REPORTAŽE

2. 8. 2004

Masters Of Rock 2004

Areal Likerky Rudolf Jelinek, Vizovic, Češka / 2.–4. 7. 2004

Četrek, 1. 7. 2004. Na televiziji odločilna tekma nogometnega prvenstva, mi pa v avtomobilu. Smer: Češka. Še dobro se nismo uspeli spočiti od Bang Your Head festivala, že smo bili na poti.
Po okoli osmih urah vožnje smo našli cilj, Areal Likerky Rudolf Jelinek v Vizovicah. Ja, prizorišče festivala tokrat ni bilo polje, sejmišče, stadion ali kaj podobnega. Čehi so festival postavili direktno na dvorišče priznane žganjarne R. Jelinek, kampe pa okoli tovarniške prodajalne. Ob prihodu je vse kazalo, da bo festival obiskalo podobno število ljudi kot ga ponavadi najdemo na Metelkovi, saj je bil »slovinski« tabor eden izmed prvih desetih. Že dobre tri ure kasneje je bila situacija čisto drugačna, v kratkem času se je z vseh strani vsula množica in zakampirala vse okoliške travnike. Plakati po Vizovicah so obljubljali »Rock festival, Jaky Česka Republika Ješte Nevidela!« in v naslednjih treh dneh se je izkazalo, da se niso motili.
Sama lista bandov je obljubljala zanimivo mešanico glasbenih stilov, saj so v besedo rock v imenu festivala uspeli »stlačiti« vse možno. Od slovaškega banda Brouci, ki je »Nejlepší Beatles Revivalová kapela současnosti« (najboljši Beatle revival band), do čeških thrasherjev Kryptor in death legend Master. In seveda vse, kar pade vmes. Lepo število nemetalskih bandov je obetalo veliko časa za počitek, nakupovanje poceni robe ali pa pitje (kjub za festival potrojeni ceni) poceni piva (ca. 230 SIT).
Festival so otvorili domači folk rockerji Fleret. Za njimi so na oder prišli »Český Pearl Jam« Ready Kirken, sledili pa so rock punkerji oziroma »najboljši češki predstavniki novega punka« Vypsaná Fixa, ki so pred oder privabili že kar dosti publike. Naslednji band bi morali biti punk hardcorovci Wohnout, ki pa so odpadli. S to novico se nismo preveč obremenjevali, saj je to pomenilo, da bodo prej na vrsti prvi za nas malo bolj zanimivi nastopi.
Kot prvi izmed teh so na oder stopili nemški hard rockerji Pink Cream 69, zame (Grega) celo eden najbolj pričakovanih nastopov na celotnem festivalu. Kot se za band z njihovo kilometrino (obstajajo namreč že 16 let) spodobi, so poslušalce, ki se jih je pod odrom zbralo že nekaj tisoč, kaj kmalu spravili na noge in v prvih vrstah je bilo opaziti prve vrteče se (pogosto »bundes«) frizure čeških heavy metalcev. Frontman banda David Readman je slednje sprejel z velikim odobravnjem (nasploh nobeden izmed nastopajočih ni skoparil s pohvalami na račun publike) in se z občinstvom večkrat tudi pošalil. Celoten nastop skupine pa lahko ocenimo zelo pozitivno, saj so v dobri uri uspešno izvedli prerez svojega dela od druge polovice devetdesetih dalje (na žalost so pesmi s prvih treh plošč izpustili). Dober začetek za metalce na festivalu torej.
Za njimi je bil na vrsti še en 69 band, The 69 Eyes, a še pred končanim soundcheckom se je varnost pod odrom poostrila, saj je na oder prišel posebni gost. To je bil Joey DeMaio (Manowar), s sabo pa je pripeljal še (po besedah organizatorjev) najbogatejšega Američana na svetu, Anthonyja Browna. Skupaj sta spila nekaj požirkov domače slivovice. DeMaio je na oder povabil še enega pomembnega Čeha, njegovega osebnega zdravnika, ki mu je že prej podaril majhnega kužka. Joey je svoj govor zaključil s »See you next year«, iz česar že lahko sklepamo, kdo bo eden izmed headlinerjev na Masters Of Rock festivalu 2005. Nato pa smo le dočakali finske goth rockerje The 69 Eyes. V zadnjih letih na sceni so že dobro razvili svoj show in zato tudi niso imeli težav spraviti publiko na noge. V njihovem repertoarju je bilo največ skladb z njihovega najuspešnejšega albuma Blessed Be. Tako smo slišali Gothic Girl, Sleeping With Lions, Framed In Blood, The Chair, Angel On My Shoulder itd.
Po njihovem nastopu pa se publika dodobra zamenjala, saj bili na vrsti domači funky zvezdniki J.A.R.. V bandu je kar 10 članov (3 pevci, 2 saksofonista, pozavnist, kitarist, basist, klavituarist in bobnar), več besed o njih pa ne bi izgubljali. Zadnji na sporedu pa so bili madžarski Kiss Forever Band. To je eden boljših cover bandov in verjetno ni treba poudarjati, da so igrali le Kiss klasike. Poleg skladb pa so odlično posnemali tudi kostume in show (čeprav je imel en kitarist zlomljeno nogo in je zato sedel na stolu). Svoj nastop in prvi dan festivala so zaključili okoli pol štirih.
Po kratkem spancu pa so se začeli sobotni koncerti. Prvi napovedani so bili domačini Lament, a niso nastopili. Zato so festival otvorili češko-ameriški Master. Eden izmed očetov death metala, Paul Speckmann je v več kot dvajsetletnem ustvarjanju zamenjal ogromno članov banda. Trenutno se je ustalil na Češkem in sedaj zasedbo Master dopolnjujeta Alex »93« Nejezchleba na kitari in bobnar Zdenek Pradlovsky. Predstavili so tako star kot tudi nov material, letošnji album Spirit Of The West. Po njihovem nastopu je le še malokdo spal, saj je trojici uspelo pripraviti budnico.
Nato so prišli na vrsto češki metalci Power 5. Po solidnem nastopu so prišli na vrsto Gaia Mesiah, pri katerem bi bolj od glasbe pohvalili energičen nastop. Sledili so nastopi čeških rockerjev in punkerjev Doktor PP, Apple Juice in E!E, ki so predstavljali nekaj odličnih priložnosti za pivce al pet.
Prvi spet zanimivejši nastop so obetali Avstrijci Visions Of Atlantis. Igrajo simfonični metal, ki spominja na Nightwish, a njihov nastop (še) ni enakovreden njihovim vzornikom. Poleg skladb z albuma Eterneal Endless Infinity so igrali tudi skladbe s prihajajočega albuma, ki bo nosil naslov Cast Away. Pri njihovem nastopu me (Grega) je posebej motil pevec (band ima tako pevca kot pevko), ki je na odru deloval nekako napihnjeno in prisiljeno.
Sledili so nemški alter rockerji KJU. Nato so na oder prišli še eni češki rockerji s harmoniko Divokej Bill, katerih pa smo se iz očitnih razlogov precej hitro naveličali in pozornost namenili obstranskim zadevam. Sledila sta dva banda z zanimivima imenoma, ki sta obetali obilo zabave: Kurtizány z 25. Avenue in Tři Sestry. Prvi so igrali nekakšen zamorjen stone rock/grunge in niti pod razno niso pritegnili naše pozornosti (zato pa so imeli zelo številno publiko pod odrom), drugi pa so predstavljali nekakšen vrhunec številnih bandov s harmoniko na festivalu, le da so namesto v imenu obljubljenih treh sester na oder prišli kitarist, basist, bobnar, tolkalec (tam-tami & co.), trobentač, violinist in seveda obvezni harmonikar (očitno so cimbalist, orglar in tip z didgeridoojem že odšli na dopust); še ena priložnost za oddih torej. Naj omenimo le, da je bila publika (okoli petnajst tisoč ljudi) nad njihovim nastopom in priredbo 99 Luftballoons povsem očarana.
Ko so se domačini spravili z odra, je bil čas za glavno atrakcijo festivala: legendarne švedske heavy metal povratnike Europe. Med (pre)dolgim ogrevanjem je v prvih vrstah nastal pravi mosh in s tem povezana huda vročina (ki je bila popolno nasprotje prav zimski temperaturi okolja). Nato so se ugasnile ter spet prižgale luči in na oder so ob uvodnih taktih Seven Doors Hotel prišli Joey Tempest & Co. Trinajst let skoraj popolne odsotnosti z odrov se pozna predvsem na lasiščih članov banda, saj o kakšnih natupiranih frizurah v slogu osemdesetih ni ne duha ne sluha več. Europe so čez set listo drveli s polno paro in Joey si med komadi razen pri predstavitvi članov in obveznih zahvalah ni vzel kaj dosti časa za publiko, kar je eden redkih minusov njihovega nastopa. Druga šibka točka pa je Joeyev glas; barva in moč sta ostala povsem nespremenjena, je pa g. Tempest izpustil večino visokih screamov v komadih (očitno je bilo, da glas hrani za povsem zadnji komad). Posebno presenečenje je bila izvedba balade Carrie, ki jo je Joey odpel in odigral sam ob spremljavi akustične kitare in zelo glasne publike. Nato se je napetost stopnjevala vse do dvojca pesmi Rock The Night/Cherokee, po katerem je band naglo zapustil oder. »Tako se pa ne gremo,« si je mislila publika in ob daljšem vzklikanju »Europe, Europe« smo band pospremili nazaj na oder, kjer smo namesto pričakovanega Prisoners In Paradise, ki je bil tokrat na žalost izpuščen, dobili povsem nov komad s prihajajočega albuma, ki naj bi izšel septembra in stvar je bila slišati enkratno. Nato pa se je začel vrhunec koncerta za 95% poslušalcev – The Final Countdown. Ob prvih elektronskih zvokih se je publiki dobesedno utrgalo in skakanje se je nadaljevalo vse do konca (fantastično izvedene) legendarne pesmi. Tu se je sprostil tudi Tempest in komad odpel povsem tako kot daljnega leta 1986.
Vsake pravljice je enkrat konec in tako so po uri in pol tudi Europe zapustili oder in ga pustili pripravam za naslednji vrhunec festivala, finske »prepirljivce« Stratovarius. Tokrat so priprave trajale še dalj časa kot pri Europe in bile na koncu že povsem izžvižgane. Nato pa so se že v precej zgodnjih jutranjih urah in na veselje preštevilnih power metal fanov Finci pojavili na odru ter takoj začeli z udarnim hitom z Elements Pt.2, I Walk To My Own Song, takoj za njim pa še en hit, Speed Of Light. Zanimiva je bila postavitev članov banda na odru: Jari, Kotipelto in Jorg so bili na enem koncu, Tolkki pa je stal povsem na svojem koncu in med njimi je bilo zelo malo kontaktov, kar pa se ob izvedbi komadov ni poznalo. Posebej odlična je bila izvedba komada Hunting High And Low.V nadaljevanju smo slišali še Black Diamond in Eternity; koncert pa se je zaključil precej žalostno; ob še vedno bučnem ploskanju publike je Kotipelto namreč oznanil, da je to najverjetneje zadnji koncert skupine Stratovarius, člani pa so se objeli, priklonili in zapustili oder. No ja, nikoli ne reci nikoli, ne?
Nedeljsko jutro so odprli češki rockerji Žirafa, eno najprijetnejših presenečenj festivala. Njihov melodični rock je pomenil prav prijeten uvod zadnjega dne Vizovic, kar nas je spomnilo še na nekaj: bil je čas za zapravljanje zadnjih odvečnih kron na maloštevilnih stojnicah z metal robo.
Za Žirafo so bili na vrsti še eni domačini, thrasherji Kryptor. Kryptor so poskrbeli za dobre pol ure odličnega thrashiranja v maniri stare evropske šole. Do poldneva smo imeli za seboj že dva zadovoljiva nastopa. Tretji so na oder prišli slovaški Beatles Revival band Brouci, po Beatle uspešnicah pa smo slišali progresivce Grexabat. Kljub dobremu nastopu si jih je ogledalo manj ljudi kot prejšnje bande. Morda se je tudi zaradi tega njihov frontman odločil, da bo splezal na vrh odra (ali pa je le hotel posnemati Dickinsona na Iron Maiden koncertu v Pragi). Sledilo je spet nekaj malo manj zanimivih bandov, v tem vrstnem redu: Čehi Znouzectnost, avstrijski dark rockerji Painamp, domačini Bad Scores (ki so nadomestili zaradi bolezni odpadle Sekta Core), češko-angleški band The Chancers, ter Slovaki Horkýže Slíže.
Program je postal bolj zanimiv, ko so na oder stopili domačini Arakain. Gre za band, ki ima za sabo že lepo kilometrino, saj so izdali preko deset albumov. Žal je bil le eden izmed njih odpet v angleščini. Igrali so predvsem nove, hard & heavy komade, prve, thrasherske pa so izpustili. Ali je razlog za to nov pevec, ali so zreli za v penzijo, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Naslednji so bili nemški moderni rockerji Die Happy. Privlačni Marti Jadnovi je z energičnim nastopom uspelo dobro prebuditi publiko. Igrali so večinoma skladbe z zadnjega albuma The Weight Of The Circumstances, manjkale pa niso tudi starejše uspešnice kot na primer Goodbye in Supersonic Speed. Sledile so češke rock legende Olympic. Band deluje že več kot 40 let, igrajo večinoma rock balade in pri eni od njih se je na oder vrnila Marta ter jo odpela v duetu skupaj z očetom Petrom.
Bližal se je konec festivala, ostala sta le še dva velika nemška banda. Helloween so pred oder privabili podobno število publike kot Stratovarius in Europe dan prej. Od lanske turneje za album Rabbit Don't Come Easy so set listo le malo spremenili, žal niso presenetili s kakšnim komadom, ki ga že dolgo niso igrali. Nastop je otvoril »dvojček« Starlight/Murderer, takoj zatem pa »en kratek komad, dolg slabih 15 minut,« kot ga je najavil Andy. Seveda gre za Keeper Of The Seven Keys. Tudi tokrat so odigrali le dva nova komada, seveda pa ni manjkalo »tekmovanje«, katera stran publike je bolj glasna. Na srečo so to točko izvedli dosti boljše kot novembra lani na Dunaju, saj niso preveč zavlačevali z »left, right, left, right, left, right...«. Na koncu je zmagala leva stran, kljub temu, da je bandu (oziroma Andyju) ljubša desna, saj mu tja visi njegov »prijatelj«. No ja, publika je bila veliko bolj glasna, ko je band odšel z odra že po slabi uri igranja. Po glasnem vzklikanju so se Helloween kmalu vrnili in zaigrali še dva komada, Sun For The World in How Many Tears in spet zapustili oder. Del publike je že obupal in se odpravil proti šankom, ko so se »bučke« ponovno vrnile na oder. Tokrat le za en komad, saj jih je začel preganjat čas.
Za njimi so bili na vrsti še njihovi rojaki In Extremo, zabavna druščina, ki je pri izbiri inštrumentov tako izvirna kot Tři Sestry. Nekaterim se ta kombinacija dopade, nekaterim ne (publika se je očitno razredčila). Ker spadamo v drugo skupino, smo si ogledali le začetek nastopa (le-ta je bil v znamenju novega albuma 7), nato pa smo zavili do šanka. Ker je bila ura blizu tretji zjutraj, smo se počasi odpravili proti avtu.
Tri dni dobre glasbe, poceni hrana in pijača, odlična publika, solidna organizacija. Kaj več bi si lahko sploh zaželeli? Festival Masters Of Rock je festival, ki ga bomo sigurno ponovno obiskali. Za konec lahko le ponovimo DeMaiove besede: »Vizovice, see you next year.«

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
24. 6. 2015South Park Festival / Reportaže
31. 1. 2011Helloween / Stratovarius / Avatar / Reportaže
31. 7. 2006Masters Of Rock 2006 / Reportaže
1. 10. 2000Stratovarius - Visions Of Europe / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana