INTERVJUJI

10. 9. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Grega Torkar – Šujo

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: ŠUJO

Ime intervjuvanca: Grega Torkar – Šujo
Ime organizacije/društva: Radio Bob
Lokacija delovanja: Medvode, Slovenija
Glasbena zvrst/žanr: glam, heavy metal
Kontaktna e-pošta: gregor.torkar@radiobob.si
Spletna stran: www.radiobob.si
Facebook: https://www.facebook.com/RadioBob.si
Član banda: Tomcat (na pavzi) in drugi projekti

 

DEJAN: Med intervjuvanci, s katerimi sem se pogovarjal v sklopu našega cikla intervjujev Snovalci slovenske metal scene, je dosti takšnih, ki so znotraj »scene« aktivni na različnih področjih. Pri tebi stanje ni nič drugačno. Si aktiven član banda, novinar, radijski spiker in še kaj, nekoč pa si bil tudi dejaven na področju organiziranja koncertov. Pa začniva pri slednji zadevi. Trenutno sicer ponovno kaže slabo s koncerti, medtem ko mene zanima, kdaj si bil ti nazadnje dejaven na tem področju?
ŠUJO: Hja, zadnja zadeva je bila ena zadnjih, ki se je dejansko izpeljala. 28. 2. 2020 smo z MC Jedro Medvode izpeljali zadnjo edicijo Lipstikk N'Leathür festivala, to je šlo še fino skozi, teden dni zatem smo s Tomcat še odigrali koncert v Zip bazi v Trzinu, ki sem ga bukiral, potem pa je kurac od virusa povozil vse.
 
DEJAN: Kdaj in kako pa si se sploh začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
ŠUJO: Čisto nenačrtno. Začelo se je, ko je moj prvi skoraj resni band Cyclöne prišel v fazo, ko bi lahko imeli kak lokalen špil za recimo drugi rojstni dan gluhe sestrične, kar je v moji glavi pomenilo, da je čas za vseslovensko turnejo. In sem poklical kranjskega carja metal organizacije Bidovca, usedla sva se v Downu in on mi je naštepal hrvaški milijon mailov klubov in telefonskih cifer organizatorjev, nakar je bila moja naloga, da jih prepričam, da je paket Lipstikk N'Leathür Conspiracy z bandi Toxic Heart, Broken Arrow in Cyclöne najboljša stvar na svetu. Razen Broken Arrow noben od teh bandov sicer še ni stal na odru … Pa smo dobili koncerte v Postojni, Brežicah, Ljubljani, Bledu in Mariboru, nakar je prišel še zaključni festival v Kranju, kjer sem bil poleg bukerja in nastopajočega tudi v vlogi samega organizatorja, kar je bilo, hm … recimo da zmerno stresno. Tako da nekega hudega načrta ni bilo, pač sila razmer.
 
DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?
ŠUJO: Z mačkom, hehe. Že med špilom sva se na račun moje pretirane hidracije nekoliko sporekla z Bidovcem, ki mi je dobronamerno svetoval v vsem in sem mu še danes hvaležen za vse. Ampak sama turneja je bila super, festival na koncu pa še boljši, prišlo je, če me spomin ne vara, okrog 300 ljudi, kar se mi je zdelo fino. Lahko sem poplačal vse bande z za tiste čase okej ciframi, pa smo rekli, da bi to delali vsako leto. No, turneja se ni nikoli zares ponovila, festival pa je doživel par luštnih ponovitev.
 
DEJAN: Glede na to, da si v preteklosti sodeloval z drugimi organizatorji v okviru njihovih društev, sam nikoli nisi razmišljal o tem, da bi ga ustanovil?
ŠUJO: Ravno zato ne, ker jih imajo vsi, pa se ne rabim jebat z birokracijo svojega. Imam svojo firmo in ne rabim dodatnih papirjev, tenkjuverimač. Itak nimam svojega placa, v zadnjem desetletju sem pa super sodeloval z Jedrom v Medvodah, ki imajo te stvari super porihtane. Če sem pa kdaj delal kaj kje drugje, smo pa tudi uredili, da se da. Malo Jugo šole sistema »lako ćemo« mora biti. Itak tega nikoli nisem delal za lastno denarnico, tako da mi je bil ta del odvečen.
 
DEJAN: Na katerih projektih oziroma koncertih in festivalih si pa najraje delal? Oziroma s kom si najraje sodeloval?
ŠUJO: Super se je vedno dalo delati z Bidovcem, Rockom Tomšičem in Gorjancem, ker pri njih vedno veš, kje si in kako stvari stojijo. Super mi je bilo recimo v manj kot mesecu dni postavit festival Paranoid Mania, ko sva se z Gorjancem zapodila kot svinje v koruzo dokazat, da to lahko, Bidovc in Bišto pa sta naju izkušeno gledala, kako si lomiva zobe. Sicer je šlo vse odlično skozi, z nekoliko grenkim zaključkom na koncu, ki pa ga ne bi pogreval. Kakor koli, za Lipstikk N'Leathür in za zadeve, povezane z raznimi lokalnimi festivali, sem vedno rad delal.
DEJAN: Paranoid Mania? Katera edicija Metal Manije naj bi to bila?
ŠUJO: 2013. 2012 je razočarala z obiskom, zato Bišto najprej ni imel namena delati novega festa, pa sva z Gorjancem in še nekaterimi dovolj težila, da se je stvar na koncu izpeljala.
 
DEJAN: Za kaj si sploh bil zadolžen?
ŠUJO: V prvi vrsti je moja domena bukiranje bandov, parkrat pa tudi iskanje same lokacije za špil, festival. Recimo, ko so v Kranju zaprli Bazen, je bilo treba pač najti nadomestno lokacijo za osiroteli Ln'L, kar smo nato našli v Jedru. Potem pa so tu še logistične zadeve, komunikacija, kdo bo posodil bobne, kdo box in podobno, iskanje namestitve za tuje bande, vse po malem pravzaprav, samo tonc pa čistilka nisem bil, hehe.
 
DEJAN: Kaj pa ko si delal sam oziroma ti bil šef organizacije? Kaj točno si imel prek? Si tudi takrat sodeloval z istimi ljudmi?
ŠUJO: Ja, kot že rečeno, sem vedno sodeloval s kom od prej omenjenih, vloge šefov tu niso ravno jasno razporejene, vsak je moral narediti tisto, kar smo se zmenili, pa je šlo. Sam booking zadev, iskanje in izbor bandov je bil po navadi v mojih rokah.
 
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov nisi maral?
ŠUJO: Roko na srce, a kdo mara Sazas in kurčeve obrazce? Iskanje folka za izpolnjevanje tega hudiča mi je šlo ful na jetra. Pa bandi in bobnarji, ki zamujajo na špil, tega tudi ne prenašam najbolje …
DEJAN: To zadevo vedno znova poslušam, a nikoli nisem zbral dovolj energije ali poguma, da bi vprašal, zato tudi nikoli nisem točno vedel, kakšno zvezo ima Sazas pri tem. Lahko torej meni in našim bralcem na kar se da poljuden način razložiš, kaj želi Sazas vedeti od organizatorja koncerta oziroma kakšni obrazci so to?
ŠUJO: Obrazci za kvazizaščito avtorskih del. Če uradno izdaš plato, jo moraš pri Sazasu prijaviti, da potem oni ščitijo tvoje delo in od organizatorjev pobirajo takso za izvajanje teh del. Potem se pa ta keš kao podeli nazaj izvajalcem … Samo če si mala riba, ne dobiš nič, ker moraš preseči določeno kvoto, sicer gre kao tvoj keš v denarnice, ne vem, Modrijanov in Ćaleta Saleta po mojem … In potem se lahko izvajalci odpovejo temu, samo če recimo enega člana, ki je naveden kot avtor, ni več v bandu, je šit čist na novo … Kr neki.
DEJAN: Mislim, da bolj enostavno in razumljivo ne bi mogel razložiti, hehe. Vse jasno.
 
DEJAN: Kaj te je pa pri tem delu najbolj veselilo?
ŠUJO: Uživati v špilih z zavedanjem, da si ti to spravil skupaj. Gledati zadovoljen in zadovoljno pijan folk, ki mu dogaja pod odrom, in bande, ki uživajo na odru in nato celo dobijo vsaj neko finančno kompenzacijo, ki za kak evro presega potni strošek. To je bilo ful fajn. Pa zastonj pir, ki ti pripada, ko je vse narejeno, tisti najbolje teče.
 
DEJAN: Ali si pri bandih, s katerimi si sodeloval, kar koli pogrešal? Točnost si že omenil …
ŠUJO: Pogosto malo bolj resen odnos oziroma, da bi bolj cenili, kaj delajo. Marsikateri band je bil dejansko ful dober, pa so se cenili toliko, kot pač Slovenija splošno ceni čupavce s kitarami, pa se potencial recimo ni dovolj razvil. Večkrat sem tudi pogrešal bolj dinamično odrsko prezenco, ta je na koncertih ob vsaj solidni izvedbi res močno pomemben faktor, ki se prepogosto zanemarja – skupaj z imidžem. Pa nekateri bi lahko več vlagali v promocijo, ne samo dvakrat delili link do dogodka na Facebooku. Za primer: leta 2007 smo za prvo turnejo natisnili in polepili tisoč plakatov, ki so viseli od Bleda do Krškega in od Maribora do Postojne.
DEJAN: Torej meniš, da so tako kot organizatorji v skorajda enaki meri bandi zadolženi za promocijo nekega dogodka? Sploh če je band mlad in še nepoznan?
ŠUJO: Absolutno. Organizator ima svoj del, ampak sploh mladi bandi morajo vsekakor privleči svojo publiko na koncert in same sebe predstaviti kot nek resen band, tako publiki kot tudi organizatorju.
DEJAN: In kako naj band po tvojem mnenju pomaga pri promociji? Kaj svetuješ?
ŠUJO: Bodite inovativni in čim več fizične prezentacije po mojem. Če je pa spletna, pa naj bo inovativna, ne samo bland Facebook oglasi.
 
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
ŠUJO: Pa težko rečem, da me je kar koli res presenetilo, ker sem itak že precej doživel, ko sem obiskoval koncerte in kje kaj pomagal. Okej, razni predpisi s količino varnostnikov in s tem povezanimi stroški te vedno malo spravijo v slabo voljo.
 
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
ŠUJO: Ne da bi se spomnil. Mogoče so bile kdaj kakšne želje po kakšni pirotehniki, ampak ta ni prišla v poštev.
DEJAN: Kateri band?
ŠUJO: Uf, preveč me vprašaš, imeli smo ene Italijane enkrat s takimi idejami. No, pa Francozi Blackrain so pred 10 leti hoteli 10 jurjev, letalske karte in 4 zvezdice hotel. Ne zajebavam se … Po mojem je njihov tedanji manager kadil sumljive zadeve.
 
DEJAN: Dajva se zdaj malo odmakniti od organizacije koncertov na področje, kjer dnevno približaš različne bande svoji publiki. Že nekaj časa si radijski spiker, svoje delovno mesto pa si deliš z Gorjancem. Sicer je on svoje delo na Radiu Bob že več kot podrobno predstavil, a bi vseeno tudi tebi dal možnost, da nam tega predstaviš s svojimi besedami. Daj najprej povej, kako sploh zgleda tipičen delovni dan radijskega moderatorja.
ŠUJO: Ha, sam vstajam med 6. ter 7. in takoj začnem z dnevnim pregledom novic, nato s samo pripravo programa in razmišljanjem, kaj bo tema rock popoldneva za tisti dan, nabiranjem komadov ipd. Nato sledi priprava oddaj, montaža in tako dalje. V času kovida sem si doma uredil studio in tako večino časa dela od doma, Težke čase pa še hodim snemat na radio, ker ta oddaja pa res pali samo, če sva z Gorjancem v studiu skupaj.
DEJAN: Verjamem, da je tako. Ker ste dosegljivi tudi preko spleta, vas zadnje čase lahko poslušam tudi iz avta, in tako sem vaju že slišal v akciji. Vajina oddaja deluje res živo in zabavno, hkrati pa glasbeno všečno.
ŠUJO: Hvala, to je pravzaprav namen te zadeve, poleg predstavitve glasbe, ki je drugje ni, seveda.
 
DEJAN: Radio je namenjen glasbi. Kot ljubitelj trših zvokov si seveda iskal delodajalca, pri katerem boš lahko svojo strast izživel, pri tem pa si imel srečo, kajti Radio Bob je poznan po tem, da podpira in vrti dosti rocka in metala. Bi na kratko predstavil koncept oddaje Težki časi?
ŠUJO: Hja, zadeva je taka, da je imela predanost vsaj enako vlogo kot sreča. Najprej sem namreč delal kot neplačani in nato slabo plačani vajenec na Radiu Europa 05, kar pa mi je dalo neka osnovna znanja radijskega dela, ki ga na faksu nisem dobil; nekaj časa sem namreč študiral novinarstvo. Zelo »hands on approach« je bilo to no, hehe. Potem pa nas je prevzela mreža Infonet, rodil se je Bob in z Gorjancem, ki je idejni oče oddaje, sva se takoj zagrebla za metal oddajo, ki so jo kmalu odobrili. Rdeče niti pravzaprav ni. Ena ura metal glasbe na določeno temo, o določeni zvrsti in podobno, poizkus približanja manj znanih kakovostnih bandov metal poslušalstvu in kup gluposti, ki jih z Gorjancem in občasnimi gosti blebečeva v eter …
 
DEJAN: Kako lahko kot zaposlen na radiu torej pomagaš slovenskim bandom?
ŠUJO: Zaradi uredniške politike težko, ampak se trudim. Rock in heavy bande smo predstavljali v nedeljskih rock popoldnevih pred kovidom, nakar so bili studijski obiski prepovedani. A roko na srce sem se kar izmozgal z iskanjem bandov za intervjuje, sami so se pa premalo javljali kljub pozivom, nekateri celo niso prišli na termin … Zdaj recimo predvajamo kakšne dobre zadeve, predstavljamo single in tako dalje. Pa seveda nove metalske plate v Težkih časih, posvečenih novim izdajam, ki jih imamo na približno dva meseca.
DEJAN: Pa ti to resno? Niso prišli!? Nam Slovencem res manjka podjetniške žilice ... Kaj se bandi ne zavedajo, da »imeti band« pomeni dejansko »imeti podjetje«? Kaj praviš na to?
ŠUJO: Absolutno. To je povezano tudi s tem, da pri nas redki živijo od glasbe, sploh kitarske. Potem marsikdo ne vidi razloga, da bi to jemal resno, več kot hobi. V tujini recimo nekateri čisto solidno živijo tudi kot člani cover bandov, za kar ne rabiš avtorske žilice, samo delo in resnost. Sam sicer nisem fan cover bandov, ampak ponekod so čisto legitimen način preživljanja.
 
DEJAN: Sicer pa … Na kakšen način se lahko ti obrnejo nate?
ŠUJO: Lahko mi pošljejo mail na gregor.torkar@radiobob.si. Ampak nič ne obljubim, hehe.
 
DEJAN: Morajo izpolnjevati kakšne posebne pogoje, da jih z Gorjancem zavrtita na radiu?
ŠUJO: Ja, žal ekstremnih zvrsti čez dan ne moreva vrteti, tako da za predstavitev čez dan pride od metala v poštev samo heavy, morda kak melodičen/baladen thrash. Za predstavitev v Težkih časih pa predvsem vsaj solidna zvočna kvaliteta, v času cenovne dostopnosti studiev in možnosti odličnih DIY posnetkov kakovost snemanja z mikrovalovko za radio pač ni več sprejemljiva.
DEJAN: V tem kontekstu naj ponovno spomnim, da se v Mariboru gradi ali ustanavlja Studio Gustaf, ki bo bandom omogočal zastonj snemanje.
 
DEJAN: Sicer pa bandom že več let posvečaš pozornost tudi kot recenzent. Nekoč si pisal za Paranoid dosti bolj redno kot danes, a z recenzijami v sklopu Ropotarnice pa še zmeraj redno prispevaš vsebinsko zelo zanimive in poglobljene vsebine. Bi jo želel na kratko predstaviti, konec koncev si ti njen idejni oče?
ŠUJO: Namen Ropotarnice je spomniti starejše in opozoriti mlajše poslušalce na pozabljene, morda manj znane odlične metalske plošče, izdane do leta 2000. Da se posluša in ceni tudi stvari bandov, katerih majice se ne prodajajo v H&M-u. Metal je doslej zapustil res bogato zakladnico, pa nekatere zadeve niso prišle na plano ali pa so utonile v pozabo, čeprav zaradi z glasbo nepovezanih banalnosti, kot so slaba promocija, napačno časovno obdobje ipd. marsikateri tak band ali plošča še ni imela dostojne slovenske predstavitve, z Ropotarnico jo dobiva.
 
DEJAN: Kako pa se ti je porodila ideja o Ropotarnici?
ŠUJO: Uf, že vsaj deset let nazaj, ob eni od prenov Paranoida. Prej ni bilo nekega posluha in volje, z novim vodstvom pa se je to vseeno spremenilo.
 
DEJAN: Na začetku najinega pogovora sem omenil, da trenutno spet slabo kaže s koncerti. Sam si član banda Tomcat, vaš zadnji nastop pa je bil lansko poletje, odkar od vas ni bilo več kaj slišati. Kako stojijo stvari z bandom? Ste še?
ŠUJO: Ne, žal je virus zadel tudi tega mačka, ki smo ga na tem mestu kriogensko zamrznili. Še eno kaseto – ja, kaseto – bomo izdali s 4 komadi, nato pa je stvar za daljši rok na pavzi. Kako, kje in če še kdaj, ostaja odprto.
DEJAN: Huh, to si me zdaj pa presenetil. Res škoda, sploh z ozirom na to, da sem tudi sam vam začel slediti po vašem drugem albumu Something's Coming on Wrong. In zdaj sem še toliko bolj vesel in ponosen, da sem vas ujel na očitno enem izmed vaših zadnjih nastopov nasploh, in sicer v mariborskem Gustafu. Za vse, ki jih ne poznate, preverite komad Carnium.
 
DEJAN: Mimogrede: kaj meniš o spletnih koncertih?
ŠUJO: Fuj. Kot zvočni pornič za gluhe.
 
DEJAN: Če bi dobili ponudbo, bi si ga privoščili s Tomcat?
ŠUJO: Neka ideja je sicer bila, ampak na koncu se mi ne zdi smiselno, zame kot nastopajočega je bistvo koncerta sinergija s publiko, kar pa je na tem mestu odvzeto. Recimo spletni koncert z Metalsteel, ki sva ga z Gorjancem vodila, je bila sicer luštna stvar, ampak ni pa to moj glaž pira.
DEJAN: Te povsem razumem.
 
DEJAN: Kdaj pa si kot navaden obiskovalec obiskal svoj zadnji koncert? In seveda, kateri je to bil?
ŠUJO: Na festivalu Komasutra sem gledal Pigs Parlament in AC/DC cover band. Zadnji resen špil, da nisem igral na njem, se sploh ne spomnim. Tele zadeve z maskami in tako dalje mi grejo namreč na bruhanje. Hotel sem na Pelhan in SkyEye, pa se žal ni izšlo.
 
DEJAN: Obdelala sva kar nekaj področij oziroma vlog, ki jih zasedaš. Daj mi povej, v kateri vlogi se počutiš najbolje in zakaj.
ŠUJO: Odvisno od dneva. Prav vse so mi na nek način všeč, rad sem povezan z glasbo tako in drugače, je ena mojih glavnih življenjskih strasti. Zelo rad recimo delam kot DJ na dogodkih, noro uživam kot baskitarist na odru, ko posnamem kako res dobro oddajo, imam dober filing. Dejansko ni aspekta, ki bi zelo prednjačil.
DEJAN: Takšen odnos do dela je za marsikoga zavidanja vreden in seveda vsekakor pohvalen. Upam, da bo ta plamen v tebi gorel še dolgo, saj takšne ljudi rabi naša mala Slovenija. In s tem na tem mestu ne mislim samo izključno nate, temveč na vse naše Snovalce, ki so bili, so in bodo še naprej glavni podporni steber male slovenske metal scene.
 
DEJAN: Dovoli mi za konec eno »preroško« vprašanje. Kdaj bo konec korone? Misliš, da bomo letošnjo zimo že lahko obiskovali klubske koncerte?
ŠUJO: Heh, dvomim, da bo korone kot take kdaj konec. Virus pač mutira in mutira, slabi in se krepi … Čisto naraven proces. Če pa misliš konec ukrepov, pa dvomim, da jih bo kdaj čisto konec. Zdaj nas že tako dolgo vlečejo na trnku, da je marsikdo pozabil, kaj normalnost je. Eni so se navadili stanja, prihaja pa generacija, ki ji bo to čisto normalno, saj drugega ne poznajo. In potem imaš perfekten koktejl sranja, ki ga zaokrožijo še zmešani teoretiki zarot, ki trosijo totalne oslarije, in si nato tudi s smiselnimi argumenti proti ukrepom vržen v isti koš kot pojoči major … No, da ne grem predaleč, mogoče jih bomo, gledali klubske koncerte namreč, ampak po 10 v dvorani pa s plenico na frisu, tega se pa jaz ne grem …

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
25. 9. 2021
ODPOVEDANO! Siderean, Assumption
Pruh, Svečina
25. 9. 2021
Unforgiven 4
Orto Bar, Ljubljana
25. 9. 2021
Morost, Agan
Mostovna, Nova Gorica
26. 9. 2021
Leechfeast, Left to Starve
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
30. 9. 2021
Ambra, Hoba, Decair
Orto Bar, Ljubljana
1. 10. 2021
Kaoz, Reach A.D., Guattari, Smrt
Orto Bar, Ljubljana