RECENZIJE

21. 5. 2024
Helleruin - Devils, Death and Dark Arts
New Era Productions, 2023

Helleruin so v zadnjih nekaj letih svet black metala presenetili s kar nekaj zanimivimi izdajami, tako tudi zadnja iz lanskega leta z neposrednim naslovom Devils, Death and Dark Arts s sabo prinaša pravšnjo mešanico starega in novega vetra temačnejšega podžanra metala. Trditev, ki bo na prvi pogled zagrizene poslušalce temačnih zvokov odgnala z mislijo, da se za imenom znova skriva »že slišano«, česar se ne da osporavati. Seveda pa se lahko zadevo pogleda tudi iz drugega zornega kota. Tako sem tudi jaz Helleruin, ki sem jih prvič v živo srečal že pred dvema letoma na odru skupaj s Taake in Kampfar, in njihovo tokratno izdajo Devils, Death and Dark Arts začel secirati počasi in strukturirano, mogoče celo s kančkom previdnosti.

Helleruin je v celoti otrok Carchosta, ki je projekt začel že leta 2015, a šele šest let kasneje svetu predstavil prvenec War upon Man, s katerim je tudi opozoril na svojo vsestranskost in spogledovanje s starimi zvoki iz začetka devetdesetih, ki so prednjačili predvsem na severu Evrope. To je bil posredno tudi vzrok, da sem se projektu posvetil z večjim zanimanjem in po vsrkavanju prve plošče zgodbo preprosto nadaljeval z drugim celovečercem Devils, Death and Dark Arts ter svojo prej omenjeno previdnost, ki se je pojavila zgolj zaradi razloga, da energija glasbe ne bi izgubila moči, preprosto porinil vstran in se prepustil glasbi.

»... Deep in the Gorge of Death
Awaits a Song to sing
For the Crowns we once wore
Have ceased the Voices we proudly raised
One, forevermore shall see
The Beauty that is Her
A Beauty
Calleth Death
And I walk towards Her
Onwards to Eternity ...«

 

Vizualno in strukturno se Devils, Death and Dark Arts ne razlikuje dosti od prvenca in Carchost s tem tudi nakaže, da se temelj njegovega ustvarjanja že od samih začetkov drži iste niti, in ta koherentnost daje bandu oziroma glasbi svojevrstno težo. Z uvodnim šepetom Carchost počasi prižge plamen ploščka in nas s srhljivim podtonom z The Flame Still Burns Within Me popelje v najgloblje predele svoje duše. Če se je prvenec z melodičnimi deli spogledoval še nekoliko z zadržanostjo, se pri Devils, Death and Dark Arts Carchost zavedno odmakne od starejših vplivov black metala in se občutno približa »novemu valu« black metala, ki je z Mgło in stilsko podobnimi bandi doživel svojevrsten preporod.

Seveda albumu ne manjka agresivnosti in mogočnosti, ki je navzoča od prve do zadnje minute in se odlično poigrava z različnimi vokalnimi niansami. Razlika je občutna le v dodatku melodičnih oziroma celo nežnejših delov, ki pa ne zmanjšajo brutalnosti, glasbi dodajo le ščepec melanholičnosti, ki je že z besedilnega vidika na zelo zavidljivem nivoju. V teh prvinah tako predvsem prednjačita naslovni komad albuma in It Befalls the Night with Doom. Slednji tako še najbolj neposredno izraža na eni strani agonijo ter hkrati agresijo, ki jo iz globin svojega bita stresa Carchost in tako vpliva na poslušalčevo podzavest.

All Shades of Ferocity celostno gledano najbolj izstopa, saj kot instrumentalni komad deluje zelo minimalistično in se v primerjavi z ostalimi stvaritvami precej odcepi od zasnovane ideje, vendar pa ravno zaradi posebnosti ploščku doda svojevrstno noto ter ustvari ambientalno vzdušje temačnosti in pogube, ki napove dokončno uničenje, ki sledi. Riddles in Devil’s Tongue nato le še dokonča začrtano pot in v pravi black metal maniri brezkompromisno opravi s svetom in človeštvom ter melanholijo popelje v nepoznane višave, Hymn of Life and Death pa kot epski zaključni komad z najdaljšo minutažo vse samo še potrdi. Temu dejstvu priča tudi vrhunski klaviaturski del komada, ki kljub nežnosti in čutnosti iz poslušalca izvleče ravno pravšnje občutke, da ga z zvijačo zavede ter nato z zadnjo dozo agresivnosti dokončno pogubi.

Carchost je z drugim albumom Helleruin z naslovom Devils, Death and Dark Arts v primerjavi s prvencem vpeljal ščepec »sodobnosti« v blackmetalskem pogledu. Čeravno je to za ljubitelje stare šole mogoče korak v napačno smer, pa sam v tem vidim tisto pravo mero predrznosti, s katero se Helleruin postavlja na lastne temelje. Kljub temu pa je Carchost ohranil tisto pravo mentaliteto, ki jo je ustvaril z War upon Man in jo z Devils, Death and Dark Arts samo še nadaljuje. Album v mojih očeh vsekakor ni preprost in potrebuje čas, ko doseže želeni učinek, pa ostane zasidran v podzavesti vsakega ljubitelja black metala.

 

»... A Thousand Lives apart
A Thousand Deaths taken
But One will burn Forever ...«

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj