Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

8. 7. 2006

Sweden Rock Festival 2006

Norje Havsbad, Švedska / 8.–10. 6. 2006

Letošnje poletje je bogato s festivali kot že dolgo ne in v tej ponudbi lahko vsakdo naje kak sebi všečen festival v naši bližini. Po ogledu seznama nastopajočih pa se nas je sedem manijakov odločilo, da si ogledamo enega najprestižnejših med njimi, Sweden Rock Festival. Dolgo potovanje na sever Evrope smo začeli v torek zvečer in po izčrpljujoči vožnji ternočnem postanku zaradi težav z avtomobilom smo se v sredo okoli pol dvanajstih le pripeljali v park Norje, kjer se festival odvija.
Festival Sweden Rock se odvija na eni najboljših lokacij, ki sem jih kdajkoli videl. Gre namreč za polotok, ki se zajeda v baltiško morje, manjši grički pa služijo kot odlična izolacija, da se zvoki z različnih odrov ne mešajo med seboj. Festivalsko dogajanje se odvija na petih odrih: Festival Stage in Rock Stage sta približno enaka velikana, ki stojita eden nasproti drugega na največji ravnini na območju, nastopajoči pa na njiju nikoli ne igrajo hkrati, kapaciteta vsakega pa je po uradnih podatkih 25.000 ljudi (čeprav je prostora še mnogo več). Sledi jima Sweden Stage (približno velikosti glavnega odra na Metal Campu) s kapaciteto 10.000 ljudi, Zeppelin Stage s kapaciteto ok. 5000 ljudi in pa še oder pod šotorom, Rockklassiker Stage s kapaciteto 2000 ljudi (kar se je večkrat pokazalo kot odločno premalo). Vseokoli samega festivalskega območja so različni kamping prostori za običajne obiskovalce, motoriste, prikoličarje in tiste, ki pridejo z jahtami (da, tudi to je mogoče).
Ko smo si po prihodu izborili svoj prostor za kampiranje (seveda po tipični slovenski navadi na območju, kjer naj se sicer ne bi kampiralo), je bila na vrsti že prva glasbena poslastica, nemška heavy metal kraljica Doro. Doslej sem jo vedno gledal v večernih/nočnih terminih, tokrat pa je nastopala ob pol dveh popoldne v neznosni vročini (temperature so se ves čas festivala gibale okoli 30 stopinj Celzija). A se je izplačalo, Doro nas je namreč nagradila z vrhunskim nastopom, kjer seveda ni izpuščala klasik kot All We Are in I Rule The Ruins, slišali pa smo lahko tudi priredbo Breaking The Law, seveda klasiko Judas Priest. Sledilo je nekaj nastopov, ki smo jih bili primorani spremljati le z enim ušesom iz kampa, saj se je naše pivo že ohladilo in prišel je čas za degustacijo.
Naslednji posladek za ušesa so bili klasični nemški hard rockerji Bonfire, ki so nastopali na Zeppelin Stageu. Zvočna podoba skupine se od njihovih zlatih let v začetku devetdesetih ni bistveno spremenila, še vedno nas s polnim zanosom zalagajo s čvrstim hard rockom in lahkotnim heavy metalom, pripomba pa tokrat leti na set listo; manjkale so namreč klasike kot so American Nights, CSI ali odlična balada You Make Me Feel, katerakoli od teh bi zlahka zamenjala Lynard Skynard priredbo Sweet Home Alabama, ki je z dolžino desetih minut zavzela četrtino celotnega nastopa. Sladko – grenak koncert torej, a časa za razmišljanje ni bilo, saj so na Sweden Stage že žgali švedski glam klasiki Easy Action. Gre za band, ki sta ga v začetku osemdesetih ustanovila Zinny J. Zan in Kee Marcello in velja za eno prvih tovrstnih švedskih skupin. Kee je nato odšel k Europe, Zinny pa k Shotgun Messiah in nato ustanovil Zan Clan, na festivalu pa sta se fanta skupaj z nekaterimi mlajšimi glasbeniki ponovno združila v Easy Action. Ta združitev pa je zame pomenila eno največjih presenečenj, saj smo bili deležni več kot ure vrhunskega »sleaze heavy/glam« metala, kjer sta se glavna akterja zares izkazala; Zinnyev vokal je do pičice enak kot leta 1989, Kee pa seveda ni pozabil igrati kitare. Sam skupine pred tem nastopom nisem poznal, zato pa sem od nastopa odšel toliko bolj navdušen (kasneje sem se imel možnost celo pogovarjati z Zinnyem, ki mi je predstavil tudi svoj trenutni band Zan Clan in obljubil, da mi bo poslal njihovo novo ploščo).
Sledili so stari hard rockerji Journey, ki pa smo jih poslušali le z enim ušesom iz našega kampa ob naslednji dozi hladnega piva in kuharskih mojstrovinah. Časa za počitek pa ni bilo veliko, pod šotorom so se na nastop že pripravljali novi sleaze rock upi, domačini Hardcore Superstar. Ko sem prišel tja, pa sem doživel veliko presenečenje. Prostora pod šotorom naj bi bilo za 2000 ljudi, a po moji približni oceni se je tam zbralo skoraj dvakrat toliko ljudi, ki so ustvarili zares peklensko vzdušje v neverjetni vročini (stvar je že skoraj mejila na Metelkovo). V takem vzdušju so nam mladi Švedi predstavili svoje videnje rock'n'rolla, ki jo lahko opišemo kot svežo mešanico Guns N' Roses, zmetaliziranih Mötley Crüe in punk energije Sex Pistols. Eksplozivna mešanica torej, ki je ves čas nastopa dvigovala temperaturo, ki je na koncu zame postala previsoka, tako da sem se odpravil ven iz tega glam pekla. A ni bil še čas za počitek saj so na Sweden Stage že zganjali hudiča naši stari znanci, seattlečani Nevermore. Band ima očitno veliko podpore tudi na Švedskem, saj se je po moji približni oceni pod odrom zbralo okoli 6000 navdušencev, ki so ustvarili odlično atmosfero, kamor sodi tudi obvezni mosh-pit. Band je bil zares odlično razpoložen, Warrell je ves čas dvigoval fane na noge, Loomis je soliral kot utrgan, pred klasiko Born pa je band zapustil oder, po vrnitvi pa nam je bilo pojasnjeno, da se tokrat snema tudi live DVD in seveda je folk zaradi tega le še bolj ponorel. Fantastičen nastop torej!
Set lista Nevermore: The Rive Dragon Has Come, :This Sacrament, Seven Tongues of Gods, Dead Heart in DeadWorld, Enemies of Reality, The Heart collector, Narcosynthesis, Inside Four Walls, Born.
Za zaključek dneva so poskrbeli še eni stari znanci naše dežele, Deep Purple. Doselj sem jih videl dvakrat: na odličnem ljubljanskem koncertu in na poraznem nastopu v Izoli 2004. Slab vtis sem dobil že na začetku koncerta, saj ga ponovno niso odprli v stari maniri s Highway Star, temveč s komadom z zadnjega albuma Rapture Of The Deep. Kmalu se je izkazalo, da je Ian Gillian v bolj slabi vokalni formi, zato sem se odpravil proti šotorom na zaslužen počitek, kljub temu pa smo slišali nekaj presenečenj v obliki obskurnih klasik skupine (When A Blind Man Cries, Lazy), ob poslušanju Smoke On The Water pa so me Deep Purple le utrdili v prepričanju, da bi bilo bolje, da s kariero zaključijo.
Set lista Deep Purple: Pictures Of Home, Things I Never Said, Hush, Rapture Of The Deep, Strange Kind Of Woman, Fireball, When A Blind Man Cries, Lazy, Perfect Strangers, Space Truckin', Highway Star, Smoke On The Water, No No No (Jam), Black Night.
Po zelo kratki noči je bil na vrsti drugi dan festivala, ki so ga z grmenjem odprli domači heroji Arch Enemy, na koncertu katerih se je kljub zgodnji uri (12.00) in ekstremni vročini čez 30 stopinj Celzija zbralo okoli 10.000 oboževalcev, mi pa smo se v tem času praje hladili v senci in pripravljali na nastop naslednjih Švicarjev na festivalu, Gotthard. Ti so nam ob pol dveh popoldan in še vedno v neznosni pripeki prikazakli odličen nastop v svoji klasični hard rock maniri, v kakršni smo jih lani videli tudi v Ljubljani; udaren, »ear friendly« hard rock torej, z melodičnimi solažami in karizmatičnim frontmanom čelu je pač recept za uspeh že od prvega Aerosmith albuma. Še en pozitiven nastop torej.
Set lista Gotthard: All We Are, Dream On, Hush (Deep Purple cover), Mountain Mama, Top Of The World, I Wonder, Said And Done, Let It Be, Sister Moon, Ride On, Make My Day, Mighty Quinn, Firedance, Lift U Up, Anytime Anywhere, Immigrant Song (Led Zeppelin Cover).
