Biohazard / Deafness By Noise / God Scard / Batina / No Limits (22.11.2008)

Leta 1992 sem prvič videl nek live spot od skupine Biohazard. Hooked in an instant! Isto leto sem dobil plato Urban Discipline, par let zatem odlično State Of The World Address. Leta 1994 so Biohazard obiskali Ljubljano in to je bil dogodek, ki sem ga žal bil primoran izpustiti. Še dolgo časa za tem sem poslušal, kako zakon je bilo in seveda klel nad usodo. Nato je skupino zapustil kitarist Bobby Hambel in leta 1997, ko sem jih videl v Zagrebu - bilo je fantastično - je na odru že stal Rob Echeveirra. Preskočimo čas v leto 2005 ali 2006 - skupina je razpadla. In preidimo v leto 2008, ko se je skupina odločila proslaviti 20. obletnico nastanka zasedbe. In to v kakšni maniri? Fantje so spet dobili Bobbyja nazaj in evo ti evropske turneje, ki je zame "a dream come true". In temu primerno sem imel visoka pričakovanja za mariborski koncert, ki se je zgodil na idealni termin - 22. 11. 2008, sobota. In mislim, da je ŠTUK bil super ideja za tole. Joj, kako bi trpeli, če bi tole bilo v Ortu ali Gali, hehe. Kako je torej izgledala mariborska proslava 20. obletnice newyorškega kaosa?
Resda je bilo mrzlo kot sto mater, ampak, če te pač že pred nakupom karte pustijo v topli plac, je to zmaga. Jebeš mraz, hardcore!!! Pogledavši merchandise sem ugotovil, da so večino zadev razprodali (žalost neopisljiva), but only the strong survive. Zato sem spil kavico, nato so me pospremili ven (vse, ne samo mene, hehe) in po nakupu karte spet nazaj. Cel kup znanih ljudi - Slovenija, Hrvaška, Avstrija itd. - you name it! Res ni bilo dolgčas in čakanje na Biohazarde je res bilo zmanjšano na minimum.
Super je bilo, da so sploh bile predskupine, ampak bi - roko na srce - dve bile čisto dovolj. Štiri? Preveč. Zato pa so trpeli časovno in redosledno. No, kakorkoli, koncert so odprli primorski No Limits, ki pičijo hardcore že toliko časa, da se vas verjetno še pol ni rodilo, ko so Enco in kompanija šusali po odrih. In očitno je to dejstvo ostalo skrito organizatorjem, ki so po najbolj poceni sistemu klikanja po MySpaceu določili Primorce za otvoritveni band. Cccc... No, grenak priokus stran in dobite odličen nastop. Enco Biaffra je frontman, ki mu stili petja niso skriti, pa tudi zna se gibati kot bi ga obsedel Mike Muir aka Cyco Miko. To je hardcore! Bobnar Musa ubija s svojim simple drumsetom, kar dokazuje, da je dupla stopalka za pičke in da je vse, kar potrebuješ, pravi hardcore passion. Kitarist in basist, katerih imena mi vedno uidejo (ne grem gledat na MySpace), sta pičila udarno in energično, čeprav je basist še vedno lipov bog, kar ni toliko hardcore, ampak Enco rešuje dinamiko. Kitarist obvlada vse žive šole metala, punkrocka, hardcora, skaja itd. Vse skupaj je trajalo 30 minut in mislim, da so No Limits igrali celo dlje kot ostali, hehe. Sam pač pred pol prazno dvorano, ajej!
Ne vem, kaj je botrovalo temu, da so Batina igrali samo 3 ali 4 komade, ampak lahko rečem, da niso bili najboljša izbira. Glede na to, da band igra res heavy glasbo - metalcore old school? -, ampak so izpadli precej enolični in s totalno porazno komunikacijo. Bobnar je popolna zmaga in tolče, kot se spodobi, medtem ko so kitaristi zreducirani na par riffov, basist je v betonskih čevljih, pevec pa ima karizmo kamnitega spomenika. To je bolj predskupina za Neurosis. Ni ravno hardcore.
No, tudi Godscard niso toliko hardcore, ampak vseeno je treba priznati, da so precej primerni, saj so bližje stilom Biohazard (vsaj po ritmih, ne pa vokalih), kot pa ostali. Godscard so bili tudi super, ker je časovna stiska onemogočila Nickiju, da bi imel tiste obupne vmesne govore. Zato je govorila muzika, jokale so kitare in Nicky s svojim kričanje/kruljenje/neko cmizdrenje vokalom. Andrija na basu je atomska bomba z zmagovitimi belimi štumfi (hardcore!!!), bobnar Gaps je bolj eksploziven kot bande v filmu The Warriors, medtem ko je Cuki na drugi kitari še en primer obsedenosti s hudičem. Zakon! Igrali so klasike a la Jesus Christ (Hako fo lajf), Morning nekaj, We Could Have It All (hako) in novi komad Would If I Could (lisn tu hako). Superca, fantje! Kje je druga plata?
Deafness By Noise, bojda ročno izbrani s strani Biohazardov in menda edini še izredno aktivni hrvaški hardcore (tipi igrajo že od začetka 90-ih, nastopali so z vsemi hardcore legendami in izdali nešteto plat), so razturili vse, ki so hoteli pokazati, da poleg tatujev in majic ter kap znajo še kakšno odplesati v mosht-pitu. Vokalist Krmpa ga piči ko u priči s svojimi kratkimi govori in totalnim razturom na vokalih, medtem ko ima za sabo armijo, hardcore armijo, ki jo sestavljata dve odlični in raznoliki ter dinamični kitari, ubijalski Bimbotov bas (hail majica od Divljih Jagoda) in seveda zmešani bobnar, ki ve, kaj je "the beat of hardcore"! Igrali so same hitre stvari, ena posvečena MTV-ju (MTV, Jebi Se Ti!, hahahaha), ena priredba od Cro-Mags (World Peace z nenapovedanim gostom, Billyjem iz Biohazard) in ena punkrokačina, za katero je vseeno, če je ne bi bilo. Edino, kar jih je očitno motilo, je bilo to, da je kitarist s pravimi mafia brčići trpel ob čudni zvok štimungi na odru (ne rečeš izjave a la "Tonc, jebem ti mater!" kar tako). Odlično! Pomanjkanje predskupin oz. primernih predskupin nasploh (ne samo za Biohazarde) kaže na resen problem in konec časov, ko so nastopali SFU, Razlog Za, T-Error, Request Denied, Sarcom, Low Punch ipd. Vzemimo si čas in potolčimo solzico v čast preteklosti!
Ampak jočimo kasneje - ker Biohazard pravijo "ONLY THE STRONG SURVIVE"! No, zdaj pa k najboljšemu delu večera. Do katerega pa je bilo treba čakati 45 minut (!!!) - hardcore? Ja, za noge in grlo, haha. Potem pa zatemnitev, folk začne kričati v ekstazi in z zvočnikov ''opali'' intro komada Failed Territory, v času katerega pride na oder najprej izgubljeni sin, kitarist Bobby Hambel - folk kriči ko nor!, nato pa še hrust bobnar Danny Schuller, nori kitarist/vokalist Billy Graziadei in seveda vsem znani basist/vokalist/pornstar/Oz negativec, Evan Seinfeld. In šus se začne z introm, ki je v bistvu začetek komada Victory, ki se nato kot v preteklosti obrne v komad Shades Of Grey in zatem What Makes Us Tick. V prvih taktih je publika čisto podivjala, oder in podij sta postala eno in včasih na občasno jezo basista, je folk sfukal kak del opreme. No, kljub temu je band prepustil oder folku in kar naenkrat je bil KAOS!!! Že 11 let nisem videl skakati cele dvorane!!! Zvok je bil odličen, nastop banda pa tudi. Bobnar tolče kot nor, ob njem sprva navidez utrujeni Bobby se vrti kot v "back in the days" in ob tem solira ter riffira, seveda pa Billy skače po boksih, daje folku možnost peti in je sploh neustavljiv. Evan sprva malce zadržan, nato pa totalno nor s svojim medvedjim vokalom in ubijalskim basom. Band nas vodi skozi prve tri plate in sčasoma koncert postane reaktor vseh živih pozitivnih hardcore emocij. Folk skandira in poje, band nori, folk se razbija pri skakanju in moshanju. Waaaa!!! Setlista je neverjetna, super je slišati komade, da niso v nekakšni "medley" verziji in seveda super je slišati tudi pesmi, ki jih ne igrajo pogosto a la Retribution, How It Is ipd. Skupina in folk so eno in to je največji dosežek koncerta! Govori so malce naštudirani (tisti o tem, kako bodo posneli plato novo - daj bog!, kako jih je folk vedno podpiral ipd.), večina pa jih nastane na mestu (govor o pijanem Slovencu, ki komaj čaka na svoj trenutek na odru - no, tisti fant je bil Hrvat, hehe), veliko je humorja in cinizma, na srečo je malo klicanja k "circle pitu" (izredno klišejsko početje, btw), so pa tudi resni trenutki (govor o Bobbyjevem očetu, ki je napisal tekst za pesem Five Blocks To The Subway). Če grem malce v offtopic - nekatere je motil plakat na Bobbyjevem boksu, kjer je pisalo NYFD/MIA in seveda 9/11 NEVER FORGOTTEN - ne vem, zakaj! A je vsaka ameriška stvar takoj vredna kurcanja? Brezveze, če me vprašate in super, da se tudi (nesmiselnih) žrtev nekdo spominja. In Biohazard se jih! Je pa bilo res kul, ker so se z govori izogibali politiki (super govor pred komadom Love Denied), če je že treba dregniti v to temo. Žal se natančneje ne da opisati koncerta, ki je pač bil zakon! Lahko vam je pač žal, da vas ni bilo!
Set lista: Failed Territory (acoustic intro), Victory, Shades Of Grey, What Makes Us Tick, Tales From The Hard Side, Urban Discipline, Survival Of The Fittest, Black And White And Red All Over, Down For Life, Chamber Spins Three, Retribution, Five Blocks To The Subway, We're Only Gonna Die (BAD RELIGION cover), Love Denied, Wrong Side Of The Tracks, Punishment, How It Is, Hold My Own.
Baje to ni zadnjič, da smo jih videli, saj se itak po turneji vračajo v ZDA in nameravajo posneti novo plato! Srčno upam, da jo bodo! Če pa ne - je tole bilo definitivno vse, kar smo rabili od Biohazard. Če se pa na tej točki poslovijo tokrat za vedno, lahko samo povem, da boljšega trenutka niso mogli izbrati. Hardcore!!! Brooklynn, New York, Biohazard 2008 madafaka, hehehe!!!

Ivan