Vital Remains / Godphobia / Tombthroat / Memorial (28.4.2007)

»Čuj, ti, v Mariboru si!« reče nadebudni metalec iz Štajerske. »Where is your god now?!« se zadere monstruozna underground legenda znana kot Vital Remains. Štajerc, ki zgleda huje kot Jezušček v filmu Moj Pasijon (»a story that will nail you to your seats«) reče »Te je nega« (ali nekaj podobnega) in mu Suzuki stisne pravo čelno, Lazzaro se usede nanj, bobnar Phenomena ga zbrca v hitrosti nad 270 udarcev na minuto, basist Brian stoji tam, ker basisti večinoma res stojijo, medtem ko pevec Damien izvaja eksorcizem nad pomendranim Štajercem. Jebi ga, Štajerc pač ni bil pripravljen na Icons Of Evil na CD-ju, kaj šele v živo.
Če dam humor na stran lahko rečem, da so Maribor in klub MC ter vsi, ki so tja prišli iz vseh vetrov, dokazali, da je »Hammering Down The Nails« edini način, brezkompromisna prisega, ki je bila na ustih skorajda vseh, ki so si ogledali po mojem mnenju enega najbolj ekstremnih death metal dogododkov letos. Vsaka čast Klubu, ki je ob prijaznih varnostnikih in dobrih cenah vseh pijač (super lokacija poleg fast fooda Bober) ponujal celo lepe vstopnice, katere si potem vsi nalepimo ob slikah Glena Bentona in prečrtanega Wojtyle. Koncert ni bil samo »šuuuus«, ampak je bil tak »šuuuuuuuuuuuus«, da me je adrenalin držal pokonci ne samo skozi koncert, ampak še cel dan zatem.
Predskupine niso bile slabe, so pa bile bolj v stilu »Kako sploh tak band pride na turnejo?«. Povprečne, predvidljive ipd. Najprej so nastopili Danci Memorial, ki se (kot danes Dancem pritiče) palijo na nekakšen »neo-thrash-meets-death-glej-mama-kakšno-emo-čupico-imam-mislim-da-je-In Flames-edini-death-metal-na-svetu«. Obup. Resda so bili vsaj zanimivi s stališča, da se niso odločili, kateri žanr bi igrali, izvedba je zvenela bolj kot nekakšen »jump-da-fuck-up« s pevcem, ki kriči. Začuda ni bilo clean vokalov. Komadi so me bolj spominjali na nove Metal Blade pacarije in čeprav so fantje pokazali, da obvladajo inštrumente, so mi ves njihov nastop in koncept, kaj šele prisotnost tam, delovali popolnoma mimo.
Tombthroat so bili že boljša zgodba, čeprav Nemčija ponuja mnogo boljši brutal death. Tombthroat torej igrajo metal brutalne smrti, pomešan z veliko grind vplivov. Zvok v MC-ju ta večer šel na roko predskupinam, tako da se je pri Tombthroat najboljše slišal bass. Totalno »websterjevsko«. Zakon! Bobnar, ki zmaga v tekmovanju »najboljša imitacija Elvisovih kotlet zulufov« (beri: zalizcev) je recimo veliko fušal in je v iskanju idealne roddyjevske hitrosti bolj izgubljal kot pa pridobival, saj je izgledalo kot da bi samo mahal po zraku, slišalo pa se ga ni skorajda nič. Kitare so bile tisti tipični dobro nastavljeni C, ki se potem izgubi v sprehajanju prstov po vratu in se vse sliši kot konstantni »đđđđđđđđđđ«. Ne vem, katero ploščo so predstavljali, niti katere komade so igrali, ker je pevec večinoma krulil v stilu »laj laj laj« in največkrat sem namesto »heeey« (a la Kam Lee iz Massacre) ali pa »riiisee« (Barney iz Napalm Death) slišal »laaaaaaaaj«. Razočaran nad življenjem. Cenim to, da znajo igrati kar ok, basistu kapu dol, a band je toliko stereotipen, da bolj ne more biti. Spet sem obupal pred koncem.