Sledila je najtežja odločitev na festivalu: v istem terminu so namreč nastopali Gamma Ray, Jaded Heart in Metal Church, vse skupaj pa je začinila še vedno prisotna vročina, ki še vedno ni hotela popustiti. Tako smo se odločili za oddaljeno poslušanje Gamma Ray v senci, za to odločitev pa smo bili nagrajeni s še enim vrhunskim nastopom. Kai in druščina so bili namreč odlično razpoloženi in so prikazali pravi udarni power metal show, kamor so vključili še Helloween medley, kjer se je publiki dejansko utrgalo. Dokaz, da tisti, ki se odpravljate na Masters Of Rock v Vizovice, nikakor ne smete zamuditi Gamma Ray/Helloween encore nastopa!
Set lista Gamma Ray: Gardens Of The Sinner, Man On A Mission, New World Order, Fight, Blood Religion, Armageddon, Heavy Metal Universe, Ride The Sky/Future World/I Want Out, Rebellion In Dreamland, Land Of The Free, Send Me A Sign.
Pet minut po nastopu Gamma Ray sem se s slovensko zastavo v rokah že »gužval« v prvi vrsti pred glavnim festivalskim odrom v pričakovanju Queensryche in Operation: Mindcrime. Da, uradna festivalska stran je namreč obljubljala, da bomo deležni izvedbe tega fantastičnega albuma v celoti, tudi z gostjo Pamelo Moore a.k.a. Sister Mary. Da pa tu nekaj ni v redu je bilo jasno že takoj na začetku, saj je skupina brez pozdrava in brez uvoda vžgala z Revolution Calling. Komaj sem prežvečil to dejstvo, že smo po Operation: Mindcrime ostali brez komada Speak. »Hej, takole se pa ne gremo!« sem si mislil, a kmalu sem dojel kruto resnico: dobili smo namreč le približno polovico prve »operacije«, zraven pa polovico druge z datumom 2006 in še nekaj skladb z ostalih albumov. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa je skupina na odru delovala mrtvo: dnevi Geoffove vokalne prevlade v svetu metala so očitno mimo, saj je bil na precej »slabem glasu«, pa tudi ostali del banda (z izjemo Pamele Moore) je bil zelo statičen in brez življenja. Kljub ne najprimernejši uri za nastop (16.30 do 18.00) bi se Queensryche lahko bolj potrudili, tako pa jim podeljujem nečastni naslov najbolj negativnega presenečenja na festivalu.
Set lista Queensryche: Revolution Calling, Operation: Mindcrime, Spreading The Disease, Suite Sister Mary, The Needle Lies, Breaking The Silence, I Don't Believe In Love, Convict, I'm American, One Foot In Hell, Hostage, The Hands, Signs Say Go, A Murderer, If I Could Change It All, An Intentional Confrontation, Eyes Of A Stranger, Jet City Woman, Empire.
A časa za žalovanje na Švedskem pač ni. Komaj je bilo konec Queensryche, že sem stal pod Zeppelin Stage in si ogledal nastop še enih domačih glamerjev, veteranov Nasty Idols. Gre za skupino, ki je prvi album izdala še globoko v osemdesetih in v maniri svojih »hair spray« soborcev z druge strani Atlantika vrgla puško v koruzo v začetku devetdesetih, sedaj pa so se ponovno reformirali v originalni postavi. Glasba sama je klasičen »L.A. party glam« v stilu Poison ali Warrant, da pa nastop zame ni bil posebno zanimiv je bilo krivo dejstvo, da je precej besedil v švedščini, poleg tega pa so tudi nagovori publiki potekali v tem jeziku. Kakorkoli, domači glamerji (teh je bilo na festivalu ogromno) so bili navdušeni, sam pa sem se raje odpravil nabirat novih moči s hladnim pivom. Pavza je bila kratka; dvajset minut čez sedmo so svoj nastop na Zeppelin Stage začeli še eni glam povratniki, Valižani Tigertailz. Skupina se je lani reformirala in se vrača (z izjemo bobnarja) v klasični postavi z najuspešnejšega albuma Bezerk iz leta 1991. V (pre)kratkih petdesetih minutah nastopa so nas »bombardirali« s klasikami Living Without You, Noize Level Critical, Sick Sex, odigrali pa so tudi dva komada s prihajajočega albuma Bezerk 2.0 (super!). Sledil je še komad Call Of The Wild, med katerim je pevec Kim Hooker stopil do avtorja tega prispevka, mu vzel iz rok slovensko zastavo in z njo neumorno mahal skozi celo pesem. Zakon! Kasneje sem ugotovil, da bo ta nastop ovekovečen celo na uradnem DVDju skupine). Sledil je še legendarni komad Love Bomb Baby, med katerim je publika (ok. 3000 ljudi) dobesedno eksplodirala. Skupina je nato zapustila oder, a se morala kmalu vrniti, postregli pa so nam še z AC/DC priredbo Highway To Hell. Odličen nastop torej.
Da si Venom verjetno ne bom ogledal sem vedel že pred koncertom, ko pa sem se vseeno sprehodil mimo odra sem videl, da je bila odločitev prava; zvok je bil namreč povsem nerazločen, nihče ni vedel, če so na odru zares legendarni black/thrash metalci ali klingonski zavojevalci iz serije Star Trek, tako da se je na začetku številna publika povsem razredčila. Da niso vsi starci za odmet pa so nam na Rock Stage ob desetih pokazale še ene ameriške legende,W.A.S.P. Blackie je s prenovo skupine očitno zadel v polno, saj je na odru delovala zares sveže in povsem uigrano. Da so W.A.S.P. na Švedskem zares popularni je dokazal obisk nastopa, saj je bilo tam okoli 15.000 ljudi, kar je pričaralo neverjetno atmosfero, Blackie pa se nam je oddolžil tako, da je (po njegovih besedah prvič po dvajsetih letih) odigral klasiko z albuma The Last Command, Widowmaker. Dodajte še Sleeping In The Fire, fantastičen kitarski solo in »cirkularke« na Blackijevih rokah in rezultat je jasen: fantastičen nastop, ki bi mu do čiste desetke manjkal le komad Animal (Fuck Like a Beast), ki je bil na presenečenje vseh izpuščen.
Set lista W.A.S.P.: On Your Knees, Chainsaw Charlie (Murders In The New Morgue), Hate To Love Me, L.O.V.E. machine, Wild Child, Widowmaker, Sleeping (In The Fire), kitarski solo, The Real Me, The Idol, I Wanna Be Somebody,What I´ll Never Find, Blind In Texas.
Že močno utrujen sem nato pričakal headlinerje večera, Def Leppard. V pričakovanju so me obhajali mešani občutki, saj sem slišal, da je bil njihov nastop na Gods Of Metal precej statičen, brez odziva publike itd. Iz teh misli pa me je kmalu stresel uvodni riff komada Let It Go – Def Leppard so na odru! Ne duha ne sluha o kakršnikoli statičnosti, Angleži so žgali kot se za skupino njihovega kalibra spodobi; mirno, natančno in uigrano ter z eno nalogo – držati publiko na nogah skozi celoten koncert, kar se zdi ob njihovi zalogi hitov skoraj mačji kašelj. Ob njihovem nastopu smo na velikih stranskih ekranih ob odru lahko gledali tudi kolaž njihovih starih koncertnih posnetkov, ki so se mešali z živim prenosom koncerta. Vrhunci koncerta pa so bili seveda Pour Some Sugar On Me (ob spremljavi 30.000 glave publike ta komad izpade milo rečen megalomansko), fantastična balada Love Bites in največje presenečenje nastopa, klasičen komad iz njihovega zgodnjega obdobja, heavy metal izpad Wasted. Še en odličen nastop torej!
Set lista Def Leppard: Let It Go, Rock! Rock! ('Til You Drop),Saturday Night (High 'n Dry),Let's Get Rocked,Make Love Like A Man, Promises, Hysteria, 20th Century Boy, Rock On, Rocket, Photograph, Armageddon It, Animal, Pour Some Sugar On Me, Rock Of Ages, Love Bites, Wasted.
Tretji dan se je začel zelo zgodaj, že ob dvanajstih so nam svojo verzijo pravovernega rock'n'rolla predstavile lepe domačinke Crucified Barbara. O njihovi popularnosti v domovini priča dejstvo, da so edini band v zgodovini festivala, ki mu je bilo dovoljeno nastopiti drugo leto zapored, drugi dokaz pa je dejstvo, da so imele izmed vseh skupin, ki so v treh dneh nastopile na Sweden Stage (Nevermore, Celtic Frost, Obituary, The Sweet) največ poslušalcev, saj se je nabralo okoli 7000 ljudi. Punce so svojo uro odžgale suvereno in povsem v stilu svojih idolov, ki jih izbirajo med zgodnjimi Black Sabbath, Motörhead in Black Label Society. Prijeten začetek dneva torej (kasneje sem imel čas z dekleti poklepetati v zaodrju in povedale so mi, da so se letos pred italijansko turnejo celo ustavile v Novi Gorici).
Vročina ni popuščala niti tretji dan festivala in v kombinaciji z mojo utrujenostjo je vse skupaj pripeljalo do dejstva, da sem si Anvil ogledal le za nekaj minut (in bil deležen super verzij Blood On The Ice in Metal On Metal), povsem izpustil MSG (kar se je po slišanem iz kampa in pogovoru s kolegi od drugod izkazalo za pravilno, saj naj bi šlo za zelo slab nastop), prav tako nisem bil pri volji za ogled nastopa Sodom, ki pa so bili v odlični formi (imeli so prek 3000 poslušalcev).
Sledila je še ena težka odločitev, ali Edguy, ali klasični rockerji The Sweet. Odločil sem se za slednjo možnost (Edguy bodo gostje Metal Campa) in skupina The Sweet je mojo odločitev bogato poplačala. Kljub temu, da je Brian Connoly že nekaj let pod rušo, uspeva kitarist Andy Scott z odlično izbiro glasbenikov dostojno ohranjati izročilo teh pionirjev glam rocka. Tako smo lahko slišali hite kot so Papa Joe (s humornim sporočilom pevca Mikea: »All those guys I see down there wearing those heavy metal T-shirts, don't worry, I'm tearing up the set list right now, no one will ever know you sang along to that«), odličnim Action, vsem znanim Ballroom Blitzem in (zame) vrhuncem Fox On The Run. Zelo prijetno presenečenje!
Ponovno smo si privoščili odmor, tokrat na račun kitarskega maniaka Teda Nugenta (smo pa jasno slišali legendarni Cat Scratch Fever). Jasno je bilo, na koga čakamo; malo pred deseto je na oder stopil sam kralj shock rocka, Alice Cooper. Dejstvo, na kar so me opozorili pred koncertom, se je izkazalo za resnično; Alice se na koncertih osredotoči na material iz sedemdesetih in devetdesetih, heavy metal obdobje osemdesetih pa je na žalost postavljeno ob stran. Kljub temu pa se na odru vidi, kdo je car; Alice kljub letom obvlada vse od nastopa samega, mimike, giljotine na odru pa do vokalne »štime«; perfektno. Njegov spremljevalni band ob tem dobesedno zbledi, klub temu, da je obdan z vrhunskimi zvezdami (npr. Eric Singer, Kiss). Še en dober koncert torej.
Set lista Alice Cooper: Department Of Youth, No More Mr. Nice Guy, Dirty Diamonds, Billion Dollar Babies, Be My Lover, Lost In America, I Never Cry, Woman Of Mass, Distraction, I'm Eighteen, You Drive Me Nervous, Is It My Body, Go To Hell, The Black Widow, Feed My Frankenstein, Medley: (Welcome To My Nightmare, The Awakening, Steven, Only Women Bleed, Steven (reprise), Ballad Of Dwight Fry, Killer, I Love The Dead), School's Out, Poison, I Wish I Was Born In Beverly Hills, Under My Wheels.
Povsem izmučen sem nato pričakal še zadnji nastop na festivalu, legendarne Whitesnake. David Coverdale se je za tokratno turnejo zares pripravil, si izbral vrhunsko moštvo, pripravil dobro set listo in nam tako pripravil vzdušje klasičnega Whitesnake koncerta s konca osemdesetih. Prisotno je bilo vse: kitarski solo, bobnarsko norenje, kupi kričečih Švedinj in seveda na vrhu vsega šarmantni in popolnoma ohranjeni vokal Davida Coverdalea. Tu nima smisla izgubljati besed, gre za enkratno koncertno atrakcijo poletja 2006, zaato vsem toplo svetujem, da si jih sredi julija ogledate v ljubljanskih Križankah.
Set lista Whitesnake: Burn, Slide It In, Love Ain't No Stranger, Walking In The Shadow Of The Blues, Lovehunter, Slow An' Easy, Is This Love, Ready An' Willing, kitarski solo, Crying In The Rain, bobnarski solo, Ain't No Love In The Heart Of The City, Give Me All Your Love, Here I Go Again, Take Me With You, Still Of The Night.
Kaj napisati za zaključek? Fantastično organiziran festival (od velikega ekrana do varnostnikov, ki neprestano delijo vodo v prvih vrstah), na odlični lokaciji in z vrhunskim seznamom nastopajočih kakšnih posebnih pojasnil ne potrebuje. Vse kar lahko rečem je, se vidimo na Sweden Rock 2007!

SORODNE VSEBINE:
9. 7. 2007Bang Your Head 2007 / Reportaže
21. 8. 2006Metal Camp 2006 / Reportaže
31. 7. 2006Masters Of Rock 2006 / Reportaže
9. 6. 2006Gods Of Metal 2006 / Reportaže
18. 7. 2002Bang Your Head 2002 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija