Na današnji dan
2010
V 49. letu umre Peter Steele, gonilna sila Type O Negative.
NAGRADNE IGRE
Traja do: 14. 4. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

PARANOIDE

29. 2. 2024

Iz zakladnice: O metal naslovnicah

Čeprav pisanje o metal naslovnicah skoraj neizogibno vodi v odkrivanje tople vode, me je ta tema predolgo žulila, da ne bi na tem mestu strnil nekaj misli v (upam, da) vsaj približno berljivo celoto. Mislim, da so naslovnice metal albumov ena izmed najpomembnejših postranskih stvari v metalu, ki obenem pomaga graditi širšo metalsko estetiko tako metala nasploh kot številnih podžanrov znotraj njega. (Ko pišem o tej temi, si domišljam, da pišem z vidika nekega vsaj približno običajnega poslušalca/opazovalca, zavedajoč se, da so nekateri posamezniki npr. bolj »vizualni tipi« kot drugi oziroma da lahko vizualna komponenta nekomu ne pomeni kaj dosti.)
 
O čem točno govorim, ko govorim oziroma pišem o metal naslovnicah? Seveda o naslovni strani, ki krasi neki metalski glasbeni izdelek, pa naj bo ta dolgometražni album, EP, kompilacija, demo, single idr. V mislih nimam celotnega dizajna takšnega izdelka, temveč zgolj njegov najbolj primarni vizualni del. In zakaj ravno metal naslovnice in ne naslovnice na splošno, neodvisno od žanra glasbe? Pristransko ali ne, menim, da je v metal naslovnice običajno vloženega več premisleka oziroma imajo te opaznejšo vlogo kot pri večini ostalih glasbenih zvrsti, kjer je naslovnica neredko nekakšen »afterthought«, nekaj, kar prepogosto predstavlja zgolj nujno zlo, da se glasbo ustrezno zapakira. Za primer si npr. oglejmo lani objavljeno Billboardovo lestvico »top 100 naslovnic albumov vseh časov«.
 
Prepričan sem, če to lestvico primerjate s 100 naključnimi izdajami v Metal Arhivih, da boste tam našli veliko boljših naslovnic, a ne zgolj zato, ker vam je metal glasba bližje kot žanri, ki jih zastopajo ustvarjalci na prej omenjeni lestvici. Da ne bom popolnoma krivičen – na lestvici najdete tudi štiri metalske albume (Peace Sells… But Who’s Buying?, Master of Puppets, Killers in British Steel), za katere pa imam vseeno občutek, da so bili dodani bolj zato, da ne bi kdo rekel, da je bil metal povsem spregledan. Seveda je pri priloženi lestvici zraven (vsaj domnevno) všteta še morebitna ikoničnost, družbeni kontekst/vpliv/relevantnost ipd., ki je pri xerox naslovnici nekega obskurnega sodobnega black metal banda običajno ne najdemo, ampak vseeno trdim, da po »kakovosti« naslovnice metal izdaje prekašajo druge zvrsti. O tem vsaj posredno priča tudi to, da si metal estetiko dandanes izposoja vse več aktualnih hip-hop, pop … izvajalcev in redkeje obratno. Nič sicer ne nastane/obstaja v nekakšnem (žanrskem) vakuumu, ampak … You get my point (upam). »Kakovost« je seveda izmuzljiva kategorija, ki lahko vključuje skoraj kar koli, ampak s tem mislim predvsem neko subjektivno relacijo med poslušalcem in glasbo/konceptom, ki jo naslovnica vzpostavi. Če sem bolj natančen, vprašanje niti ni nujno, ali je metal naslovnica kakovostna oziroma kako lepo izgleda, ampak kakšen učinek ima na (potencialnega) poslušalca v kombinaciji s pripadajočo glasbo. Če tukaj navržem nekaj naključnih primerov, ki jih sam pojmujem kot šolski primer slabe naslovnice: kakršne koli fotošopirane lobanje, večina (predvsem) zgodnjega obdobja CGI, naslovnici (najmanj) zadnjih dveh dolgometražcev Metallice, diskografija Six Feet Under in še marsikaj bi se našlo.
 
Neredko je naslovnica tisti prvi stik z albumom, preden sploh slišimo glasbo, in tako ustvari pri opazovalcu oziroma potencialnem poslušalcu neka pričakovanja in s tem lahko kasneje pomembno (včasih celo odločilno) vpliva na dojemanje glasbe dotičnega albuma (govorim »na pamet«, ne nameravam se spuščati v globlje umetnostne, kulturološke, filozofske, psihološke idr. teorije). Idealna situacija je, kadar se to, na kakšen način vizualno dojemamo neko glasbo oziroma predstavljen koncept, nekako ujema z naslovnico albuma. Osebno se mi zdi, da te situacije niso tako redke, kar verjetno nakazuje na neke univerzalne vzorce, kako naj bi neka metal glasba tudi »izgledala«. S tem ne trdim, da je to nekako vgrajeno v nas že od nekdaj, ampak je verjetno prej posledica tega, da je določen vpliven album (ali več takih) imel naslovnico, katere vizualni koncept večina ustvarjalcev in poslušalcev od takrat naprej asociira (ali kopira) s stilom glasbe, ki je bila na takšnem albumu. Tudi znotraj samih metalskih podžanrov lahko opazujemo nenapisane konvencije (ki sicer morda zlasti v zadnjem času nekoliko popuščajo) o tem, kako naj bi neka naslovnica izgledala oziroma kaj je sprejemljivo za neki metalski podžanr. V nekaterih podžanrih je to sicer bolj prisotno (npr. v black metalu) kot v drugih, ampak vseeno lahko za kar lepo število albumov že iz same naslovnice vsaj približno uganemo, v kateri metalski podžanr album sodi. Nekateri bandi sicer to radi zavestno kršijo, a je to še vedno prej izjema kot pravilo.
 
Zakaj ima večina kultnih/ikoničnih metal albumov vsaj solidne naslovnice – je za to kriva glasba ali res načeloma kulten album ne more imeti katastrofalne naslovnice? Izjeme k tej trditvi bi naštel na pol prstov ene roke. Morda pa je vzrok za to, da sem zgolj bolj popustljiv do naslovnic albumov z dobro glasbo in obratno, do glasbe na tistih albumih z dobro naslovnico. S tem je povezano vprašanje, do kakšne mere lahko dobra naslovnica »izboljša« subjektivno dojemanje glasbe na albumu in obratno slaba to izkušnjo pokvari. Dovolj kakovostna glasba verjetno vseeno preživi tudi katastrofalno naslovnico, tako da učinek naslovnice najbrž vendarle ni popolnoma odločilen. Zagotovo pa včasih podobno zveneče albume »dojemamo« drugače zgolj zaradi naslovnice. Vsaj en dokaz za to najdemo pri ponovnih izdajah istih albumov, ki jim je bila spremenjena zgolj naslovnica. Nekaj takšnih izdaj, ki se jih trenutno spomnim, so Dark Medieval Times od Satyricon ali Memoria Vetusta I od Blut Aus Nord ter večji del zgodnejše diskografije od Drudkh. Če bi kateri koli od omenjenih albumov bil najprej izdan z naslovnico, ki je bila na »reissue« verziji, bi ga zagotovo poslušal/dojemal drugače.
 
Da imajo v metalu naslovnice pomembno vlogo, priča tudi sloves številnih kultnih ustvarjalcev naslovnic, med katerimi so mnogi, katerih »ime« ima v metal skupnosti večjo težo kot od marsikaterega dobro znanega glasbenika – če jih naštejem le nekaj: Kris Verwimp, Ed Repka, Kristian Wåhlin, Mariusz Lewandowski, Andreas Marschall, Michael Whelan, Mark Riddick, Dan Seagrave, Paolo Girardi, Travis Smith, Timo Ketola … In zagotovo sem še koga izpustil. Večina izmed njih ima/je imela prepoznaven slog, ki (je) obenem skoraj vedno nekako ustreza(l) glasbi, ki jo nato najdemo na ploščku (in jo včasih celo zasenči(l)). Če imate do tega približno takšno afiniteto kot jaz, si lahko odprete portfelj katerega koli izmed omenjenih umetnikov in se izgubite v detajlih njihovih številnih umetnin. Marsikateremu izmed njih se je tudi zgodilo, da se jih je del občinstva zaradi popularnosti in posledično pogostega pojavljanja že nekoliko naveličal, ampak to še ne zmanjšuje vrednosti njihovih stvaritev. Če bi delal lestvico top sto metal naslovnic, bi bila med njimi (poleg del večinoma starejših umetnikov, ki sicer niso namensko ustvarjali za potrebe metala) zagotovo številna dela naštetih ustvarjalcev.

Tudi če damo zgornje filozofiranje na stran, je ob poplavi dobre metal glasbe dandanes tudi sicer precej večja verjetnost, da bo šel album mimo mene, če njegova naslovnica ne pritegne moje pozornosti, recimo med brskanjem po metal sekciji Bandcampa. Če dobro pomislim, pred dobo »online streamanja« glasbe ni bilo kaj dosti drugače, ko sem se sprehajal med mizami/policami festivalskih stojnic in trgovin Doc Records, Müller, Big Bang, Master of Metal ipd. ter si predstavljal, kakšna glasba se skriva za naslovnico določenega albuma. Sicer sem veliko gledal in bolj malo kupil, vseeno pa sem kaj nabavil tudi na »blef«, zgolj na podlagi naslovnice, ne da bi se mi sanjalo, kakšno glasbo bo plošček prinesel. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je bila glasba drugačna, kot sem si predstavljal – sicer ne nujno boljša ali slabša. Ker sem se z metal glasbo zares spoznaval šele v prvih letih aktualnega stoletja, je sicer del romantike že odpadel. Vinilke takrat niso bile ravno na vrhuncu popularnosti, da o kasetah niti ne govorimo. Tako so bili na tapeti predvsem CD-ji, katerih velikost za naslovnice predstavlja bolj ali manj sprejemljiv kompromis med 12-palčnimi vinilkami in formatom kaset.

In če je ovitek 12-palčnega formata vinilk zaradi svoje velikosti idealen za dodelane metal naslovnice, smo bili z napredkom tehnologije lep čas priča nekakšnemu »downsizingu«, ki je med koncem 90-ih in v začetkih tega stoletja celo pretil, da bodo naslovnice glasbenih izdelkov vsaj za masovno konzumacijo glasbe le še artefakt iz bližnje preteklosti. Začelo se je že s presnetimi kasetami in nadaljevalo z zapečenimi CD-ji, ki so imeli v najboljšem primeru večinoma z alkoholcem napisano ime metal izvajalca in albuma, in če nisi šel dodatno raziskovat, se je lahko zgodilo, da nisi nikoli izvedel, kakšna naslovnica je krasila uradno izdajo. Natisnjene naslovnice pri prepečenih CD-jih so bile vsaj v krogih, v katerih sem se gibal, precejšnja redkost. Morda je bil rezultat te nevednosti, kakšna je naslovnica originalnega CD-ja, celo »čistejša« izkušnja glasbe, ko naslovnica ni imela nikakršnega vpliva na posameznikov odnos do slišanega. Toda sam bi prej rekel, da je šlo le za osiromašeno izkušnjo kot kaj bolj pozitivnega. Največja nevarnost je naslovnicam zapretila z raznimi »zripanimi« in »zdownloadanimi« CD-ji, ko si si npr. na eMule prižgal prenos albuma, ki pogosto ni imel pripete datoteke .jpg z naslovnico albuma (ali pa je bila ta zminimalizirana na zgolj nekaj pikslov) in je vseboval le mp3-je ali FLAC-e. Vsaj cenejši mp3-predvajalniki tistega časa večinoma tudi niso vsebovali funkcije prikaza slike oziroma naslovnice. To je bil obenem tudi čas, ko so bile pogoste večinoma neposrečene naslovnice CGI, kar je bil še dodaten udarec splošni vlogi/pomenu naslovnic. Toda k sreči omenjeni tehnološki procesi niso bili tako sinhroni, kot pišem, in so že nekaj let pred zatonom CD-jev dejansko obstajali predvajalniki, ki so lahko že prikazovali slike. Kasneje je z raznimi iPodi in podobnimi predvajalniki postalo skoraj samoumevno, da imajo prenosni predvajalniki z ekranom tudi možnost prikaza naslovnice, in od takrat naprej gredo zadeve spet v smer, ko se nam za vidnejšo vlogo naslovnice ni treba bati. Še zlasti pa ne ob »resurekciji« vinilk v zadnjem desetletju in pol. Morda se mi zgolj dozdeva, ampak tudi platforme, kot je Spotify, omogočajo prikaz naslovnice v vedno večji velikosti, kar je skladno s trditvijo, da bodo naslovnice tudi v metalu obdržale pomembno vlogo še naprej.

Mislim, da se nam za kakovostne metal naslovnice v prihodnosti torej ni treba bati. Čeprav se glasba dandanes večinoma konzumira prek naprav z nenujno največjimi zasloni, se je »revival« vinilk (in kaset) tudi v metalu izkazal za več kot zgolj nostalgični trend iz preteklosti. Obenem vedno več avtorskih pravic del starih slikarjev prehaja v javno domeno, prav tako so tukaj orodja, ki temeljijo na umetni inteligenci in ki imajo potencial tudi pri vizualnih delih (čeprav sem tukaj previden, saj se utegne zgoditi, da nam bo to »eksplodiralo nazaj v obraz«, podobno kot se je to pripetilo ob začetku dobe CGI). Vsekakor pa je posledica naštetega, da (ne)dostopnost do spodobne naslovnice danes ne more biti več razlog, da je naslovnica nekega albuma slaba.



Ali ste se kdaj vprašali, katera metal naslovnica vam je najbolj pri srcu?

KONCERTI & FESTIVALI
14. 4. 2024
Finntroll, Suotana, Metsatöll
Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška
16. 4. 2024
Inquisition, Demonical
Orto Bar, Ljubljana
16. 4. 2024
Finntroll, Metsatöll, Suotana
Jugend- und Kulturzentrum Explosiv, Gradec, Avstrija
17. 4. 2024
Cronica, Cremisi, Dark Sphere
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
18. 4. 2024
Tarot, Woygn
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
19. 4. 2024
Slash featuring Myles Kennedy and the Conspirators, Mammoth WVH
MVM Dome, Budimpešta, Madžarska