Savatage

Pred intervjujem še nikoli nisem bil živčen, v Grazu, 3. februarja, pa sem med nastopom Vicious Rumors začel postajati nemiren. Čakal me je namreč pogovor z legendarnim Jonom »Mountain King« Olivo, s človekom, ki ima največ zaslug, da Savatage sodijo med najboljše in najbolj cenjene bande heavy metala. Nemirnost je po začetku kmalu splahnela, saj je bil Jon odličen sogovornik in eden najprijaznejših ljudi (to velja tudi za ostale v bandu), kar sem jih kdaj srečal.


MATJAŽ:
Včeraj sem vas gledal na Dunaju, bilo je res odlično.

JON:
Hvala.

MATJAŽ:
Torej si zadovoljen s turnejo?

JON:
Do sedaj vse dobro, več kot dobro. Nekaj koncertov je bilo takih, kjer pač ne moreš storiti nič.V Evropi v nekaterih krajih dobiš opremo, ki res ni na nivoju in ponavadi so tam slabši koncerti. A ne moreš pomagati, to se zgodi vsakomur. Mi smo kar imeli srečo glede tega. Rekel bi, da se nam je le na dveh ali treh koncertih zgodilo, da smo imeli slabo opremo in ko do tega pride, band na to ne more dosti vplivati. Prej sicer pokličemo, da povemo, kaj bi radi in dobimo odgovor: »Ja, vse bomo pripravili za vas«. Potem pa prideš in prave opreme ni ali pa ne dela. Nato imaš možnost ali igrati in se vseeno potruditi po najboljših močeh, ali pa odpovedati koncert. Mi tega ne delamo radi, zato odigramo dobro, kolikor se le da. Tako je to danes, razen če ne prineseš vse opreme s seboj, a stroški so danes res visoki. Nekaj let nazaj je bilo to še mogoče, a stroški so v zadnjih petih, šestih letih tako narasli, da si tega ne moremo več privoščiti. Že samo, da pridemo sem nas stane pravo malo bogastvo. Pa sploh nimamo veliko tu, nekaj razsvetljave in opreme. Če bi pripeljali celotno razsvetljavo, osebje in ozvočenje, bi obubožali. Po koncu koncerta bi se lahko postavil pred vrata, ko bi ljudje odhajali in jih s klobukom v roki prosil, naj kaj darujejo, da bomo jutri lahko vsaj jedli.

MATJAŽ:
Bral sem nekaj reportaž z vaših koncertov po ZDA in mislim, da je tam še slabše.

JON:
Ja, na zahodni obali ZDA je danes res obupno za rock, povsod sama dance glasba. Ti prideš igrat v rock klub in tam nimajo nobene opreme, vse je uničeno. Ko pridemo, morajo naši fantje v štirih urah vse spraviti v red, da potem lahko igramo. Vzhodna obala je veliko boljša. Tam smo imeli veliko dobrih koncertov. Bolj greš proti zahodu, več je dance glasbe, techna, kot da ne bi bilo tam nobenih glasbenikov. S tega pogleda je v Ameriki res depresivno.

MATJAŽ:
Ja, bral sem o vašem koncertu na tej turneji, ko ste igrali v klubu, kjer je bil tudi vaš zadnji koncert preden je Zakk prišel v band.

JON:
Možno, ne spomnim se o katerem klubu govoriš, se mogoče spomniš imena?

MATJAŽ:
Mislim, da je bilo v Tampi.

JON:
O, Jazz Landen. Ja, tam je bil res odličen koncert. Kot sem že rekel, v Ameriki imaš dobre in slabe koncerte, odvisno kako lokalno osebje vzdržuje opremo. Mi ne moremo veliko storiti, če je vsa uničena. To je potem tako: »Kaj bomo sedaj naredili, v treh urah zgradili novo? OK, imaš mogoče kladivo in žeblje s sabo?« Vidiš, danes je težko hoditi po turnejah. Postalo je zelo drago in na turnejo se odpraviš zaradi tega, da bi zadovoljil fane, pri tem nič ne zaslužiš, le izgubljaš denar. Vendar mi zaslužimo dovolj denarja s tem kar delamo in pokrijemo stroške, zato pa smo tudi tukaj. Če ne bi zaslužili drugod, nas najbrž danes ne bi bilo tu. Res je predrago, samo zato, da smo prišli sem nas je stalo 20.000$. To pa je več kot večina bandov zasluži v štirih tednih igranja. Torej, preden začnemo s prvim koncertom smo 20.000$ v minusu. Je težko, a gre nam kar v redu. Zaradi opreme smo imeli dva slaba koncerta, kaj drugega ni bilo, a to je vse del igre.

MATJAŽ:
Z novo ekipo sem vas videl že lani in mislim, da ste se zares dobro ujeli.

JON:
Hvala, imamo se res dobro in v tem je čar vsega, zabavati se.

MATJAŽ:
No, potem se pa res nimaš nad ničemer pritoževati.

JON:
Ja, no, želim si le, da se danes ne bi počutil tako zanič. To je edini razlog, da bomo danes črtali dve pesmi iz programa, danes res ne morem (pred intervjujem je Jon iz set liste črtal Jesus Saves in Morphine Child, op.av.). A vseeno, to je del tega, s čimer se vsak dan ukvarjaš, ljudje zbolijo, tu se ne da pomagati. V avtobusu nas je 15, res je , da je avtobus velik, a ob takem številu hitro postane majhen in ko eden zboli, se od njega nalezejo vsi. Tako je to. Najprej zboli nekdo od osebja, potem pevec, hvala bogu, da Damond ni zbolel. On je v redu, mene se je lotilo. Kot da bi dobil žabo v grlo in nekaj pesmi res ne morem peti. Recimo, da bi moral nekaj odpeti in potem pride blokada: »ehh, ehh«, Vendar nikoli ne veš, se zgodi, da prideš na oder in mogoče se spremeni. Ta adrenalin te napolni, oživiš in včasih to res pomaga. Bomo videli, kako bo danes.

MATJAŽ:
Z Damondom in Jackom si izgleda tudi zadovoljen?

JON:
Absolutno, Damond je enkraten, v band je prinesel čisto novo življenje, na odru je odličen, tako kot tudi Jack. Oba sta odlična performerja, mislim, da je bilo to nekaj, kar je manjkalo pri Zakku in Alu Pitrelliju. Al je bil odličen kitarist, Zakk odličen pevec, a njuna predstava na odru je bila nekako v ozadju. Velika razlika ni samo v tem, da Damond lahko poje več starejših stvari, ampak tudi celotno vzdušje na odru.

MATJAŽ:
Kot bi vas obdajala nekakšna karizma in to potem oddajate.

JON:
O, definitivno bo nekaj na tem. A ne vem, če bi to imenoval karizma, mogoče bi bilo prekletstvo bolj primeren izraz. Karkoli že je, je zelo zabavno. Res se zelo zabavamo in to je poanta vsega. Veliko bandov to vzame preveč resno. Poskušaš zabavati ljudi. Ti se hočejo smejati in uživati in to hočeš narediti. To je to. Upam, da bo nocoj delovalo.

MATJAŽ:
Ja, videti je, da na odru res uživaš, da se zabavaš.

JON:
Seveda. To je nujno, drugače bi znorel. Res bi. Vprašal bi se: »Kaj delam tukaj? Če ne uživam, zakaj to počnem?« Ravno to se je zgodilo z Zakkom. Prišel je do točke, ko ga turneje in potovanja niso več veselila in ni bil več pri stvari. Ne moreš pa nikogar prisiliti: »to pa moraš narediti«. Če te ne veseli, te pač ne veseli, kaj hočeš. A mi še vedno radi igramo.

MATJAŽ:
Na odru je tudi videti, da je Chris v zadnjem času zelo izboljšal svoje igranje.

