni, a po navadi sem bil tisti, ki je ekipi predlagal kak band, nato pa organiziral dogodek. To pomeni, da sem se z nastopajočimi zmenil kdaj, kje, kako, s kakšno opremo in za koliko denarja bodo igrali, nato pa sem jih na dan dogodka tudi usmerjal, jim težil s tistimi zoprnimi papirji od SAZAS in jim seveda skušal čim bolj ustreči. Morda se me bo kak band celo spomnil, da sem za njihove člane tudi kaj skuhal; testenine ali pa umešana jajca s tuno, kakih specialitet pa žal ne znam pripraviti, hehe.

A četudi nisem najbolj aktiven, bom mail od glasbene skupine s ponudbo za nastop vsaj posredoval drugim članom ekipe, če je že ne bom sam na vsak način skušal stlačiti v naš program, hehe.
 
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne marata?

GAŠPER: Če spregledamo trenutno zdravstveno situacijo, se najdejo tako slabi kot dobri trenutki, ne glede na nivoje, ki ga organizacija koncerta vsebuje.

ŽIGA: Ja, SAZAS birokracija. Nikoli mi ni bilo v veselje nastopajočim težiti s temi papirji, a brez popolno izpolnjenih obrazcev je Kotlovnica hitro prejela kak dodaten račun. Spomnim se celo, da pri enem izmed nastopajočih skupin na SAZAS obrazcu pri eni skladbi ni bilo podpisa enega izmed štirih aranžerjev, ki že nekaj časa namreč ni bil več član banda, verjetno ga je bilo težko dobiti samo za en podpis, in samo zaradi tega je SAZAS na naš naslov poslal račun za nekaj več kot 70 evrov. Večina bandov je bila k sreči razumevajoča, nekateri pa so celo tako kul, da so mi na dan koncerta izročili že vnaprej izpolnjen obrazec.
 
DEJAN: Kaj vaju pa pri tem delu najbolj veseli?

GAŠPER: Nenehni izzivi, mreženje in izmenjavanje izkušenj ter seveda glasba.

ŽIGA: Poleg tega, kar je napisal Gašper, se res počutim odlično, ko v lokalno okolje pripeljem band, o katerem po nastopu s strani publike slišim same pohvale. Tudi če je bil dogodek kdaj slabo obiskan, sem vseeno srečen, če so nastopajoči glasbeniki pridobili vsaj enega novega podpornika. Še posebej sem zadovoljen, kadar »iz firbca« na koncert pride najstnik ali še bolje cela skupina najstnikov, ki pred tem ni oziroma niso poznali ne banda ne glasbene zvrsti, nato pa to isto osebo ali več njih vidiš pred odrom, kako uživajo. Še vedno stojim za besedami, s katerimi pogosto spemam po Paranoid forumu: metal scena potrebuje podmladek!

DEJAN: V tem oziru se pa še kako strinjam s tabo.
 
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešata?

GAŠPER: Velikokrat pogrešam profesionalnost nekaterih bolj znanih glasbenikov oziroma skupin. Ker velikokrat sodelujem tudi kot instrumentalist, se tovrstne karakteristike ali značaj določenih posameznikov opazi tudi na samih vajah.
 
DEJAN: Kaj vaju je pri tem delu najbolj presenetilo?

GAŠPER: Pri prvem Kamfestu me je presenetilo to, kako lahko stopiš v kontakt z glasbeno skupino ali njihovo management ekipo. Predvsem ko sem bil v kontaktu s skupinami, katere velik oboževalec sem.

ŽIGA: Hehe, mogoče to, da je marsikateri glasbenik srečen, da pred koncertom lahko poje nekaj sveže skuhanega, pa čeprav gre le za makarone in vnaprej pripravljeno omako. Samo, da ni vedno sendvič, hehe.
 
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor niste želeli izpolniti?

GAŠPER: Zaenkrat še nisem imel situacije, pri kateri bi band zahteval kaj neprimernega oziroma nemogočega.

ŽIGA: Spomnim se, da sem pred leti od neke skupine prejel dokaj bizaren rider, v katerem so bile v angleščini napisane zelo konkretne zahteve. S številkami so bile omenjene minimalne mere odra, ki jih v Kotlu seveda niti približno ne moremo izpolniti, nujna naj bi bila tudi ograja med člani banda in publiko, vmes pa naj bi stala vsaj dva varnostnika. V zaodrju naj bi nastopajoče čakala povsem konkretno našteta in ne ravno poceni hrana in pijača ter količina te, poleg tega pa je bilo še nekaj zahtev, ki bi jih prej pričakoval od kakega glasbenika, ki je sposoben napolniti nogometni stadion. Ko sem poklical člana zasedbe, se je izkazalo, da ta v resnici sploh ni pogojeval nastopa z vsem naštetim, ampak je bilo po njegovih besedah v riderju vse to napisano samo zato, da bi fantje izpadli bolj profesionalno, hehe. Predvsem pa je bil dokument pripravljen za morebitni nastop v tujini. Na koncu je skupina vendarle nastopila na kotlovniškem odru, člani pa so bili čisto zadovoljni z nekaj pivi in sveže kuhanimi makaroni z omako.

DEJAN: Torej je to bil dejansko slovenski band? Daj mi vsaj žanr namigni, ker vem, da imena tako ali tako ne boš izdal, hehe.

ŽIGA: Glede na to, da je bil, vsaj kolikor je meni znano, to edini band na slovenski sceni, ki je preigraval tako specifičen žanr, bom raje rekel, da so bili fantje s štajerskega konca in da so svoj edini album posneli v tujini. Za moje pojme je bil njihov izdelek več kot soliden in tudi nastop v Kotlu je bil zelo na nivoju, a zadnje čase ni slišati, da bi bila skupina kaj aktivna. Pred odrom se takrat ni zbralo prav veliko ljudi in po mojem tudi v celi Sloveniji ni nikoli bilo ravno veliko publike za njihovo vrsto muzike. Mogoče zato, ker se žanr konča na »core«, kar marsikateremu klenemu metaloljubcu predstavlja preveliko oviro, da bi se sploh spravil poslušat tovrstno glasbo.
 
DEJAN: Imate na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?

GAŠPER: Seveda. Zato pa se udeležujem tudi različnih seminarjev v okviru showcase festivalov ali organizacij, ki to omogočajo, z največjim veseljem pa bi iskal priložnost v tujini, se pravi na Norveškem, Švedskem ali Islandiji, hehe.

DEJAN: Bi lahko malo podrobneje predstavil ta koncept? Za kaj točno gre?

GAŠPER: Poleg nenehnega koncertiranja ter sodelovanja z raznimi zasedbami sem svojo energijo in fokus usmeril v solo projekt X.U.L, ki se giblje v minimalistično klasičnih vodah. Ker sem z delom v Kotlovnici in Kamfestu dobil zelo konkreten uvid v ozadje glasbene scene, sem se odločil, da se tudi na tem področju poskusim čim bolj izobraziti, kar mi seveda pomaga tudi pri samem menedžmentu, iskanju kontaktov, mreženju. Showcase festivali so dober primer, kjer lahko glasbenik pridobi dodatno znanje o sami industriji, tudi iz prve roke, saj po navadi tovrstne festivale redno obiskujejo glasbeni profesionalci, vse od manjših organizacij in festivalov do tistih večjih. Ob koncertiranju in potovanju v tujini sem spoznal, da je na severu prostor za glasbo, ki jo ustvarjam, poleg tega pa sem se tam počutil kot doma.
 
DEJAN: Imata na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rada predstavila kamniški publiki?

GAŠPER: Moj trenutni življenjski cilj je organizirati koncert zasedbe Ulver.

DEJAN: Govoriš o Norvežanih? In potem bi si želel, da igrajo aktualni set ali da se dotaknejo svojih metalskih korenin?

GAŠPER: Tako, govorim o volkovih iz Bergna. Ulver so verjetno ena izmed redkih skupin, ki so ostali zvesti samemu sebi in že od prvega albuma ustvarjajo to, kar pravzaprav so. Seveda bi bilo neverjetno slišati katero od kompozicij s prvih 3 albumov. Povsem sem prepričan, da bi zveneli precej drugače, če ne bi ustvarjali v točno določenem prostoru in času. Zdi se mi, da bi užival praktično v katerem koli setu. Težko sem nepristranski, hehe.

ŽIGA: Meni pa v tej zvezi najprej pade na pamet skupina Morost, ki je konec marca po skoraj sedmih letih končno izdala svoj drugi album z naslovom Forged Entropy, ki se mi zdi še boljši od njihovega prvenca.
 
DEJAN: Kaj bi priporočala mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

GAŠPER: Prva stvar je to, da nikoli ne pozabijo teh prvih momentov in prvega resnega nastopa; naj ne pozabijo na svoje korenine. Glede na številnost nastopov v zadnjih 10 letih bi izpostavil to, da ni razlike med večjim ali manjšim odrom. Fokus, adrenalin, stres, vznemirjenje so nekaj, kar te spremlja ves čas dogajanja in aktivnega nastopanja. Pomembno se mi zdi, da ima skupina za sabo veliko število vaj, da je vsaj dva- ali trikrat uspela odigrati celoten set brez prekinitve. Najpomembnejše pa se mi zdi to, da se band zaveda, da nastop ni le tiste pol ure na odru, temveč traja od jutra, ko se zbudiš, pripraviš, vzameš oblačila, med tonsko vajo itd.
 
DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z MC Kotlovnica?

GAŠPER: V Kotlovnici nastopajo ali pa so nastopili unikatni bandi vseh zvrsti. Med njimi žal ne bookiramo cover bandov, saj iščemo nekoga, ki ima unikaten glasbeni izraz. Avtorska glasba, profesionalen in spoštljiv pristop so nekaj, kar sigurno pritegne in je moč videti v skupinah, ki so pri nas že nastopale. Žal zaradi kapacitete, proračuna in seveda našega glasbenega okusa ne bookiramo velikih zasedb, katerih honorar je visok, poleg tega ne gostujemo zasedb iz narodno zabavne scene.

DEJAN: No, slednjega zagotovo nisem pričakoval v tvojem odgovoru, hehe. Pa bi sicer med vsemi koncerti želel katerega izpostaviti? Kateri ti je najbolj ostal v spominu in zakaj?

GAŠPER: Hm, izpostavil bi koncert zasedbe, ki pa ne spada v metal. Pred dvema ali tremi leti smo gostili mednarodno zasedbo Eargonauts, ki igrajo contemporary jazz in v kateri sodelujeta tudi slovenska glasbenika Albert Kerekeš in Domen Cizej. Slednji je ustvarjal tudi v skupini Pyroxene. Zasedba je presenetila vse poslušalce, saj so verjetno pričakovali tradicionalen jazz oziroma so pričakovali nekaj »zateženega«. Skupina je igrala večinoma lastne kompozicije, ideje in zvok pa bi lahko primerjal z ustvarjalci tako imenovane scene ECM pa vse do novodobnih Snarky Puppy. Fantje so dokazali, da jazz vsekakor ni ostal nekje v toku časa, da se še vedno lahko najdejo inovativne ideje, vendar so za to potrebni nenehno preizpraševanje, ustvarjanje, iskanje svojega »sounda« ter drznost.
 
DEJAN: Kaj pripravljate z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želel kar koli izpostaviti?

GAŠPER: Trenutno poleg zaključka sezone, ki se je v veliki meri odvila preko spleta, snujemo in načrtujemo festival Kamfest. Poleg tega pa z veliko angažmaja vzpostavljamo tako imenovano Kreativno četrt Barutana. Projekt predvideva povezavo obstoječih organizacij s področja kulture (Dom Kulture Kamnik), mladine (Zavod Mladinski center Kotlovnica Kamnik), nevladnih organizacij (Kulturno društvo Priden možic, Zavod Štajn …) in podjetništva (Zadruga Kikštarter) na skupnem prostoru nekdanje smodnišnice in vzpostavitev manjkajočega produkcijskega centra v Kreativno četrt Barutana. Z njo želimo omogočiti dostopen in varen prostor oziroma skupnost za kreiranje novih kulturnih, mladinskih, podjetniških in družbenih programov ter hkrati demistificirati probleme, ki jih ti programi nagovarjajo.

DEJAN: Je okoli Kamfesta znanega že kaj konkretnega? Bodo tudi metalci prišli na svoj račun?

GAŠPER: Uporabil bom seveda najbolj »zguljen« stavek v tem mesecu: »Kamfest bo!« Trenutna situacija nas je postavila v neprijeten položaj, v preteklih mesecih pa so se informacije oziroma pravila igre skoraj vsakodnevno spreminjale. Trenutno težko govorim o samih zasedbah, ki bodo nastopile, povem pa lahko z gotovostjo, da bo Kamfest izveden vsaj v tej obliki, kot je bil lani. To pomeni, da bo tu še vedno 6 glavnih prizorišč, veliko dodatnega uličnega dogajanja, upam, da tokrat brez stolov, obveznih rezervacij, mask. Priznam, da imam na svojem seznamu kar nekaj zasedb, med drugim tudi naših, ki bi si zaslužile mesto na festivalu. Vabim vas, da spremljate dogajanje na naših družbenih omrežjih, in upam, da vam bomo lahko kmalu postregli s konkretnimi informacijami.
 
DEJAN: Za konec mi pa še dajta povedati, kako stojita s svojimi bandi? Kajti nista samo bolj ali manj aktivna pri organizaciji koncertov, temveč delujeta tudi v različnih bandih. Se tam dogaja kaj novega? Ali vas je korona povsem paralizirala?

GAŠPER: Seveda, korona je poskrbela za celotno predrugačenje same industrije. Čez noč smo ostali brez dela, odpovedani so bili vsi koncerti, prihajajoči projekti. Sam sem ob koncu leta izdal svoj prvi solo album, tako da so bili vsi plani porušeni. Prvi šok, dvomi in zavedanje resnosti situacije so nas vse spravili v nek krč. Priznam lahko, da se mesec in pol nisem dotaknil svojega instrumenta, saj me je povsem dotolklo. Po nekaj dneh stagniranja pa sem sedel za računalnik in klaviaturo ter pričel s komponiranjem, ki je služilo kot meditacija, ali pa sem v note in glasbene ideje prelil svoje frustracije. Um, ki je počasi že sprejel realnost, se je prebudil iz krča, sam pa sem začel iskati izpopolnjevanja, veliko sem vadil, bil v nenehnem kontaktu z glasbenimi kolegi in prijatelji. Vse to je pripeljalo do polno nabitega junija 2021, nekaj nastopov med poletjem, sam pa sem sprejel precej ponudb, sodeloval z različnimi zasedbami, tudi pri snemanju albumov, ustvaril glasbeno filmsko miniaturo itd. Trenutno sem svojo energijo in fokus usmeril v 2. album v okviru solo projekta X.U.L, ki bo ugledal luč sveta v jeseni. Mislim, da je bilo ključnega pomena to, da sem kljub vsemu ostal zvest samemu sebi in svojemu bistvu, to pa me je pripeljalo do trenutnega sodelovanja z islandskim ustvarjalcem Frostijem Jonssonom, sodelovanja z Igorjem Leonardijem in Borisom Cavazzo, ustvarjanja glasbe za kratek film, številnega koncertiranja v zadnjem mesecu ter prihajajočih projektov.

ŽIGA: Pred korono sem kar dosti igral kitaro, ampak nikoli ni bilo kakega bolj resnega projekta. Z enim kolegom sva imela nekaj nastopov, v katerih sva združila slam poezijo in muziko, enkrat sva vse skupaj celo povsem zimprovizirala, poleg tega pa sem pogosto džemal po različnih glasbenih sobah. Z mnogimi ljudmi smo že začeli neke projekte, se pravi, da smo že pripravljali lasten material, a se je vedno nekje ustavilo. Februarja lani sem bil s še enim kitaristom in bobnarjem ravno v fazi ustvarjanja muzike, ko je na vrata potrkala pandemija. Od takrat še nisem z nikomer v živo zaigral … Moram pa priznati, da za vse le ni kriva samo korona, saj se mi je na začetku drugega vala rodil prvi otrok, pred kratkim sem se preselil, poleg redne službe sem se ukvarjal še z lokalnim športnim društvom in z nekimi starimi projekti, se pravi spletnimi stranmi, pa še kaj bi se našlo. Iskreno povedano, bi se zaradi vsega naštetega verjetno tudi v normalnih razmerah bolj malo ukvarjal s kitaro. Upam, da se to kmalu spremeni in da bo končno prišel čas, ko bom lahko navil gumb za jakost zvoka in s prijatelji malo zadžemal, hehe.

DEJAN: Srčno upam, da se stvari obrnejo tako, kot si to želita. Hvala vama!

SORODNE VSEBINE:
25. 3. 2015Era of Hate / Morost / Reportaže
21. 11. 2013Sunn O))), Ulver / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
25. 9. 2021
ODPOVEDANO! Siderean, Assumption
Pruh, Svečina
25. 9. 2021
Unforgiven 4
Orto Bar, Ljubljana
25. 9. 2021
Morost, Agan
Mostovna, Nova Gorica
26. 9. 2021
Leechfeast, Left to Starve
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
30. 9. 2021
Ambra, Hoba, Decair
Orto Bar, Ljubljana
1. 10. 2021
Kaoz, Reach A.D., Guattari, Smrt
Orto Bar, Ljubljana