RECENZIJE

4. 1. 2016
Monolithe / Ixion - Epsilon Aurigae / Enfant de la Nuit
Debemur Morti Productions / Finisterian Dead End, 2015

V zadnjih dveh mesecih letošnjega leta sta luč sveta ugledali dolgometražni izdaji dveh francoskih doom metal zasedb, Monolithe in Ixion. Primerjava se zdi zanimiva predvsem zato, ker gre za dve skupini enake nacionalnosti z zelo podobnima pristopoma k sodobnemu doom metalu (tako tematsko kot instrumentalno). Pozabite na čaščenje doomerskih »klasikov«; tu gre za doom metal z moderno produkcijo, ki neredko posega po klaviaturah (zlasti Ixion) in nekaterih drugih mikroelementih, ki jih pri tradicionalnem doom metalu ne bi nikoli našli. Vprašanje, ki se tako ponuja samo od sebe je: katera izmed zasedb je bila tokrat prepričljivejša?
Čeprav so s štirinajstimi leti ustvarjanja Monolithe aktivni le tri leta dlje kot Ixion, je zanje to že peti LP, medtem ko je za Ixion šele drugi. Kljub številnim podobnostim v zvoku obeh zasedb je vendarle mogoče najti tudi nekatere opaznejše razlike. Glasba Monolithe se kot vselej tudi tokrat spogleduje s podžanrom takoimenovanega funeral doom metala, kar je vidno tudi v dolžini trajanja (sicer le treh) skladb, saj je vsaka dolga četrt ure. Vplivi funeral doom metala se tako kažejo v sami nizki uglasitvi instrumentov, izjemno počasnemu tempu, globoko rohnečih vokalih in temačnejši atmosferi. Ixion na drugi strani zvenijo lahkotnejše, posamezne pesmi se gibljejo okrog bolj običajne dolžine dobrih petih minut, tempo skladb je sicer še vedno primerno doomersko počasen, vendar brez ekstremov, vokali spominjajo na rabo, ki jo najdemo v death doom skupinah, prav tako pa se Ixion poslužujejo tudi čistih vokalov. Za doom metal band se nadpovprečno zatekajo k rabi klaviatur in sintetizatorjev, ki sicer prijetno zapolnjujejo zvok, obenem pa albumu odvzamejo del temačnosti, čeprav bi posamezne dele še vedno lahko brez težav uvrstili blizu podžanra funeral doom metala, tako kot pri Monolithe.
Oba albuma sta ena izmed bolj zanimivih v diskografiji obeh zasedb, saj sta zlasti instrumentalno močno razgibana, obenem pa tudi zelo poslušljiva. Odločitev o zmagovalcu je torej vse prej kot lahka. V primeru, da bi moral daljši čas poslušati zgolj enega izmed obeh ploščkov, bi verjetno vseeno dal prednost Monolithe in izbral Epsilon Aurigae, saj mi je malce temačnejši zvok bolj pri srcu, obenem pa ima za odtenek kompleksnejše kompozicije pesmi in tudi zanimivejšo prepletanje različnih instrumentalnih »tekstur«, prav tako pa se zdi, da ni albuma z vsakim novim poslušanjem nič manj, temveč vselej na plano priplava še kakšen nov, prej spregledan detajl, medtem ko so pri Enfant de la Nuit kompozicije zgrajene vsaj za odtenek bolj na »prvo žogo« in se tudi album posledično »stara« nekoliko slabše kot Epsilon Aurigae.

SORODNE VSEBINE:
18. 12. 2015Novi Monolithe že na Bandcampu / Novice
6. 10. 2015Monolithe / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 9. 2022
Kings of Mercia - Kings of Mercia
Recenzija
22. 9. 2022
Teethgrinder - Dystopia
Recenzija
21. 9. 2022
Silent Knight - Full Force
Recenzija
15. 9. 2022
Lybica - Lybica
Recenzija
12. 9. 2022
Shadow Dungeon - Gæstgerýne
Recenzija
9. 9. 2022
Ensanguinate - Eldritch Anatomy
Recenzija
8. 9. 2022
Cordura - Annurth (EP)
Recenzija
6. 9. 2022
Revocation - Netherheaven
KONCERTI & FESTIVALI
26. 9. 2022
Spoiled, Mindknot
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
26. 9. 2022
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2022
Hexis, Iamdisease
Mladinski center Postojna
28. 9. 2022
Pallbearer, Elder, Irist
Orto Bar, Ljubljana
29. 9. 2022
In Obscurity Revealed, Razvalina
Kontejnr, Postojna
30. 9. 2022
Eruption (Release Show), Sarcasm, Tytus
Orto Bar, Ljubljana