JON:
Absolutno. Končno je dobil priložnost biti edini solo kitarist in da bi mu šlo to dobro od rok, je v zadnjem času zares trdo delal. Dobil je zelo nehvaležno delo, še posebej kar se tiče starejšega materiala, kajti moj brat je bil neverjeten kitarist in igrati njegovo glasbo ni lahko. V bistvu celotne Savatage glasbe ni lahko igrati in tudi peti. Nekateri sicer pravijo, da je, ampak kar naj poizkusijo. Če kdo misli, da lahko zapoje Believe ali kakšno podobno pesem, naj kar pride, vzame mikrofon in zapoje. Te stvari so res težke. V svojem življenju sem pel že veliko različnih stilov glasbe in Savatage glasba je najtežja, kar jih poznam, daleč najtežja, kar se tiče petja. Še posebej v živo. Že v studiu je dovolj težko, a tam se lahko vedno ustaviš: »OK, potrebujem nekaj odmora… (globok vdih)«. V živo pa tega ne moreš storiti, takrat si rečeš: »O, shit zdaj pride tisti del«. Če dandanes zajebemo, se samo smejimo, smo le ljudje in prav tako delamo napake. To je tisto, kar nas dela resnične. Torej, če naredimo napako, se smejimo, kajti ne delamo jih zaradi tega, ker ne znamo igrati, delamo jih ker… Mi temu rečemo možganski prdec, možgani gredo takole: »Prrr… (kot da se sesedejo)… Hej, to je bilo, o shit, ne… «. Nekatere podobne stvari so postale majhne šale med nami, kot recimo pri Gutter Ballet in moje vsakokratno mučenje, da ne bi zaradi nekega neznanega razloga zajebal začetka pesmi. Še do danes si ne morem razlagati, kako lahko to naredim, kajti to je najlažji del, ki ga odigram na celem koncertu.Vsakič naredim isto napako. Mislim, da je to moj brat. Stoji za mano in njegov duh naredi »huh« in udari v roko, ko odigram ta del… »Klink, oh…« (zgrešene tipke). Takrat me vsi gledajo in pričakujejo, da bom zajebal. Celo v občinstvu vidim, ko šepetajo: »Glej Jona, kako bo zajebal«, »klink, oh… «. Kaj hočeš, tako je.

MATJAŽ:
Je res, da boste na tej turneji posneli koncertni album?

JON:
No, nameravali smo ga. Na prvotno načrtovani turneji smo ga mislili posneti v Grčiji, a ko se je zgodil 11. september smo morali odpovedati turnejo in izgubili smo lokacijo v Grčiji. Nato smo mislili, da ga bomo posneli na tej turneji, a nismo mogli dobiti želene lokacije za dva dni. Tako sedaj razmišljamo, da bi se vrnili junija, ker hočejo, da bi igrali na nekaterih festivalih, kjer nismo igrali lani, in ga posneli takrat. Ali pa bomo šli v studio in prej posneli studijsko ploščo. Zaenkrat še vse visi v zraku, počakali bomo, da se vrnemo domov, se usedemo in razmislimo, ali ga posnamemo pred studijsko ploščo ali kasneje. Res še ne vemo, ta 11. september, poleg tega da je bil prava tragedija, v kateri smo izgubili prijatelje in še kaj, je tudi popolnom uničil naš urnik do konca leta. V celoti je zjebal naše načrte, kajti vse, na kar smo računali, naj bi se zgodilo oktobra, novembra. Ko se je to zgodilo so seveda vsi rekli: »Ne greste nikamor, kajti ne vemo, kako se bo nadaljevalo«. Takrat ni nihče vedel, kako se bo vse odvijalo, zato smo vse odpovedali, prestavili na kasneje in to nam je vse pokvarilo. Sedaj smo vsi nekako tako: »No, kaj bomo naredili?« Mogoče bomo res odšli v studio in z Damondom ter ostalimi posneli nov album. Ne vem, bomo videli, nekaj bo zagotovo, ali nova studijska plošča ali pa se junija vrnemo.

MATJAŽ:
Imaš o novi studijski plošči že kakšne načrte?

JON:
Po vsej verjetnosti bo trša.

MATJAŽ:
Nazaj h koreninam?

JON:
Mogoče ne čisto, le pristop bo trši, kajti Damond je sposoben peti v tej smeri. Torej mislim, da nas bo pot vodila v to smer. Glede nove plošče smo že zelo vznemirjeni, kajti to je nekaj, kar si res močno želimo narediti. Z Jackom in Damondom smo skupaj že eno leto in mislim, da že oba dovolj dobro poznam, tako da vem, kaj lahko pišem za Damonda. Ja, to si želimo, a v to odločitev je vpletenih več ljudi, ne le mi.

MATJAŽ:
Pa imaš že kaj napisanega za nov album?

JON:
Ja, seveda. Vedno imam kaj napisanega. Ves čas pišem, tako da imam veliko materiala. Ko pridemo čez 12 dni domov, se bomo vsi skupaj usedli in se odločili, kaj bomo naredili.

MATJAŽ:
Kako pa kaj Trans-Siberian Orchestra?

JON:
To je čisto druga pesem, res nam gre odlično, v ZDA smo že platinasti (1 mio prodanih albumov, op. av.). Ne bi si mogli želeti nič boljšega.

MATJAŽ:
Je to Paulov projekt (Paul O' Neill je producent od Savatage, op. av.)?

JON:
V resnici smo trije: Paul, jaz in Bob Kinkle, ki se je spomnil vsega skupaj. Mi trije pišemo pesmi, drugače pa je še veliko drugih, iz Savatage in drugih bandov, ki sodelujejo pri igranju. Zato se tudi imenuje orkester, Trans-Siberian Orchestra. Kajti orkester pomeni nedoločeno število glasbenikov, uporabiš lahko kogarkoli hočeš. To je dobro, ker s tem nisi omejen na določeno skupino ljudi. Za različne pesmi poskušamo najti različne pevce. To razširi kreativnost, da lahko počnemo kar hočemo in v Ameriki nam je uspelo. Če bi mi kdo prej omenil, da bomo platinasti, bi se temu le smejal. OK, postali smo platinasti, samo ne vem, kdaj bomo dobili denar za to?

MATJAŽ:
Kaj vas ne plačajo?

JON:
Bandi nikoli nismo plačani, dobimo samo koščke papirja na katerih piše, koliko smo zaslužili: »Zaslužili ste toliko denarja, minus naša provizija, dobite toliko denarja (z rokami pokaže, da malo)«.

MATJAŽ:
In kdaj bodo Savatage postali platinasti v ZDA?

JON:
Uf, ko pekel zamrzne. Savatage niso več popularni v Ameriki, samo v nekaterih delih. To je zato, ker ja šel ta stil glasbe nazaj v underground, kot je bilo v začetku osemdesetih. Tudi takrat je bil v undergroundu, nato pa je v sredini osemdesetih eksplodiral, zdaj pa je zopet tam. Mogoče se bo spet razširil in postal popularen ali pa ne. Zato se v glavnem osredotočamo na Evropo, tu se vse dogaja. In na Južno Ameriko seveda. Nima smisla razbijati si glavo v ZDA, se ukvarjati z butastimi lastniki klubov, ki ti nočejo dati denarja niti za hrano, kaj šele, da bi plačali za tour bus ali kaj podobnega. Zato smo se nekako oddaljili od tega in igramo samo še na krajih, kjer nam gre dobro. To je v približno 15 – 20 mestih, kar je še zmeraj veliko mest in ljudi, zaradi katerih so koncerti razprodani. A v ZDA je okoli 200 mest, tako da bi bil lahko pol leta na turneji. Amerika je zelo velika, vendar, če bi vzel tiste kraje, kjer nam gre dobro in jih izrezal iz zemljevida, bi dobil prostor podobno velik kot Evropa. Glede na okoliščine nam gre dobro, bolje kot večini drugih bandov iz našega obdobja.

Ker je bilo do nastopa le še slabe pol ure se je moral Jon pripraviti, tako da sva se potem poslovila. Obljubil pa je, da se bova naslednjič pogovarjala veliko dlje. Res ne bi bilo slabo, kajti v slabe pol ure sva se dotaknila le nekaj tem iz njihove dolge, zelo zanimive kariere.