REPORTAŽE

22. 3. 2024

25 let Paranoida – dobrodelni festival ob obletnici, 2. dan

Metelkova mesto, Ljubljana / 16. 3. 2024

Channel Zero:

Divine Illusion na 25 let Paranoida

Divine Illusion poznam še iz študentskih časov, saj sem si v študentskem domu delil hodnik z basistom, ki mi je tiste dni poklonil njihov album Genetic, ki sem ga kar dosti poslušal. Zato sem bil vesel, ko sem na setlisti prepoznal istoimenski komad. Na odru je bilo malo prostora, saj je klaviaturist z ogromno klaviaturo terjal svoj davek. Iskreno rečeno, banda še do danes nisem slišal v živo, zato me je nastop fasciniral. Dvoboj sedemstrunske kitare in klaviatur kot Children of Bodom. Kitarist je bil v temi in menjavi barv odrskih luči (in po popitem pivu) podoben Jeffu Loomisu, najbolj znanem po definiranju zvoka progresivnega-thrash-power banda Nevermore. Ta primerjava je dejansko na mestu, saj so Divine Illusion spretno mešali progresiven nevermorski metal s power metalom. Z nastopom sem bil zelo zadovoljen, ampak na poti iz Channel Zera do grafita Slavoja Žižka »sredi Metelkove« me je glodalo nezadovoljstvo ob preranem koncu seta, nisem vedel zakaj. Morda zato, ker je lahko boljše. (Ožbej)

Ker sem bil tokrat »službeno« bolj razkropljen kot prvi dan, me je po melanholičnem uvodu pot peljala v Channel Zero, kjer sem se prvotno želel udobno namestiti pred nastopom Woygn. A ker sem imel še energijo in noge niso bile težke, sem v klub prispel ravno pravi čas, da sem ujel progresivne power metalce Divine Illusion. Gospodje na odru so zbrani množici ponudili miren, a glasbeno dovršen power metal, ki me je tako vokalno kot tudi glasbeno nasploh v mislih ponesel k stanovskim kolegom Serenity iz sosednje Avstrije. Čeprav sam nisem ljubitelj teh nežnejših prijemov, so me Divine Illusion pozitivno presenetili, kar je potrdila tudi prisotnost kar lepega števila ljudi pod odrom. Žal se pa nikakor nisem mogel v celoti vživeti v njihov nastop, ker sem mogoče celo prepikolovsko pogrešal tiste hitrejše pasaže, po katerih slovijo velika imena tega žanra. (Žiga)

Woygn na 25 let Paranoida

Ko sem se okoli osme ure zvečer v dobri družbi le prebila do Metelkove, so se v Channel Zeru na nastop že pripravljali Woygn. Dva člana od Britof z novim projektom, če vam bo tako laže. Zaradi prekrivanja s Shanti Nilayo sem prisluhnila prvim trem komadom »ognjenih«. Zadeto, ognjeno, če si izposodim Ožbejev izraz – »jebivetersko«, ampak zelo peklensko. Če je izbrana glasba dobro odigrana, tudi manko premikanja po odru vzdušja nič ne pokvari. O tem je pričala tudi dobro napolnjena dvorana. (Tina)

Super, nisem prepozen! V dokaj polni dvorani sem zagledal paranoidne kolege, ki so z odobravanjem migali z glavami in telesi na stonerske riffe. Na odru v nasprotju s februarskim koncertom ni bilo steklenice viskija, temveč plastenke vode. Saj menda še ni nastopil 40-dnevni post za fante od fare na odru? Ramadan na stran, ujel sem ravno komad in pol od Woygn, vsaj en je bil z lani izdanega EP-ja Ascendance. Več ne bom besedičil, v desetih minutah pač človek ne doživi toliko. (Ožbej)

Woygn je bil prvi band sobotnega večera, ki je bil na mojem seznamu želja, saj nikakor ne moram mimo lokal patriotizma, in tako tudi Woygn nisem smel izpustiti. Gre za prefinjen stoner metal band, ki je klasičnemu NOLA vajbu dodal predrzen sabbathovski flair in ga z umazano grobostjo izpilil do potankosti. Temu je pričal tudi dober odziv publike, in če vam povem, da so Slovenjgradčani z izvedbo navdušili kolega, ki že lep čas ni več tolikšen ljubitelj trših zvokov, vam bom povedal vse. Ta brezbrižnost te enostavno prepoji in ti dovoli se sprostiti ter v počasnejših ritmih zasanjati, pri grobih in mastnih riffih pa oddivjati pred, pod ali celo na oder. Če mi ne verjamete, prisluhnite odličnemu EP-ju Ascendance, ki je izšel lansko leto, kmalu pa naj bi luč sveta ugledal tudi nov nosilec zvoka. Toplo priporočam. (Žiga)

Sovrag na 25 let Paranoida

Če sem Woygn ujela na začetku, pa sem na melodični blackened death/thrash razvrat po imenu Sovrag prišla nekje ob koncu koncerta. Ali je za konstantno nabito dvorano »kriva« bližina vhoda ali očitno za marsikoga »jagodni izbor«, je dobro vprašanje. Vsekakor pa gre tudi pri Sovrag za fante, ki so se na sceni že res dobro uveljavili, o čemer priča tudi dejstvo, da zasedba praktično vsak vikend koncertira na neki lokaciji pri nas. Spomnimo, da je od izida aktualnega ploščka Perfect Form From Chaos Born minilo približno leto dni, in takšnemu kaosu smo bili lahko tudi priča pod odrom. Komadi, ki vsakič znova v ospredje rinejo eno izmed izbranih zvrsti, zadovoljijo slehernega poslušalca. Uigranost in naveza s publiko ustvari divjanje in skandiranje. (Tina)

Ko sta Dejan in Pero sestavljala program, so bili Sovrag najprej pod vprašajem, saj bi moral njihov bobnar Volkun isti vikend nastopiti z Ancient v Romuniji. Fantje so poiskali rešitev in v kratkem času zvadili set z Galom, ki je na obletnici nastopil kar trikrat: še par ur prej je v Menzi bobnal s svojim bandom Smrt, že prejšnji dan pa je vskočil kot koncertni bobnar pri Vulvathrone. Zato bi se ti, Gal, rada v imenu naše ekipe najprej zahvalila za tvojo požrtvovalnost in profesionalnost. Pravijo, da na mladih svet stoji, pri takšni mladini pa je prihodnost domače metal scene v dobrih rokah. Tudi sicer je ves band svoje delo opravil z odliko in pri tem še vidno užival. Med mirnejšimi deli s clean kitaro jim je celo nekaj mladenk svetilo z vžigalniki, sicer pa so med hitrejšimi riffi leteli lasje v vse smeri. No, razen pri vokalistu Luki, ki je s sicer skrbno spetimi lasmi v figo z bogato, svojevrstno gestikulacijo nadomeščal bolj tradicionalne gibe. Glede na močno in živahno podporo pod odrom ter skoraj čisto poln klub lahko mirne vesti rečem, da se jim vztrajnost in dosledno koncertiranje že bogato obrestujeta. Njihova naslednja postojanka bo konec aprila v Swenaku, poleti pa jih nikakor ne zamudite na Tolminatorju. (Aleksandra)

Mist na 25 let Paranoida

Tokratni koncert od Mist je bil drugačen in prelomen zaradi dveh razlogov. Zasedbi se je kot session basistka na odru pridružila Nina Grizonič, osrednje vokalne dolžnosti pa je prevzela kitaristka Ema (vokalistka Nina je namreč doma z novorojenčkom). Ali je bil njihov koncert zaradi tega drugačen? Ja in ne. Emo so na začetku pestile rahle težave, ki pa jih je kmalu rešila in nas vse očarala z močnim čarovniškim vokalom. Nina Grizonič pa je seveda izkušena glasbenica, ki je na odru že stala večer poprej, in menim, da se je med Mist povsem dobro vklopila. Zasedba je dobivala konstantno podporo izpod odra, vsak naslednji komad pa je bil bolj suveren in sproščen. (Tina)

Zaradi prekrivanja s Penitenziagite, ki jim v živo vedno z veseljem prisluhnem in ki nastopajo še redkeje kot Mist, sem slednje ujela šele proti koncu njihovega nastopa, ko sta se Nina G. in Blaž zamenjala na basu in kitari. Zaigrali so namreč enega najstarejših, če ne kar svoj najstarejši komad Phobia z debitantskega dema iz leta 2013, ko je bila kitaristka Nina G. še članica zasedbe. Zanimivo je bilo slišati vokalne linije z nekoliko drugačno barvo glasu, saj vokalistka Nina Spruk v mojih ušesih predstavlja nepogrešljiv element zasedbe Mist. Pa vendar se je kitaristka Ema, ki običajno v živo skrbi za vokalne harmonije, v vlogi glavne (in edine) vokalistke tokrat odlično znašla. Resnično je škoda, da so se Mist prekrivali še s Sarcasm, saj verjamem, da bi si njihov nastop sicer z veseljem ogledalo še več ljudi. Kaj vse so tokrat igrali v živo, težko rečem, ker mi ni uspelo si ogledati celotnega nastopa, vem pa, da band že snema nov material. Zato jih naslednjič nikakor ne smem(o) zamuditi. (Aleksandra)

Cvinger na 25 let Paranoida

Zaključek večera pa je kakopak moral pripadati temačnim silam in zlobnemu black metalu iz hiše Cvinger. Oder v Channel Zeru se je pred nastopom spremenil v pravi oltar, ki je nakazal, da bomo tudi tokrat deležni rituala v pravem pomenu besede. Po uvodnih stihih je iz ozvočenja zadonel brutalen black metal, ki je posekal vse pred sabo, in ritual je dobil podobo, ki je presegla vsa pričakovanja prisotnih. Kriki, divjanje kitar in rohneči vokali so pognali strah v kosti publiki, ki se pa kljub temu ni odmikala od dogajanja, temveč z vsako minuto bolj padla pod šamanski vpliv zvokov iz hiše Cvinger, ki so tudi tokrat nastop podredili zadnjemu izdelku Doctrines by the Figures of Črnobog. Kljub le uri dolgemu nastopu je band poskrbel, da sem Channel Zero zapustil z odličnimi vtisi in se že pripravil na to, da bom moral Cvinger v živo spet prav kmalu ujeti. (Žiga)

Iz heavy metal vročice večera so me hudičevi zvoki gnali nazaj v Channel Zero, kjer sem sklenila večer ob ritualu hiše Cvinger. Verjetno me nihče ne bo linčal, če povem, da je trenutna postava Cvinger zagotovo najboljša v njihovi karieri, saj je vse odigrano tako brutalno mogočno in popolno, da me je prijelo, da bi se še sama namazala s krvjo in se pridružila ritualu z odra. V poplavi krvavega in večkrat žal totalno generičnega black metala, ki smo mu priča v zadnjih nekaj letih, lahko rečem, da je naše gore list uspel oblikovati nekaj drugačnega, posebnega in globokega. Če je imelo pri tem kaj besede božanstvo zla in teme, sam veliki Črnobog, ne vem – pa tudi če je, izplačalo se je. (Tina)

Menza pri koritu:

Smrt na 25 let Paranoida

Drugi dan obletnice sem začel s prvim nastopajočim sploh. To so bili prekmurski Smrt, ki sem jih začel spremljati tako ob prvem stiku z njimi. To je bilo proti koncu leta 2019, ko sem se pripravljal na to, da band prvič vidim v živo. Ob prvem odkrivanju glasbe mi je najprej v uho padla čustveno nabita balada Sweet Nostalgia, ki do danes spada med bandove pomembnejše mejnike ustvarjanja oziroma večje kreacije – povsem zasluženo, mimogrede! Da pa komad ni pomemben samo za nas poslušalce, temveč tudi za band, je jasno, saj ga je pevec zopet posvetil preminuli osebi, ki jim je bila blizu. S takšnimi gestami zasedba vedno znova pokaže svojo človečnost in dokazuje, da črpa iz tegob in preprek, s katerimi postreže življenje, zaradi česar se mi zdijo vsa čustva, ki jih doživljam ob poslušanju Smrt, povsem pristna. Če jih torej še niste preverili, priporočam, da si privoščite progresivno obarvan spiritualni death metal tega kvinteta. (Dejan)

