Parkway Drive / Veil Of Maya / Antagonist A.D.

Zadnji izmed zaporednih torkovih metalcore koncertov v Gala Hali na Metelkovi (oz. na letnem odru le-te) je postregel z zasedbami z drugega konca planeta. Tokrat je za razliko od še vedno aktualnega najstniškega pohoda na Asking Alexandria koncert obiskalo veliko več polnoletnih oseb, fantje pa so krepko premagali dekleta (po številu obiska seveda). Metelkova se je začela polniti že okoli 18. ure, vrhunec pa je doživela, ko je oder zasedel že prvi band. Naj omenim, da je bilo tokrat tudi veliko obiskovalcev iz vseh bližnjih držav.
Dogodek so otvorili Novozelandci Antagonist A.D., ki pridno ustvarjajo od leta 2006, saj so izdali že pet studijskih albumov. Sicer pa je zasedba povsem povprečna – breakdown na breakdown in melodija za prehod. Glavno osnovo držita ritem in vokal, ki se giblje od screama, growla do samega govorjenja, kar pa tudi ni napačna podpora počasnim delom. Vokalist je pred zadnjima dvema komadoma dodal še vzpodbudni govor vsem paranoikom, sramežljivcem in depresivnim osebam ter ob tem skorajda dobil še največ odziva publike. Poleg vzpodbudnega govora pa so fantje v gibanje spravili tudi najbolj pogumne in z energijo nabite obiskovalce, ki so začeli klatiti z vsemi udi okoli sebe in dosegli tudi prvo prelivanje krvi.
Po oskrbljenih ranah in ponovno omočenih grlih so na oder stopili bolj poznani Američani Veil Of Maya. Štiričlanska zasedba, ki prisega na deathcore, je na prizorišče poklicala še kar dober ostanek ljudi, tako da smo se počasi približevali polni zasedenosti. Band, ki je v svojih letih delovanja zamenjal že kar nekaj ritem kitaristov, sedaj deluje na sistem »en kitarist za ritem in lead«, kar niti ne bi bilo napačno, če bi si za koncerte poiskali dodatnega člana. Namreč poslušanje lead kitare, ki sega nad vsemi ostalimi instrumenti na matrici, zna biti po nekaj slišanih komadih kar nadležno, še posebej, če je glasnejša od vokala oz. je le-ta prepotiho. Za razliko od kitaristov pa je basist pravi manijak na sedem(!)strunskem basu! Ni eden izmed tistih, ki si tako zadevo kupijo za show, ampak dejansko uporablja vseh sedem strun in to je tisto, kar da bandu posebno piko na i, zaradi katere ga ne vržemo v vrečo povprečnežev. Fantje, popravite situacijo s kitaristi in vaša rušilna moč bo apokaliptična!
Ob slabi 22. uri se je (vsaj prvi del prizorišča) napolnil do milimetra, saj so na oder stopili Avstralci Parkway Drive. Na publiko so prenesli sindrom kenguruja, saj so noge in roke opletale in udarjale brez milosti. Tako se je v prvi polovici prostora razvilo pravo bojno stanje. Ko sem se po nekaj komadih tudi sama umaknila v drugi del, so mimo mene začeli prihajati fantje s krvavečimi ustnicami, nosovi, arkadami in koleni. Če sem se s tem izognila morebitni poškodbi, pa sem nazadovala zaradi slabšega zvoka. Tokrat je na svoje prišel tudi »dresscode: beach«, saj so bile napihljive blazine nadvse priročne pri crowd surfingu, svoj delež pa je dobil tudi napihljiv delfin. Zasedba je v dobri uri predstavila stare in nove uspešnice kot so Wild Eyes, Karma, Old Ghost/New Regrets, zaključili pa so s Carrion. Glede same izvedbe s strani banda ni potrebno veliko reči. Energija na odru in pod njim, izjemna usklajenost, natančnost in popoln zvok v bližini odra. Na žalost letni oder Gala Hale ni Kino Šiška, vendar so uživali tudi tisti v okrilju dotoka piva in prostoru za pogovor ob poslušanju. Julijska otvoritev Halinega dvorišča in obenem zadnji od treh zaključnih dogodkov sezone pod okriljem Dihurčkov in Monsterja se je končal izjemno uspešno in bil popoln odriv za prihajajoče poletne festivale.