Edina svetla točka so bili dodobra pijani Godphobia iz Švedske, ki so igrali švedski death metal kot se spodobi. In kaj je še boljše, imeli so tisti morbidni pridih a la Incantation. Ja, death and doom. Odigrali so dodobra razgiban set, ki me je popeljal v zlate temne zarje death metala in kako tipi zaključijo? S priredbo Master. Ja, še sam Paul Speckmann (ata death metala) se je pridružil na bassu in vokalu, za bobni pa je bil sam Suzuki, katerega notranji »zmaj« ne more mirovati, če poleg kitare vsaj 1x na dan ne tolče po bobnih. Resda mi še zdaj ni jasno, zakaj so Master »oh-in-sploh« legende, a bilo je fino gledati Speckmanna, ko izvaja nekaj med kruljenjem in napenjanjem.
In od tu dalje pravim, da je bil koncert, tisto prej pa čisto nepomemben hrup. Torej, Vital Remains, band, katerega jedro sta Dave Suzuki in Tony Lazaro. Tokrat so ob sebi zbrali basista Briana Hobbieja (Catastrophic), pevca Damiena Boyntona (Desolation) in italijanskega bobnarja, Antonyja Donadeja (The Undertakers, Exumer (ITA) itd.). In tole je definitivno bil eden najbolj intenzivnih koncertov, kar sem jih doživel. Najprej intro, medtem pa folk čaka, da se Damien in Dave zadereta »Where is your god now?!!«. Ha, ha, Jezušček je definitivno bil daleč od Maribora. Ko so začeli igrati Icons Of Evil, je bilo vsega konec. Take hitrosti pa še ne! Iskreno, kdo je lahko ventiliral svoje lase v taki hitrosti, lahko samo rečem, da ima vrat iz gume. Ko se je začel mosh pit, se je Pekel odprl. Folk je bil nor do konca! To je bilo klanje - stage diving, moshing, pijansko padanje po tleh, udarci v monitorje itd. Violence and bloodshed! Argh! Temu primerno se je celem bandu trgalo. Italijan je bobnal hitreje kot Suzuki na plošči. Ne, to je bilo nehumano. Koljačina! Bobnanje pod svetlobno hitrostjo! Ko so prišli do Hammer Down The Nails, sem bil že mrtev. No ressurection will help you! Mrtev! Nemogoče je tako noreti. Ampak folk je! Suzuki je fenomenalen – vse mišice napete, žile izstopajo, kriki kot Japonček, ki v ninja filmu znori, ker ga zmotijo, ko ob branju poezije pije sake. Nehumano! In potem žaga po kitari tako, da ti ni nič jasno, potem pa še solira. Ja, Lazzaro je brez Suzukija nič. Kak' Suzuki – Kawasaki!!! Noro do konca. Kakšne solaže, kakšne fore s kitaro. Hej, za bobnarja je super kitarist. Lazzaro tokrat ni prepotil in stuširal s svojim znojem vsega naokrog. Ampak tip je s tistim krucifiksom legenda. Basist Brian je, kot je bilo rečeno, zgledal kot da je tam okras. Medtem so pravega bestialnega sodomiziranja željna dekleta občudovala pevca Damiena, ki ne kruli kot Benton in ni pol tako močan kot vokalist Anthony (tribute to Vin Diesel), ki je strašil v Ortu leto in pol nazaj. Je pa idealen vokalist – kruljenje mu ne gre najbolj od rok, a ni važno. Je pojava, izgleda kot Linda Blair v najbolj »prisrčnih« trenutkih Exorcista. Tip dominira odru, špičaki z neti pa so popolna zmaga vsakega »über« antikrista. Če so Vital Remains tako dobri, kaj jim lahko sploh manjka? No, izbor komadov. Trije z Icons Of Evil, štirje z Dechristianize. Zakaj ni kakšne pesmi s Forever Underground? Cccc... Potem predolgi komadi, ki postanejo malce monotoni in če plošče ne poznaš dobro, lahko samo čakaš na znan komad. In ko se kak komad začne in ti ni tako pri srcu, boš čakal vsaj še sedem minut. Ampak roko na narobe obrnjeno biblijo, to so malenkosti. Tole je bilo noorrrrrooooooo! Hail Vital Remains!
Po koncu koncerta so ga mnogi še zafeštali kot se spodobi! Pekarna pač rules in do petih zjutraj imaš kaj za početi. Še to kot zanimivost: Suzuki se je postrigel zaradi prometne nesreče, ki mu je spremenila življenje – ampak ga vseeno ni obrnila k Jezuščku. In tisti Italijan ni izlil niti kapljice potu. Nemogoče! Super koncert, super organizacija, večino časa zanič, super folk. In Vital Remains! Čuj ti – ah, bodi tiho in poslušaj Vital Remains.Let the killing begin!

Ivan