Drugi dan praznovanja obletnice sem začel podobno kot prvi dan. Torej v našem »baznem štabu« v Menzi, kjer smo imeli tudi mizo z merchem. Na tem mestu bi se iz srca zahvalil vsakemu posebej, da nas je podprl v kakršni koli obliki. No, da pa ne bom dolgovezil, se bom raje vrnil k bistvu reportaže. Mladce Smrt sem v živo ujel že večkrat in tudi tokrat za uvod v koncertno dogajanje ne bi mogel izbrati boljšega banda. Seveda je mesto otvoritvenega banda zelo nehvaležno, kar se je pri Smrt poznalo z manjšimi težavami z matrico. Ali je šlo tukaj za lovljenje delovne temperature tonca ali kaj drugega, pa naj ostane nekje v oblakih. Prekmurci Smrt se poigravajo z modernejšimi prijemi metala, in to opravljajo več kot odlično. Čeprav je njihova glasba nabita z melanholičnostjo in jo razjeda žalost, se ta čustveni naboj izjemno dobro sklada z agresivno glasbeno podlago. Morda bi kdo rekel, da te takšen uvod v koncertno dogajanje lahko zamori, sam pa sem v nastopu užival in se znova pustil prevzeti »baladi« Sweet Nostalgia. Publika je to pot delovala še nekoliko zadržano, a so Smrt svoje delo opravili z odliko. (Žiga)

Challenger na 25 let Paranoida

Življenje je polno konfliktov, zame je napočila dilema med prekrivanjem Challenger in Woygn. Na srečo sem imel med koncertoma 20 akademskih minut pufra, zato sem šel najprej na Challenger, ki so začeli prvi. Prvič, v Menzi pri koritu je bilo boljše pivo Starobrno. Drugič, Woygn sem že poslušal v živo nedolgo nazaj na njihovem domačem terenu. Tretjič, heavy metala na obletnici do zdaj ni bilo dosti – malo ironmaidenskih galopov s kitarskimi harmonijami je na metalski veselici vedno dobrodošlih. Četrtega razloga nisem potreboval, saj sem že stal pred odrom. Bilo je še relativno zgodaj, zato pretirane gneče še ni bilo, a iskreno sem fokus usmerjal bolj na oder in se prepustil glasbenim vragolijam. Popolno doživetje, ki je neprekinjeno trajalo okoli štiri komade, je prekinilo pivo, ki me je poslalo do pisoarja. Ob vrnitvi nazaj je, če sem prav slišal, band izrekel čestitke, recimo temu, meni in vsem kolegom, ki ob poznih popoldanskih in večernih urah, namesto da bi se spočili po napornem delu, podpiramo (slovenski) metal s tipkanjem vrstic, ki jih ravno berete. Hvala, Challenger in vsi drugi bandi, ki ste nastopili! Morda je bil alkohol, a v spominu imam, da je Paranoidu za obletnico čestital dobesedno vsak band. V pozdrav sem po heavymetalsko dvignil rogove, nakar sem se odločil, da skočim ujeti še komad ali dva od Woygn. (Ožbej)

Challenger so bili prvi band, ki sem ga v soboto ujela v živo, pa čeprav samo bežno. Kdor me pozna, mu je jasno, da ne vem, kaj je ura in da več kot pol bandov tega dne ni bilo dovolj črnih in umazanih za moj okus, pa vendar … ko slišim tako odličen band, kot so Challenger, jih moram ne glede na žanr pohvaliti. Mogoče pa me bodo celo oni zvabili na svetlo stran metala? Vsekakor so pogreli srce našemu Perotu, ki bi sigurno znal povedati, če so res igrali priredbo Beast in the Night danskih Randy. Mene so vsekakor kupili s skladbo Challenger z odličnega debitantskega EP-ja Turned to Dust, ravno te dni pa so menda do konca posneli prvenec, ki se ga gotovo veseli že marsikdo od navzočih, ki smo Challenger prisluhnili v živo. Ker si nisem ogledala SkyEye, lahko mirne vesti povem: Jakobov vokal mi je bil od vseh nastopajočih v soboto najbolj všeč. Njegov lahkoten in čist glas je vokalno lepo dopolnjeval drugi kitarist Urban, ki se je nato ob enajsti uri vrnil na isti oder s SkyEye kot njihov novi kitarist. Sobotni večer je bil poln presenečenj in ni dvoma, da ljubljanski kvartet ni navdušil samo mene. (Aleksandra)

Hellcrawler na 25 let Paranoida

Po bežnem snidenju s Challenger so bili novogoriški častilci crusta in death 'n' rolla prvi band, ki sem mu uspela v Menzi prisluhniti brez letanja sem in tja. Kljub dolgemu stažu sem Hellcrawler prvič spoznala v živo šele na lanski obletnici založbe On Parole v Trbovljah, srečanje z njimi pa je bilo tudi v drugo enkratno. Setlisto so zastavili tako, da začeli s par komadi z aktualnega albuma Sandstorm Chronicles, v vmesnem delu predstavili najnovejše stvaritve, za katere so posneli niz koncertnih spotov na Mostovni (the PLAGUE sessions), za konec pa so zaigrali še par zdaj že zimzelenih s prvenca Wastelands. Ni kaj, Primorci poznajo pravi recept za hudičevo dober koncert in odlično razpoloženje, na roko pa jim je šlo tudi solidno ozvočenje. Peterica je kilometrini in uri primerno privabila že zavidanja vredno število obiskovalcev ter prijetno napolnila največjo dvorano na obletnici. Hellcrawler so dobro uigrani, domači na odru in preigravajo komade, ki gredo hitro v uho. Njihovi živahni riffi so marsikomu pod odrom zlezli pod kožo in med snemanjem komada Pathway in the Dunes z galerije sem že resno razmišljala o tem, da bi se najraje še sama pridružila rajanju. Tako pa sem morala že počasi nazaj v Channel Zero. (Aleksandra)

Penitenziagite na 25 let Paranoida

Kranjska metal zasedba, katere ime po navadi ne zna skoraj nihče izgovoriti in se je je zato ljubkovalno oprijel vzdevek Penisi, nikakor ne igra pornogrind in tudi ni zabavljaški. Penitenziagite so resen in že dolgo uveljavljen band, ki preigrava počrnjen death metal in ki (pre)dolgo ni igral v živo. Pa tudi nikoli ni pogosto nastopal, zato pa ko končno ima kak koncert, si ga preprosto moraš ogledati. Ker ko enkrat vidiš Penitenziagite v živo, preprosto veš, kaj lahko pričakuješ in da bo več kot dobro. Sem pa že na obletnici On Parole lani opazila, da imajo novega kitarista. Mitja Prelovšek iz Gonobe je zdaj v bandu že več kot eno leto in se je odlično vključil vanj. Skupaj so že lani nastopili tudi na krstni izvedbi Tolminatorja. Tudi tokrat niso razočarali. Izjemno natančni in uigrani nam niso pustili veliko priložnosti za predah, naboj energije pa so z odra neovirano širili po dvorani. V živo me vedno znova fascinirajo Anžetov globok growl, ki nikakor ne gre skupaj z njegovim prijaznim obrazom, kako neutrudljiv je Gašper na bobnih in koliko se Matic na baskitari vedno vživi v njihovo glasbo, ko jo preigravajo na odru. V Menzi je omenjena četverica tokrat odigrala par komadov s še vedno aktualnega prvenca Humanity Galore in prepoznala sem komad Dictation, ki so ga že razkrili leta 2014. Večine naslovov na njihovi setlisti tokrat nisem prepoznala in sklepam, da so večinoma predstavili še neizdane komade, ki so pa še vedno udarni in razgibani, a tudi polni všečnih melodij in harmonij. Če ste jih zamudili ali pa bi jim z veseljem še prisluhnili, lahko Penitenziagite ujamete konec meseca na Mostovni in 20. aprila v TrainStation SubArtu, saj letos obeležujejo 20 let delovanja. Na še vsaj enkrat toliko! (Aleksandra)

SkyEye na 25 let Paranoida

Polna dvorana, dim, vroča ženska telesa v prvih vrstah in nič manj pripadnikov moškega spola med njimi. Čas je za SkyEye, heavy metalce, ki s svojo karizmo, energičnostjo in popolno uigranostjo vedno znova napolnijo tako domače kot tuje dvorane. Tudi sama sem iz prve vrste prisluhnila prvim štirim komadom in se v Channel Zero prestavila zgolj zaradi osebno ljubših Cvinger. Kar se pa tiče SkyEye – Jan še vedno poskrbi za razvrat na odru, poskoke in trike z mikrofonom, tudi če je oder majhen. Uigranost zasedbe je odlična, pa tudi če se med njimi prvič pojavi novi član – kitarist Urban. Ta je svoje delo opravil več kot odlično. Publika v dvorani je fantom praktično jedla iz rok, lasje so se vrteli, rogovi švigali po zraku, grla so kričala in prepevala. Pritisk in evforija pa sta se samo še povečala, ko je Jan napovedal izid novega albuma, ki prihaja poleti. (Tina)

Četudi ne bi vedel, kdo stoji na odru, bi ugotovil po barvi glasu. Jan je pač prepoznavni glas SkyEye oziroma ima menda najprepoznavnejši (heavy) metal vokal v Sloveniji. Kar mu pri Iron Median zelo koristi, mu pri SkyEye tudi ne škodi. A njegov glas ni pomemben samo zato, ker spominja na Dickinsonovega, kakor SkyEye niso samo kopija enih in edinih Iron Maiden. Povsem jasno mi je, da vam tega na tem mestu sploh ne bi rabil razlagati, kajti dolgoletni sledilci banda to veste že dolgo, tisti, ki ste se pa minulo soboto še enkrat več odzvali na bandov (in deloma tudi naš) klic, da se Ljubljančanom pridružite pod odrom Menze pri koritu, pa ste to dobili še enkrat več potrjeno v živo. Odlični komadi z zaenkrat dveh studijskih albumov Digital God (2018) in Soldiers of Light (2021) publike niso samo zazibali, temveč konkretno premaknili njene mehke boke in stare ter osivele glave. Polno vsega za vse in vsakogar! (Dejan)

Gromka:

Brutart na 25 let Paranoida

Ker sem nastop Smrt v sosednji dvorani spremljal do konca, sem zamudil dobro polovico nastopa Brutart. Za to mi je izredno žal, saj sem kakšno leto dni pred tem postal lastnik njihove kompletne diskografije, pri kateri me najbolj privlači demo z naslovom Arab Dream. Sledilec zasedbe sem postal z Israfel, uvodnim komadom te izdaje, ki ga je band uporabil tudi za uvod v nastop. Upal sem, da bodo Brutart to pesem zaigrali bolj proti koncu, a se mi žal ni izšlo. Sem bil pa kljub vsemu več kot zadovoljen z drugo polovico nastopa, ki je v glavnem postregla s komadi z bandovega celovečernega prvenca Mimic. To so bili komadi The Verge, Rebellion, Desert in Termites, medtem ko je bil zaključek nastopa posvečen aktualnemu albumu Wear My Skin, in sicer s komadom Monodark. Sploh zaključni komad me je presenetil s hitrostjo, glede na to, da band preigrava death/doom metal. (Dejan)

Shanti Nilaya na 25 let Paranoida

Glasba so čustva. Še bolj pa to velja za metal. In čeprav Shanti Nilaya niso ravno »metal« in so bili »najmehkejši« band festivala, je bil prav njihov nastop tisti, ki sem se ga posebej veselil. Ko band že ni več deloval, sem se spoprijateljil z njihovim bivšim pevcem Markom Zorkom. Ta je žal že preminil, a kot se lahko vidi, živi dalje skozi svojo glasbo in prijatelje, ki so minulo soboto stali na odru ter nastop posvetili njemu. Poleg tega, da so se imensko spomnili nanj, je na to, da je ta svet prehitro zapustil še en prijatelj, spominjala tudi sveča pred mikrofonom. Potemtakem ni težko razumeti, da me je kar malo stisnilo, ko sem pred izvedbo komada Maj slišal po zvočnikih njegov glas, nagovor, s katerim uvede dotični komad. Zelo sem hvaležen, da sem bil lahko del tega nastopa. (Dejan)

Kljub Dejanovi izpovedi v zgornjih vrsticah čutim potrebo po zapisu stavka ali dveh o nastopu Shanti Nilaya. Za zasedbo sem pred tem koncertom slišala samo poimensko, kar se tiče same glasbe pa sem si morda nekoč zavrtela neki komad v YouTubu. Pa vendar mi je nekaj govorilo, da si bo njihov koncert še kako vredno ogledati v celoti. In res je tako. Temačni gothic rock ritmi so imeli pri meni vedno posebno mesto, zato ni čudno, da je bil ta koncert zame presenečenje večera. Spomini na njegovo temačno visokost H.I.M., vokalna perfekcija iz globočin in prijetne melodije so me zapeljali v trans, ki je trajal vse do konca koncerta. Upam, da se s Shanti Nilaya pod odrom še vidimo. (Tina)

Po triumfu povratnikov petka Root A' Balluta se je seveda spodobilo, da si pogledam še povratnike sobote, štajerske Shanti Nilaya. Skupina mi iz svojega prvega obdobja ni ostala v preveč dobrem spominu, megleno se spomnim zgolj enega mlačnega koncerta, ki sem si ga ogledal pred kakim desetletjem in pol, zadnje desetletje je bolj ko ne hibernirala, vmes v onstranstvo pospremila tudi vokalista Marka, zdaj pa so nazaj, in to odločno in odlično. Mračnjaški, melodični gothic rock mi je v sobotnem večeru pasal kot led v poletni koktajl. Skupina je natrenirana, na odru očitno uživa in to prenaša tudi na publiko. Mešanica goth melodičnosti osemdesetih, HIM in še česa je poživila tudi spet precej napolnjeno Gromko, sam pa sem se spraševal, kako za vraga ti gospodje niso izbrani za predskupino prihajajočega koncerta Ville Valla? (Šujo)

Einschlog na 25 let Paranoida

Po vsem dogajanju sem pot v Gromko izbral izključno zaradi ideje, da bi si privoščil počitek pred nadaljnjim dogajanjem na festivalu. A ne v smislu, da bi me glasba banda na odru uspavala, le možnost sedenja je v Gromki izjemna. Seveda sem k tej možnosti dodal tudi ogled nastopa Einschlog, ki jih pred tem nisem poznal. Trio na odru me je od samega začetka spominjal na nekoliko bolj znane Winery Dogs, glasbeno pa se cel nastop enostavno nisem mogel usmeriti v pravo žanrsko smer. Kakor koli, band je preigraval hard rock s primesmi metala in tako kot Woygn dokazal, da za odličen nastop ni potrebna kvantiteta nastopajočih, le energija mora biti pravšnja. Ta je vsekakor bila na zavidljivi ravni, ki jo je obogatila še fanica pod odrom, ki je celoten nastop pospremila s prav posebno plesno točko in po koncertu Einschlog obiskovalcem podarila manjši spominek. Lepa gesta in več kot soliden nastop, ki je dobro pripravil teren za staroste slovenskega thrash metala, Sarcasm. (Žiga)

Einschlog! Edini band festivala, o katerem predhodno nisem vedel ničesar, kar je seveda pomenilo, da je ogled obvezen. Štajerski trio je mojo zmoto, da gre za nekaj blackmetalskega, popravil v prvem trenutku zvočnega stika. Skupina je namreč zakoreninjena globoko v starošolskem hard’n’heavyu, na kitarskih riffih in solažah se iz pekla prebere sledi, ki so jih na članih pustile zgodnje plošče Judas Priest, Saxon in AC/DC, vokal pa s svojo raskavostjo včasih povleče v speed/thrash vode. Preprosto, energično in udarno. Šlo je za enega redkih špilov zasedbe na tej strani Trojan in videlo se jim je, da na odru vsekakor uživajo, isto trditev pa lahko uporabim tudi za prijetno napolnjen avditorij Gromke, ki je bandu po vsakem komadu namenila bučen aplavz in nekaj krikov odobravanja. (Šujo)

Sarcasm na 25 let Paranoida

Sarcasm! Pa kaj naj človek sploh napiše o tem legendarnem bandu? Če si ljubitelj thrash metala, moraš band poznati. Moraš poznati njihov legendarni prvenec Crematory, ki je nedavno znova izšel na vinilu pri založbi War Now! Productions. Seveda smo s tega slišali naslovni komad in Road Warriors, oba na koncu bandovega nastopa kot poslastica, kot višnja na češnji. Kdor do takrat še ni čupal, ga je Crematory dokončno prepričal v nasprotno. Med omenjena komada so Kranjčani vrnili še Dej mi – Sarcasm, ki je vse navzoče prepričal, da se začnejo skupaj z bandom dreti »Sarcasm«. Poleg tega ni manjkal naslovni komad albuma Thrash, kakor tudi ne Boj za obstoj, s katerim je zasedba spomnila na najnovejši plošček Pot v raj in na to, da še ni rekla zadnje besede. In tako je tudi prav! (Dejan)

Sarcasm. Kaj sploh poreči o slovenskih thrash legendah, kar se na Paranoidu o njih v 25 letih še ni zapisalo? Kot se menjavajo pisci našega in vašega webzina, tako so se v teh letih menjali člani Sarcasma, in kot je Pero temelj tega medija, je Aleš Blaznik neuničljivo bistvo prvinskih slovenskih thrasherjev. In prav vokalna prenova zasedbe, ko si ob konkretni backvokalni podpori basista Vita lead vokale izmenjavata kitarista Aleš in Klemen, je poživila skupino, ki se zvokovno vse bolj vrača v čistokrvni speed thrash, s kakršnim so pred skoraj štirimi desetletji udarili na sceno. Stare klasike se popolnoma zlijejo z novejšimi komadi, a vendar lahko za vrhunec poskrbijo samo nesmrtne Crematory, Sarcasm in Road Warriors. Publika divja, band uživa … Thrash pač. Odlično. (Šujo)

Extreme Smoke 57 na 25 let Paranoida

Kot naslednji in zadnji band večera v Gromki so nastopili Extreme Smoke 57. Goričani spadajo med tiste bande, ki štejejo več let kot vaš najljubši metal časopis. In glede na to, da od vsega začetka brez premora proizvajajo grindcore, si lahko mislite, da se je v tem času nabralo kar nekaj komadov. Kot neredni sledilec potem težko sodim, kateri pri njih sodijo med zimzelene, a ob pogledu na setlisto izstopajo določeni komadi, ki jih band zadnja leta kar redno preigrava. To so recimo Kri in meso, Metek v grlo, Salvation in Tovarna človeškega mesa, komadi, ki sta del kompilacije Stage V: Salvation. Poleg teh sem prepoznal še komade z EP-ja Corruption Deteriorates, kar pa na trenutke sploh ni bilo tako zelo enostavno. Band so nekoliko teple tehnične težave, pozna ura in alkoholna utrujenost. Kaj od tega je Bocota »vrglo na rit«, nisem prepričan, vsekakor pa ni skazilo nastopa, temveč temu pridodalo svojevrsten čar in glasno odobravanje iz publike, ki je iz sebe potegnila še zadnje atome energije. (Dejan)

Kaj torej povedati za konec? Če si je Pero smel privoščiti, da bo ultra kratek, pa dovolite to še meni. In dovolite mi, da se ponovim oziroma citiram samega sebe. Najprej bi se rad še n-tič zahvalil vsem: bandom, Skunksom, ekipi Earsplitter, klubom in seveda vam bralcem oziroma obiskovalcem. Poleg tega pa naj ponovim še svojo obljubo: Paranoid bo obstajal, dokler bo obstajala naša ljubezen do metal glasbe in nam bodo okoliščine dopuščale, da lahko to skozi NAŠ najljubši metal časopis tudi izražamo. In ajd, naj vam bo: na naslednjih 25 let! (Dejan)

 
SORODNE VSEBINE:
2. 11. 2019Support the Scene Fest / Galerija
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
29. 5. 2024
Metallica
Ippodromo Snai La Maura, Milano, Italija
31. 5. 2024
Britof, Jegulja
Dvorana KS Podlubnik - Stara Loka, Škofja Loka
1. 6. 2024
Metallica
Magna Racino, Ebreichsdorf, Avstrija
1. 6. 2024
Payale Royale, July Jones
Cvetličarna, Ljubljana
4. 6. 2024
Rats Will Feast, Sociasylum, Smedja in Smetke, TupaTupaTam
TrainStation SubArt, Kranj
5. 6. 2024
Hard Charger, Saccage
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana