REPORTAŽE

24. 8. 2012

Metalcamp 2012

Tolmin / 5.–11. 8. 2012

Metalcamp. Festival, ki je po enajstih letih odsotnosti v Slovenijo pripeljal Slayer, prvič Anthrax, preklicano osmrtnico Obituary, Yngwieja Malmsteena, Jona Olivo in s tem delček Savatage ter Exciter (hja, vse našteto se je zgodilo leta 2005, ko smo doživeli eno izmed najboljših izvedb festivala, ko celotna franšiza še ni delovala pod sloganom »metal holidays«), je dočakal deveto zaporedno izvedbo. Po vsakoletnih pripetljajih in negotovosti tik pred samo izvedbo, je opisano dejstvo pravzaprav presenetljivo, a saj veste; presenečenja imamo radi. Letos je festival ponovno ponudil relativno pester izbor bandov, preletimo jih po dnevih.
Vrhunec metalskega dogajanja na slovenskih tleh pa ne ponuja samo pestrega nabora bandov. Gre namreč za koktejl občutij, ki jih sproži celotedensko bivanje v naravi, dihanje zraka, prepojenega zdaj z vonjem priljubljenih zeli, spet v drugem trenutku feromonov številnih obiskovalk in obiskovalcev. Povedano z drugimi besedami, daleč naokoli ne boste našli toliko žensk, ki bi bile »napaljene« na dolgolasce in povrhu še cele dneve ponudbo nosile na pladnju, v kopalkah. Poleg tega gre za številna mednarodna spoznavanja, odlične debate in splošni občutek, da bivaš med svojimi; med ljudstvom, vzrejenim po lastnem okusu. In nenazadnje, gre za občutek popolne svobode, kjer ti nihče ne gleda pod prste in teži z utečenimi normami, četudi je na uho prišla vest o nekaterih kriminalističnih posredovanjih, pa tudi policisti na konjih so poskrbeli za pravo mero slabe volje, saj je bilo le zaradi njih možno zagaziti v govno na sicer letos izredno čistem festivalu. V veselje je videti, kako je Metalcamp od prvih edicij, kjer je izgledalo, kot da smo prišli sporočit, da namesto glasbenega spektakla potrebujemo sredi Tolmina novo smetišče, napredoval v festival ljudi, ki ne potrebujejo nobenega opozorila več, da naj se z naravo ravna previdno. Res je, da smo od prvih Metalcampov iz srednješolskih otrok nekoliko odrasli in v glavo vnesli nekaj več soli, vendar se ta duh prenaša tudi na generacije zdajšnjih otrok, ki jim bivanje na festivalu nudi pozitivno klimo za zorenje. Tega se čedalje bolj zavedajo cele družine, ki na festival pripeljejo otroke, ki so komaj shodili, v njihovih očeh pa lahko opazujemo iskro navdušenosti nad videnim. Kakšne igrače, metalci! Skratka zen.
Letošnji Metalcamp beleži izjemen porast obiskovalcev iz Francije, po pogovoru z mnogimi naj bi bil glavni krivec za to repotaža tandema 2Guys1TV s trideset tisoč ogledi. Splošna rast cen piva in drugih živil na nefestivalskih območij je z leti tudi pivo na prizorišču po 2.5 evra naredila dostopnejše (v Ljubljani cene dosegajo tudi do 3 evre in več). Francozi, ki v centru Pariza plačujejo toliko za skodelico kave in nad 6 evrov za vrček piva, pa se cenikom le smejijo. Mimogrede, skladno s stotinami debat, ki smo jih imeli s prišleki, smo izvedeli, da se planirana festivalska potrošnja Francozov na Metalcampu giblje med 1000 in 2000 evri. Vendar tudi s prepihom v denarnici festivala nismo doživeli nič manj intenzivno, konec koncev je bil vedno pri roki kak Francoz, ki mu razsipavanje ni tuje. Kljub prekrivanju z legendarnim češkim festivalom Brutal Assault pa festivala nista doživela upada obiska, še več, oba sta celo podrla rekorde preteklih let.

Tolmin se je v ponedeljek prebudil zavit v črnino. Metalci so mesto okupirali že dan ali dva prej, kamp je bil videti dokaj zapolnjen, metal glasba je brnela iz vseh mogočih zvočnikov in boomboxev, v barih je pivo po malenkost zvišani ceni že začelo teči.
Dan so odprli kranjski mladci Morana. Prvi nastop na večjem odru, zvok povprečen, predstava dobra, ni kaj, tako naprej. Sledile so ameriške legende, ustanovljene davnega 1978, Vicious Rumors. Dobra kombinacija novega in starega materiala je pred oder prvič privabila večje število obiskovalcev, prostor se je zapolnil do mešalne mize, band pa je udaril eksplozivno in prepričljivo. Frontman Allen se je v bandu dokončno udomačil. Trdim (Tilen), da je najboljša reinkarnacija edinstvenega Carla Alberta. Tako je skupina po osemnajstih letih zares našla pravega človeka za korakanje v prvi bojni liniji. Klasike Digital Dictator, Don't Wait For Me, Soldiers Of The Night v kombinaciji z novejšimi Blacks, Razorback Killers, Murderall itd. so prepričale veliko metalcev, ki banda niso poznali. Zadovoljno so kimali, čupe so letele, žalostno pa je naslednje dejstvo: Vicious Rumors so imeli ob pol petih popoldne najboljši zvok na festivalu, in to brez svojega tonca ter brez kakršnihkoli priprav. O tem več v nadaljevanju.
Priprava na Sanctuary je narekovala pivski čas, zato smo pod prisilo ujeli le dva komada Lemayeve brutalizacije Gorguts, ki je v devetdesetih s From Wisdom To Hate, Obscuro in nekaj old school ploščami pustila velik pečat na svetovni death metal sceni, predvsem pa Kanadski, kajti band namreč prihaja prav od tam. Po polurnem hlajenju ob Soči, prebavljanju obupne setliste prospectovskega DJ-a na plaži in stokrat predragi pijači smo odšli proti odru, kjer so se pojavili Sanctuary, ameriški power metal kult, za katerega si še slabi dve, tri leta nazaj nismo mogli niti predstavljati, da ga bomo še kdaj uzrli v živo. A vendar, zgodilo se je ... in bolje, da se ne bi.
Vedeli smo, da Sanctuary lahko igrajo material le s prve ali druge plošče, ker jih nimajo več. Okej, zakon. Sicer so odigrali nekaj novega, še ne posnetega materiala, I Am Low je naslov enega komada. Skoraj originalna zasedba, z nadomestilom Brada Hulla iz odličnih Forced Entry, je obetala odličen nastop, ki ga je pokvaril Warrel Dane. Band ni zvenel slabo, Warrel pa je tretjino seta sedel na monitorjih in oblečen v zimsko opravo sredi poletja fušal, predsem pa je zmotilo sledeče: preglašeni so bili oktavo nižje, sprejemljivo. Ampak: zakaj Warrel ne poje originalnih linij bolj prepričljivo? Zakaj dodaja poltone v nižje ležečih linijah? Po polovici seta se mi je zdelo, kot da hoče komade prirediti v občutek Nevermore. Uživali smo v komadih, za katere nismo mislili, da jih bomo kdaj slišali v živo, a vtis je bil pokvarjen, pokvarjen do mere polužitka, kar me je med zadnjim komadom, klasiko Battle Angels, odneslo izpod odra. Sanctuary se bodo morali vzeti v roke, le v tem primeru jih čaka prihodnost. In ta, vsaj svetla, je daleč ...
Napalm Death so udarili klasičen set, zvok pa je šepal. Ponedeljek je bil za pravi, udaren zvok zares začaran. Barney je sicer tekal po odru kot ponavadi, pleša na štirih strunah je še vedno čupala, a brez pravega učinka. Sprožili so nekaj manjših moshev, oder spraznili in odšli. Nanj so z nadzvočno hitrostjo prihiteli roadieji Testament, ki so ogromni transparent v trenutku privezali na dvigalo, postavili bokse in začeli uglaševati bobne ter kitare. Testament so utečena mašinerija, tu ni minimalizma (medtem, ko so Testament pripravljali oder, je ekipa Machine Head že sestavljala njihov set in bobne ob strani odra, odpirala škatle s petnajstimi kitarami itd.). Med tonskim line-checkom, ki je stalnica festov (5- do 10-minutno preverjanje opreme, zvoka itd.), stvar niti ni zvenela tako slabo (roadieji so odigrali nekaj riffov), a kazalec se je obrnil navzdol, ko je band pritekel na oder. Po intru so udarili z najnovejšim odpiralcem Rise Up z nove plošče Dark Roots Of Earth. Bobni so dobesedno bobneli in rohneli, Petersonova kitara je bila dvakrat preglasna, Skolnicka se ni slišalo, da o kultnem bas zvoku Grega Christiana ne govorimo. Enostavno ga ni bilo. Sploh.
Testament so na turneji v podporo najuspešnejši plošči v svoji devetindvajsetletni zgodovini. Band ima povseh teh letih za sabo na stotine koncertov, zato je tako slab zvok nesprejemljiv. Krivda je nesporno v rokah tonca, neopravičljivo dejstvo pa je odplačal band sam z energičnim nastopom. Chuck Billy je žival, se ve, Peterson se je premikal kot ponavadi, tudi Skolnick je čupal (lepo je videti zapriseženega jazzista v totalno metal elementu), Gene Hoglan je ubijal, na žalost s pomočjo zvoka celo preveč. Udarili so lepo kombinacijo materiala, s poudarkom na zadnjih ploščah (Dark Roots Of Earth, The Formation Of Damnation ter The Gathering), klasike The New Order, Over The Wall, Into The Pit, The Preacher, Practice What You Preach itd. pa seveda niso manjkale. Set so zaključili z naslovnim komadom predzadnje plošče in se dostojno poslovili.
Rob Flynn in Phil Demmel sta v osemdesetih pustila velik pečat na Bay Area thrash sceno, z odličnimi Vio-lence in dvema kultnima ploščama, Eternal Nightmare ter Opressing The Masses. Demmel je deset let stagniral, Flynn pa je medtem ustvaril žival, ki sliši na ime Machine Head. Machine Head so po odlični prvi plošči rapali, »hardcorizirali« in še kaj, s prihodom Demmela in združitvijo starega tandema pa so našli nišo, ki jih je popeljala v najvišjo ligo in na turneje z Metallico, mesto headlinerjev po vseh večjih festivalih sveta itd. V Sloveniji so prvič nastopili leta 1994 s Slayer (takrat kot precej neznan band), tokrat pa so nastopili ob promociji nove plošče Unto The Locust. Kul nastop, kul publika, preveč dretja in spodbujanja k mosh pitom (Machine Head imajo neko neumno tekmovanje, kjer primerjajo festivale ter število mosh pitov na posameznem dogodku). Največji plaz so sprožile »nova« klasika Aesthetics Of Hate, posvečena preminulemu Dime-u, ter stare Davidian, Old itd. Zvok je bil za odtenek boljši kot pri Testament, a še vedno slab, zato tista prava moč zvoka, ki jo metal band mora imeti, ni prišla v celoti do izraza.
Dan so na malem odru zaključili Dark Funeral, ki bi morali na taistem odru biti eden izmed headlinerjev na Metalcampu 2004. Skupini je tokrat na navdušenje številčne publike le uspelo nastopiti, a se je navdušenje občinstva zmanjševalo iz komada v komad, saj je bilo razen hardcore fanom vsem jasno, da so zadevo vzeli z levo roko. Tako sem se tudi sam (Grega) po približno polovici nastopa odpravil v zavetje šotora novemu dnevu naproti.

Torkov dan so odprli Brezno, slovenski band, ki leto za letom proda največ kart za Metalcamp. Zavidljivo številna publika je band pozdravila z odobravanjem, odziv je bil presenetljivo glasen. Prispevek Sagaris kitarista Luxa je za band dodana vrednost, tudi ostali so korektno oddelali nastop in kljub vročini pokazali voljo. Celo izrazitemu neljubitelju folk metala, kot sem sam (Grega), so se Brezno s kvalitetnim nastopom, odlično energijo in glasbo, ki ne zveni pastirsko kot mnogi njihovi »sožanrovci« iz dežele tisočerih jezer, zelo prikupili. Čas bi bil, da stvar slišimo tudi na okroglem kosu plastike z laserskim zapisom.
Madball so z značilnim NYHC odnosom pritekli na oder in udarili, kot se za žive legende spodobi. Band, ki po legendarnosti sodi v rang Agnostic Front, Cro-Mags, Sick Of It All in podobnih, je vedel, da metalci še kako sprejemajo hardcore, ter zato pristopil s čisto spodbujajočim odnosom in publika se je odzvala, kot se tudi spodobi. Relativno veliko število je rezultiralo v obojestranski interakciji in nastop je izpadel odlično.
Finske Finntroll smo izpustili in se se vključili v dolgo vrsto pred štanti (ali pa tudi ne tako zelo dolgo) .Velja pohvaliti veganski štant z smoothieji, kot tudi vege burgerje in ostale »undead« jedi. Več tega!
V vmesnem času je drugi del ekipe prvič vrgel oko na drugi oder, kjer je pozornost zbudil set domačih bandov Shutdown, Dead Dildo Drome, Nephrolith in Within Destruction. Shutdown so nam še enkrat predstavili svojo vizijo hard n' heavyja, torej dinamičen nastop z izjemno energičnim frontmanom Egzijem, ki svoje vokalne vragolije izvaja nad odlično heavymetalsko podlago. Več kot dobrodošel je prihod novega kitarista Domna Jr.-ja, saj je glasba Shutdown naravnana na dve kitari in sedaj lahko ponovno zazveni v polnem sijaju. V polurnem nastopu so nam predstavili šest skladb s pravkar izdanega prvenca in še enkrat dokazali, zakaj sodijo v prvo ligo slovenske heavy scene.
Dead Dildo Drome so svoj deathmetalski set z mnogimi prizvoki raznoraznih zvrsti predstavili skozi dinamičen nastop in soliden zvok, ki je sicer bil stalnica malega odra. Frontman Šero je s svojo pojavnostjo in spontanostjo dovolj dobro rokoval z občinstvom, ki se ga je v senci malega odra nabralo kar precej. Kljub ne preveč prijazni glasbi za klasično metal publiko je treba Dead Dildo Drome priznati odličen in visokoenergičen nastop ter čestitati za ogromno mero oddane energije.
Za pošteno dozo slikovitega black metala, tako zvočno kot vizualno, so poskrbeli Nephrolith, kjer sem (Aleš) dobil občutek, da vsa odrska scena pred tujo publiko dobi precej več smisla in odobravanja. Dobro odigrano in na splošno predstavljeno v pravem black metal duhu; pododrje zapolnjeno. Ostre, na trenutek malenkostno razglašene kitare (opazno kot na drugih koncertih predvsem med clean deli) so odlično podložile Mardukovsko obarvan vokal, blast beat in dinamični bobnarski vložki pa so celotno reč zapakirali v odličen set, ki je požel bučen aplavz po vsaki odigrani pesmi.
Pred oder smo se narisali ob Kataklysm, ki so ponavljajoči se set kljub izdaji DVD-ja ob dvajseti obletnici (zaradi katerega bi lahko vključili karkoli starejšega od petnajst let) odigrali publiki všečno. Nikoli mi (Tilen) ni bilo jasno, kaj je pri Kataklysm edinstvenega, a fani že vedo. Band še vedno uživa izredno podporo založbe Nuclear Blast, pevec Iacono pa se poizkuša proslaviti tudi v rimskem bandu Ex Deo, a precej neuspešno.
Paradise Lost so ozemljili festivalsko situacijo. Umirjeno težki riffi so priklicali vse speče zveri, tu ni bilo divjanja, prisotna je bila aura angleške spontanosti in zadržanosti, odlično atmosfero pa je nadgradil odličen set, ki je vseboval komade Honesty In Death, Soul Courageous, Erased, Forever Failure, Tragic Idol, Pity The Sadness, One Second, As I Die, Fear Of Impending Hell, The Enemy, Faith Divides Us - Death Unites Us, Say Just Words. Za njimi so At The Gates udarili s svojo göteborško verzijo melodičnega death metala. At The Gates so pred štirimi leti napovedali reunion brez namena snemanja plošče, ki se vleče že peto leto zapored in vedno znova ne preseneča z izborom komadov. Po hitrem postopku so nas pregnali in pustili precej mlahav vtis (v Wacknu 2008 je bilo precej boljše).

Kot vse ostale dni na Metalcampu, ki je bil tokrat v celoti v znamenju odličnega vremena, nas že ob prvih žarkih iz spanca predrami šotorska savna, hkrati pa velika pričakovanja glede glasbenega programa; osebno je šlo za koncertno najobetavnejši dan predvsem na račun ameriške thrash in death scene, manjkalo ni niti domačih favoritov.
Ob pol štirih popoldne smo si tako prve na malem odru ogledali Eruption, katerih ameriško zveneči thrash z značilnim prepletom dvoglasnih kitarskih linij in divjim vokalom, še bolj divjimi bobni in predvsem v novejših stvaritvah odličnih bas linijah je pri pretežno domači publiki sprožil salve navdušenja. Tekom seta se je pododrje poleg stalnih podalpskih podpornikov zapolnilo tudi z neznanimi obrazi, ki so se prav tako brez zadržkov prepustili »cupa-cupa« suvanju. Ekipa na odru je odigrala najboljši koncert z novo postavo. Prvič je šlo gladko, brez tehničnih zapletov, dasiravno bi Timova vodilna kitara v miksu lahko bila umeščena nekoliko bolj v ospredje.
Sledili so Use Less z novim pevcem, ki je iz anonimnosti izstopil že na letošnji Metal Manii. Novinec je navdušil z nadpovprečno dobro uporabo angleščine, ki je sicer pestila pretežni del domačih bandov, vendar tekom nastopa žal pod odrom ni bilo videti kakšnih izbruhov navdušenja, čeprav je band predstavil prvovrsten heavy metal, ki zveni najbolje v baladnih trenutkih. Vokal se je z ekipo odlično ujel in predstavil pravo mero moči in žametnosti, žal pa je fokus poslušalcu tokrat izbil slabše pripravljen instrumentalni del zasedbe, ki je z nekaj preočitnimi kiksi jasno dal vedeti kje je razlika med bandi, ki pod odrom zberejo tisoče obiskovalcev in tistimi, ki ostanejo v spominu lokalnih navdušencev in kolegov. Takšni fuši so poskrbeli, da sem kanil ujeti izdihjaje Doomed na glavnem odru, vendar pa je moj korak zaustavila pesem Burning Bridges, s katero se je band dostojno poslovil.
Na velikem odru smo tako ujeli zadnjih štirideset sekund nastopa Doomed. Že od daleč se je razlegala »bolna« tremolo solaža ob brutalni podlagi bobnov in težko, skoraj švedsko zvenečih kitarah. Doomed so kljub peklenski vročini na glavnem odru pripravili zelo soliden nastop, ki ga je z veseljem sprejelo približno 600 death metala lačnih poslušalcev. Naveza Mraz/Eršta je delovala sijajno, kot odlična pridobitev pa se je izkazal tudi basist Ozi, sicer Erštov kolega iz očitno preminule Infidie. Doomed so živ dokaz, da je mogoče z resnim delom v kratkem času narediti kar veliko in to potrjujejo iz nastopa v nastop, vse skupaj pa so kronali nekaj dni kasneje z nastopom na britanskem festivalu Bloodstock.
Napočil je čas za nesporne prvake novega, svežega vala ameriškega thrash metala, Warbringer. Po treh ogledanih koncertih v preteklih dveh letih osebno daleč najbolj pričakovan band letošnje edicije festivala. »Check, check, OK I'm good« frontman John je v nekaj sekundah opravil tonsko vajo, urno so se razvrstili tudi ostali člani, publika pa se je gosto strnila pred odrom že za časa postavljanja bobnarskega seta. Tišino so prekinili štirje udarci po čineli, nakar je z odra bruhnil evforični bes - neverjeten bobnarski groove, preplet odličnih solaž obeh kitar in jasno nenadkriljiv vokal. V trenutku se je iz publike začel dvigati peščeni vihar. Band je leta 2010 že nastopil na malem odru in v veselje mi je videti, kako z leti rastejo tisti bandi, ki si to res zaslužijo. Nasmeh dveh latinosov (bobni in kitara) kar kliče po tem, da se občinstvu res začne mešati, sama poza frontmana in sproščen televizijski nastop prave ameriške angleščine vse skupaj poveže v popolno celoto. Nepopisno, nekateri ljudje so resnično rojeni za oder. Set hitrejših udarnejših komadov s prvih plošč je band dopolnil s skladbami s pred kratkim izdanega Worlds Torn Asunder, ki dodaja nekakšen deathmetalski pridih, zamorjeni breakdowni pa celo spominjajo na novejše stvaritve Cannibal Corpse. Žal je set prekinila vest, da je band primoran skrajšati program, kar je visoka pričakovanja treščilo ob tla in vzbudilo željo po davljenju, kar se je nekako kanaliziralo v masovno divje čupanje na Combat Shock, prvi spot skupine, čeprav bi raje bili malo manj jezni in poslušali še vsaj tri odlične stvaritve tega vrhunskega ansambla.
Naslednje smo si ogledali Nile, prav tako Američane, ki ustvarjajo v prav posebnem slogu death metala, kakršnemu na svetu ni para. Odličen nastop je tako kot pri Testament kazil zvok nerazločnih kitar, iz seta so nekajkrat preglasno sekali kvečjemu bobni, tako da smo na račun prišli le tisti, ki znamo komade na pamet. Izbor pesmi je bil soliden, vendar je v obsežnem opusu vsak pogrešal kakšnega favorita. Najbolj v spominu ostane sama otvoritev koncerta, pogled na publiko, ki se na oder suvereno dere »There is no god!« in kasneje »allahu akhbar« izgleda res nepopisno. Druga jasna točka je bil šele zaključni Sarcophagus, ki je s počasnejšimi linijami zvenel nekoliko bolj prepoznavno od gromenja vmes.
Sledili so nizozemski Epica. Skupino sem (Grega) pogledal iz firbca, saj nisem seznanjen z njihovo diskografijo. Presenetila me je odsotnost tistega »Nightwish pop« občutka, saj gre pri Epici za precej proggy kompozicije, pri katerih ne manjka kitarske virtuoznosti, vse skupaj pa začini pevka Simone z zares kvalitetnim vokalom. Zanimivo, a ob nepoznavanju pesmi se človek začne hitro dolgočasiti.
Med Epico se (Aleš) pridružim kopici ljudi v kampu, ki prostestira proti tovrstni združitvi metala s prvinami pop sveta. Na pogled prijetnih žensk je bilo tako ali tako na samem prizorišču več kot dovolj. Prva zanimivost, ki je prekinila proces zlivanja zvarkov vase, so bili šele Korn. Gre za nekakšnen »gateway« band, ki je mnogo današnjih pravovernih metalcev preko MTV-ja znovačil v trše zvoke in jim tako odprl pot v raziskovanje metala. Tako je bil band zanimiv za izredno številčno publiko, zdajšnje in bivše oboževalce, zapolnjenost prizorišča je presegla rekord, ki so ga pred tem postavili Slayer, prizor je bil zares nepopisen. Kljub skepsi nad novejšimi izdelki so Korn odigrali enega najbolj metal showov kar jih pomnim. Delovalo je, kot da je band sprejel izziv in se dodatno pripravil na to, da igra pretežno metalski publiki – distorzija navrta do skrajnosti, bobnarski vložki obogateni s prehodi in dvojnim bas pedalom. Značilni kornovski groove je segel vse do zadnje vrste. V prvem sklopu komadov ne bi mogli izbrati bolje; zaobsegli so prve tri klasične albume, posebno vzdušje pa so prav tako pričarale vizualne grafike. Nikakor se ne sme zanemariti frontmana, ki je z unikatnimi linijami s še bolj unikatnim glasom in uporabo prepone resnično zablestel, nastop je bil takorekoč popoln. Gre za enega tistih bandov, kjer vsak član doda tak pečat in razpoznavnost, da nam je bilo ob pogledu na oder takoj jasno, da gre za menjavo basista. Marketing, pozicioniranje izdelka in druge študije očitno res delujejo in pristojne službe v ozadju banda so opravile čudovito delo, kako poriniti vizualno podobo banda globoko v podzavest. Basist, sposojen pri nekoliko bolj obskurnih Mudvayne, je svojo nalogo opravil odlično, glasbeniki pa so stopili v ozadje pri drugem delu nastopa, kjer so predstavili novejše izdelke, navdihnjene z dubstepom, vejo elektronike, ki zadnje čase doživlja komercialni preboj. Kontroverzna, drzna, a dobrodošla poteza, Če ne drugega se je šele v tem trenutku izkazala vsa moč ozvočenja. Zvok sintetičnega basa je vibriral tla pod nogami in višje frekvence so nas objele kot še nikdar v zgodovini. Zanimivo in ravno dovolj zateženo, da je band uspel obdržati pozornost velike večine obiskovalcev, četudi je bilo videti, da se v zadnji tretjini prizorišča število opazovalcev že redči.
Medtem se je na malem odru že vse pripravljalo na nastop Municipal Waste, zaradi katerih smo pri delu programa Korn dobili neupravičeno uro. Tudi pred malim odrom je vladala tisti čas izjemna zapolnjenost. Tekom nastopa nam je band serviral marsikatero komično opazko na račun banda in publike, zbrane okoli glavnega akta večera. Municipal Waste so nastopili ob izjemno čistem zvoku in v enoličnem setu brzostrelkaste kitare ter neusmiljenjem mlatenju po tolkalih odigrali resnično prepričljiv nastop, med katerim ni manjkalo niti sekundo in pol dolgih političnih pesmi. Idealen band za skurjenje zadnjih črtic baterij in dobro mero zdravega smeha pred spanjem. Najbolj v spominu jasno ostane Born To Party, pri čemer se je nalezljivi refren »Municipal Waste is gonna fuck you up« razlegal iz vseh zbranih grl, drugi vrhunec prav tako z iste plošče pa je predstavljal naslovni komad The Art Of Partying, kjer so tudi nepoznavalci z možgani na off kmalu zapopadli besedilo in se pridružili množičnemu čupanju z nekaj stagedivei v prvih vrstah, dasiravno se vzdušje na tem koncertu ne more meriti z nastopom istega banda nekaj let nazaj v kranjskem Bazenu, kjer je vladala prava norišnica.

Predzadnji dan koncertov na sporedu ni ponudil vidnejših predstavnikov, vsaj v primerjavi z ostalimi dnevi. Najprej smo si ogledali nizozemske Heidevolk, ki zastopajo »brezfruličasto« vejo folk metala. Kvaliteten band z dvema moškima vokalistoma je precejšnji množici pod odrom ponudil soliden nastop, a brez velikih presežkov. Oko in uho smo prvič vrgli na Grand Magus, heavy/doom trio z dvema odličnima, zasanjanima vokaloma in nasploh zanimivim pristopom do publike, kjer praktično ni bilo verbalne komunikacije. Stik s publiko je potekal v neki čudni telepatski obliki in kazanjem kislih fac z odra, ki jih je občinstvo posnemalo. Skratka koncert, pred katerim velja upoštevati navodila Vraga iz Vražjih uric (Radio Študent): »Pripravite narkomanski pribor, slečte si gate, čas je za uro in pol dolgo metal masturbacijo.« Unikatna reč ne glede na to, katera zvrst vam najbolj ziblje čoln, že iz teatralnega vidika priporočam ogled. Sam (Grega) sem si Švede ogledal že tretjič in lahko potrdim Alešev opis z besedami: »Tole je blo pa dobr, ajga!« Fantom je uspelo še nadgraditi odlično predstavo iz Zadra in veselim se naslednjega srečanja z njimi.
Del nastopa sem izpustil (Aleš) zaradi dolenjskih nosilcev deathmetalske plamenice Mephistophelian na malem odru. Ujel sem zadnje štiri komade, ki so suvali z vso potrebno brutalnostjo, vendar pa je bilo hitro jasno, da se band na odru zelo slabo sliši, kar je privedlo do opaznih neskladnosti med kitarama, od katerih je bila desna iz Marshallovega slišati zelo čisto in razločno, druga malo manj. Pevcu se je tedensko nalivanje z rakijo in praženje na soncu poznalo na odtenku obraza, ki je ob naprezanju pri izvajanju najglobjih zvokov na rdeči podlagi izrisaval zelene žile. Demonsko, odlična kombinacija z glasbo. Zaključili so s priredbo Dying Fetus Kill Your Mother, Rape Your Dog, ki bi potencialno lahko bila češnjica na smetani, pa je ravno zaključna pesem žal zaradi neslišanja šla najbolj mimo; medtem ko so kitare igrale kitico, so bobni že tolkli refren, kar ob razmerah, kjer imaš na voljo deset minut za postavitev celega seta in kjer ni časa za primerno izvedeno tonsko in naravnanje monitorjev, povsem razumem.
Na isti lokaciji sem preživel še nekaj uvodnih trenutkov s hrvaškimi Father, ki igrajo in celo definirajo čisto posebno zvrst, s katero so poskrbeli za pridih eksotike. Zanimivo, a premalo poznano, da bi vedel, kako se med takim koncertom sploh vesti. Prepočasi za čupanje, preveč dinamično za sproščeno poslušanje ob pivu. Tako smo dobro uigranemu in do potankosti naštudiranemu bandu pustili, da se predstavi bolje razpoloženim.
Na prizorišču velikega odra smo se lahko ali vživeli ali pa zgrozili nad gasilsko veselico, ki so jo med publiko izzvali Korpiklaani. Nespodobno pijan band ob prav takšni publiki, ki je prav med tem nastopom najbolj molila ude v zrak, pivo pa se je točilo hitreje kot kadarkoli prej. Glasbene točke so redno prekinjali solo trenutki nastopačev, ki se z glasbenimi sposobnosti ne morejo posebej kititi, aplavz, ki ga je band požel, pa kot da na odru stoji Satriani. Ljudsko, kar preveč ljudsko.
Za nekaj cukra so poskrbeli Edguy, kjer se je spet trlo uživačev, spet druge pa je nizanje bandov, ki gradijo na zajebanciji, nekoliko spravilo v slabo voljo, predvsem zaradi dejstva, da očitno ta večer od bolj pravih metal zvokov ne bo slišati kaj dosti. Edguy so nastopili dobro glede na razmere, saj je motor banda, Toby, nastopil s polomljenimi rebri in nogo kot posledico padca na festivalu Bang Your Head mesec prej. Klasike King Of Fools, Tears Of A Mandrake in Lavatory Love Machine so izzvenele dobro, še bolje pa bi, če ne bi na prizorišču ostala tolpa smrtno pijanih pastirjev, ki se očitno niso zavedali, da je Korpiklaani konec, in so svoje kmečko obnašanje nadaljevali. Groza, kam gre ta scena.
Sledili so Hatebreed, eni izmed utemeljiteljev ameriške HC scene, pri katerih izgleda, kot da sta »respect« in »attitude« glavni temi razprave, na kar tripa velik del metalcampovske populacije. Band je publiko pošteno natelovadil s sonožnim poskakovanjem, izjemno vlogo pri spodbujanju k temu pa so imele luči, ki so še bolj nagovarjale k tovrstnem početju. Tako Kot pri prejšnjih bandih tudi tu velja, da le čevlje sodi naj kopitar.
Amon Amarth so se mi osebno (Aleš) zdeli ritmično in aranžmajsko eden izmed najbolj dolgočasnih bandov, ne morem pa mimo izjemnega vokala, ki je nastopil s tako intenzivnim golčanjem, da smo imeli občutek, da se premikajo gore.
Zaključni akt je pripadal bandu Milking The Goat Machine, ki ravno zaradi svoje odrske prezentacije in kostumov opazno postaja čedalje večji in vidnejši. Nekoliko spacan zvok nižje uglašenih kitar jih sicer prav tako uvršča v področje medlo zapomnjenih, četudi gre priznati, da je bil s »tribune« pogled na množico veličasten. Metalcamp je z naborom bandov res ponudil ogromno raznolikosti, pod krovnim terminom »metal« pa dandanes najdemo tako razvejane in nekomplatibilne zvrsti, da moram priznati, da ta dan nisem dodobra poštekal protokolov in vseh mogočih zvokov. Kljub osebno manj zanimivem glasbenem programu festivalski dan zato ni bil nič manj popoln.

Zadnji dan festivala je napovedoval kominacijo močnih slovenskih bandov na drugem odru (Metalsteel, Negligence, Noctiferia) in povprečen line-up na glavnem odru. V zraku je bilo že čutiti nekaj utrujenosti, še bolj pa žalost, ker se teden popolnosti na vseh nivojih končuje. Paritveni klici so se ob izteku časa že spreminjali v klice obupa, na tleh pa smo lahko opazili sledove prepitih podočnjakov.
Steelwing so na glavnem odru ponovno nastopili ob uri, ki jo ponavadi okupirajo na festivalih - ob pol petih popoldne. Zasluženo. Band v posiljenem poziranju ne pokaže ničesar posebnega, pravzaprav so izredno povprečni. Stereotipni komadi, niti ene izstopajoče točke razen pritlikavega frontmana, ki hoče izgledati kot Bruce Dickinson leta 1983 (in s tem dodatno odvzema kredibilnost celotnemu bandu, kajti ostali člani so prav tako kopije), so pregnali večino ljudi, z izjemo nekaterih zagretih privržencev in sedečega občinstva na bregu.
Na malem odru so igrali Condemnatio Cristi, ki so z bobnarjem Gregorcem pridobili, na kitarskih in vokalnih sposobnostih pa bo treba še veliko dela.
Na glavnem odru so neprepričljive Steelwing nasledili odlični finci Swallow The Sun, ki se s Kreator in Accept pravkar pripravljajo na obsežno ameriško turnejo. Finska nizkotonska doom brutalizacija je ob oblačitvi prijala kot poteg ravno zvitega zelišča, perfektno ozračje je zapolnil presenetljivo dober zvok, ki je dodal k razločnosti in bandu prinesel novega poslušalca/oboževalca ali 10. Super nastop.
Na drugem odru so na oder stopili Metalsteel, band s petimi izdanimi ploščami, trinajstimi oziroma enajstimi leti obstoja, v isti zasedbi zadnjih deset let, desetinami nastopov po celi Evropi, neštetimi nastopi doma in veliko bazo fanov. Da, Metalsteel so eden izmed najbolj »pridnih« slovenskih metal bendov, ki zaporedno izdaja kvalitetne plošče in ne zapušča koncepta heavy metala, ki so si ga zastavili pri rosnih letih ob ustanovitvi v osnovnošolskih klopeh. Band je ob samem začetku pred oder privabil množico, ki je pokrila celotno prizorišče drugega odra, in število do konca koncerta ni popustilo. Če je zvok pri prvem komadu delno šepal, je pri drugem že zvenel, kot se za band kova Metalsteel spodobi. Udarno, močno, izrazito. Metal. Odlična vokalna izvedba je navduševala, uigranost četverice, ki že enajsto koncertno sezono zapored navdušuje, pa je nesporna. Skozi set, ki je vključeval klasike Heavy Metal Is Our Religion, Novi Svet, Trapped In The Nightmare in novejše komade Entertainment, The Trip, Life Story itd., so se prebili z največjo lahkoto in ponovno dokazali, zakaj imajo na jedilniku čez petdeset komadov, nešteto koncertov in še kaj.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
4. 8. 2016Metaldays 2016, 1. dan / Galerija
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
30. 8. 2012Brutal Assault 2012 / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 2. del / Reportaže
1. 5. 2012Wacken Metal Battle / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana