Masterplan

Enega najboljši power metal albumov letošnjega leta so izdali Masterplan. Band sta po odhodu iz Helloween ustanovila kitarist Roland Grapow in bobnar Uli Kusch, k zasedbi pa so se priključili še basist Jan S. Eckert (Iron Savior), pevec Jorn Lande (ex- Ark) in klaviaturist Axel Mackenrott. Še pred izidom istoimenskega prvenca so se odpravili na prvo turnejo kot predskupina Hammerfall, zelo dejavni pa so bili s številnimi nastopi tudi na poletnih festivalih. Po enem izmed njih, na Bang Your Head!!! Festivalu v Balingenu sem se pogovarjal s karizmatičnim Jornom.


MATJAŽ:
Pozdravljen Jorn, kako si?

JORN:
Dobro, hvala. Lep dan je.

MATJAŽ:
In zate tudi dolg, kajne?

JORN:
Ja, zgodaj smo začeli, koncert je bil dober. Morali smo vstati zgodaj, tako da sem pokonci že od sedmih. Bil je dober dan, izredno vroč. Nastop se je dobro odvil in mislim, da so najpomembnejši pri tem ljudje, ki so nas prišli gledat. Lepo je videti ljudi, ki so zjutraj vstali in prišli pogledat naš nastop. Glede tega te je lahko včasih strah, misliš si, ali bodo ljudje res pokonci tako zgodaj, he, he. Vendar je ok, ljudje si radi ogledajo nastope.

MATJAŽ:
Zdi se mi, da je publika res dobro sprejela Masterplan.

JORN:
Ja, zdi se kot... Ne najdem prave besede za to. Ni nekaj vsakdanjega, bandove izkušnje s fani, kritiki in mediji na splošno. Kljub temu, da smo v preteklosti že imeli druge bande, smo vseeno nov band, novi člani, nov koncept, nove pesmi, tega ljudje še ne poznajo. In glede na to, da smo izdali le en album, smo bili zelo dobro sprejeti. Mislim, da smo imeli srečo in ustvarili dobro konstelacijo ljudi, ki dobro sodeluje in se dobro razume. Želimo igrati skupaj, želimo biti prijatelji. To nikoli ni problem, vsi se veselimo igranja. Ko sem doma sem vedno vesel, da se lahko družim z Rolandom, Ulijem, Janom in Axelom. Ne vem, nekaj posebnega je, tega nisem še nikoli doživel, takega vpliva dobrih odnosov na album. Tudi za prejšnje albume sem bil deležen dobrih kritik, bil sem na turnejah, vendar takega občutka enotnosti, ki sem ga deležen sedaj še ni bilo, odlično je. Mislim, da to pozna vsak glasbenik, ki je nekaj časa ustvarjal in je lahko hvaležen za tak čas v svojem življenju. Sam sem zelo hvaležen, da lahko pojem. S tem lahko živiš svoje sanje, si glasbenik ves čas. To počnem že vse svoje življenje, je zelo težko delo in včasih ne dobiš odzivov, ki si jih želiš ali na katere upaš. Zdaj sem nehal upati in morda je to ključ. Trdo delati in nič več upati, s tem si bližje nečemu resničnemu, če ne razmišljaš o tem ampak delaš to kar znaš, ugotoviš kaj te v življenju veseli, kaj ti daje duševno ravnovesje, kaj ti da zagon... Tako da, čudovito je videti vse ljudi, ki so zgodaj vstali za naš nastop. Enako je bilo na Sweden Rock festivalu. Letos na splošno igramo po veliko festivalih, tudi v Wacknu in drugih evropskih festivalih. Potem gremo na Japonsko in Južno Ameriko. Sledil bo premor za pisanje pesmi za nov Masterplan album, delam pa tudi na svojem novem solo albumu, ki bo izšel pozimi.

MATJAŽ:
Tudi tebe so ljudje zdaj sprejeli, bolje so te spoznali in videli, kako dober pevec si.

JORN:
Ja, videti je že tako. Dejstvo je, da se glasba sedaj zdi bolj osredotočena in tudi klasično usmerjena, zaradi česar ljudje hitreje spoznajo pravo stvar v njej. Sporočilo je bolj neposredno in vsi v bandu so zelo talentirani. Mislim, da smo v skladanju našli čvrst koncept, ki gre včasih svojo pot. Včasih Roland kaj napiše, včasih Uli ali jaz, potem se dobimo, vse vržemo skupaj in dobimo rezultat. To je zelo dober začetek za nov band, kako bi mu rekel, novi stari band he, he.

MATJAŽ:
Kako si sploh prišel k Masterplan?

JORN:
Roland me je poklical pred dvema letoma in povedal, da sta z Ulijem zapustila Helloween in vprašal, če bi skupaj kaj naredili. Nekaj sta imela v načrtu in vprašala sta me, če bi hotel sodelovati. Tako sem šel v Hamburg in o zadevi smo se pogovorili. Takoj smo se ujeli. Včasih se pravi ljudje srečajo na istem mestu, imeli smo enako preteklost, vsi smo že delali z ljudmi, s katerimi se osebno nismo tako dobro razumeli. To sem v preteklosti že doživel, bile so tudi razne spletke. Zdaj pa smo očitno vsi prišli do iste točke in poskušali iskati ljudi, ki imajo enake izkušnje. Imamo enako mišljenje glede spoštovanja, kako moraš biti kdaj preprost. Celoten band je zelo razumen, tih, osredotočen, Uli je trden v svojem mišljenju, vsi smo zelo sproščeni. Zaradi koncerta si namreč lahko raztresen. Z Masterplan se lahko 100% osredotočimo na našo glasbo in nastop, ni nam treba skrbeti za posel ali z njim povezane probleme. O vsem se pogovarjamo in stvari rešimo, poslušamo drug drugega. Če koga kaj muči in je zanj pomembno, bi ga morali ostali poslušati. To je dobra filozofija, pomaga ustvariti harmonijo. Vsi imamo svoje poglede in se učimo živeti z njimi, to je dejstvo, preprosto pravilo življenja z drugimi pa je, da spoštuješ njih in njihove poglede. Pred Masterplan smo v drugih bandih s tem imeli nekaj težav. Mogoče so se ljudje, s katerimi smo delali sčasoma spremenili, ali pa smo sami imeli drugačna pričakovanja, ko smo bili mlajši. Sčasoma te izuči in enkrat spoznaš prave ljudi, s katerimi lahko nekaj narediš. Sedaj torej niso pomembni glasbeniki, ampak osebni odnosi med ljudmi.

MATJAŽ:
Torej je zdaj čisto drugače kot pri Yngwieju?

JORN:
Ja, pri Yngwieju je bilo težko vzdržati he, he. Rajši ne bi preveč govoril o njem. Lahko rečem samo, da je kot kitarist odličen, na koncertih zelo profesionalen. Glede morale in praktičnega razumskega mišljenja, kako organizirati turnejo in ostale stvari ter poskrbeti, da so vsi zadovoljni, pa je totalen osel. Ko sva se kdaj sama družila je bil v redu, vendar mislim, da je preveč zaščiten s strani svoje družine in pozabil je, od kod prihaja, pozabil je svoje korenine, rasla sva na isti zemlji. Škoda, a ni šlo drugače, kot da sem zapustil Ameriko, moral sem zapustiti turnejo in v takšni situaciji bi bili vsi razjarjeni. Ni mi treba še več govoriti o tem, mnogi so delali z Yngwiejem in poznajo njegove muhe. Mogoče se bo nekega dne spremenil, a ne verjamem v to. Vseeno moraš vsakemu dati še eno priložnost.

MATJAŽ:
Ko si se pridružil Masterplan si istočasno zapustil Ark.

JORN:
V bistvu sem bil odpuščen.

MATJAŽ:
Odpuščen? Takrat sem bil zelo presenečen.

JORN:
Bil sem odpuščen in niso mi dovolili tega objaviti na moji spletni strani. Mislim, da je Ark manager poklical webmasterja, da mi tega ne sme pustiti. Malo je bilo podobno soap operi, tako da sem zdaj vesel da imam nekaj, kar temu niti malo ni podobno. Veliko let je trajalo, da sem našel zanesljive ljudi. Nikoli ni nobenega stresa, vedno se dogovorimo o stvareh, vsi imamo enake cilje. Tudi v Ark smo vsi imeli enako glasbeno vizijo, ko pa je šlo za posel ali kakšne racionalne stvari, smo težko uskladili različna mnenja. Še vedno smo prijatelji, a imeli smo nekaj managerjev, s katerimi nisem bil zadovoljen. Začelo se je z majhnimi stvarmi, potem smo videli, da stvarem ni kos, da se ne strinjamo glede poslovnih zadev. Jaz sem glasbenik, rad pojem in pišem glasbo, tako da sem lahko naredil nekaj solo albumov. A to ni bil največji problem, pač pa nesporazum glede prihodnosti banda, kako delati naprej. Burn The Sun je res dober album in vanj smo vložili veliko dela. Nismo imeli nobenega posebnega koncepta, delali smo kot se nam je zdelo prav. Potem pa sem od managerja v e-mailu dobil neke vrste ultimat, da se moram posvetiti Ark in delati tako in tako. Z bandom smo začeli jaz, Torre in John in bilo je čudno dobiti nekaj takega. Kot da bi ti kdo odsekal roko in ne moreš ničesar narediti. Vprašal sem Johna, če se strinja s tem in rekel je, da niti ne, ampak... Bilo je čudno. To se ne bi smelo zgoditi, a se je. Ponavadi sem čisto običajen človek, delam, kar delajo vsi ljudje. Včasih pa v nekaj vložiš ogromno dela, hočeš videti rezultat in zaupati v dobro usodo. Moj predlog je bil dobiti večjo pogodbo, delati za dvojni trg. Ark je bil namreč neke vrste hibrid, na sredini vsega. Ni bil čisto metal, ni bil progresiva, neke vrste mešanica. A promoviran in prodajan je bil na metal sceni kar pomeni da bi vsi, ki imajo radi heavy metal in hard rock poleg Iron Maiden in Judas Priest kupovali še Ark. In mogoče bi za Ark rekli, da je nekaj zanimivega, a je stil težko definirati. Ark bi se bolje godilo, če bi bil na takem trgu kot so Yes, Rush, Marillion, Saga, Kansas in vse te skupine, ki so malo drugačne. V ZDA je bila situacija za Ark ugodna. Prišlo je torej do nesporazumov, nič posebnega, ljudje se pač niso strinjali kaj narediti. Zdaj ni več napetosti, takrat so bile, a smo se pogovorili in vse je v redu. Mogoče bomo v prihodnosti še kdaj sodelovali. Življenje gre naprej, včasih se stvari zapletejo in to se je zgodilo s tem bandom. Če bi Masterplan začeli pred desetimi leti, nas mogoče ne bi bilo več. Če pogledaš takole: učimo se, postanemo starejši, imamo že nekaj za sabo, poskušamo izbrati prave ljudi za sodelovanje in vsi imamo iste izkušnje. S tem smo se izognili nekaterim problemom.

MATJAŽ:
Koliko si vplival na prvi Masterplan album?

JORN:
Napisal sem melodije in besedila za večino albuma, razen dveh pesmi. Heroes je bila mišljena za prejšnji Helloween album, se mi zdi. Glasba za Into The Light je že tudi precej stara in ni bila nikoli uporabljena pri Helloween. Poleg tega so moja tipična značilnost melodije, pesmi kot Spirit Never Die, Enlighten Me, Soulburn, Bleeding Eyes. Te pesmi so tipično moje pisanje, po melodijah in besedilih. Potem lahko pri Heroes in Kind Hearted Light slišiš bolj Kusch in Grapow usmeritev. Naslednjič pa bo mogoče kaj drugače. Uli in Roland sta posnela nekaj materiala, na katerem sta delala, tako da je bilo nekaj bobnov in kitar že posnetih in s tem smo začeli. Ko sem prišel jaz, sem dodal nekaj svojega in tako je nastal album. Bil je dober način dela. Za naslednjič ne vem, kako bo. Uli mi je poslal nekaj stvari, na katerih je delal doma pozimi. Nekateri bandi so drugačni, ne napišejo toliko stvari. Ta band pa je neverjeten. Ni se nam treba dobiti, da bi kaj napisali in redko je, da pesmi napišejo bobnarji. Od Ulija dobim CD po pošti in ko tudi jaz kaj napišem, se sestaneva in si izmenjava mnenja ter stvari sestaviva, popraviva, spremeniva itd. Nikoli ni bilo problemov pri pisanju materiala, vsak naredi svoje. Če je nek riff dober, je dober, če Uli napiše dobro melodijo, je to moja osnova. Nihče od nas ni egoističen in ne pomisli, kdo ima več zaslug ali kdo bo bolj uspešen. Pri Ark smo imeli tak odnos samo glede glasbe, nikoli v bolj osebnih zadevah in poslu, vsak je želel v svojo smer. Pri Masterplan pa smo usklajeni, veselimo se prihodnosti in mislim, da nam ne bo težko narediti dobrega drugega albuma. Prvi album je za nas začetek nečesa. Je dober album, a čutimo, da lahko naredimo še nekaj več. Stvari in drug drugega bolj poznamo in tokrat imam glede tega nek poseben občutek. Seveda sem hvaležen vsem fanom, to je zaradi njih. Kot sem rekel, hvaležen moraš biti za take trenutke, mislim, da je nekaj naslednjih let na glasbeni sceni naših. Vsi, ki to izkusijo, tega ne bi smeli vzeti za samoumevno, to so za glasbenika uresničene sanje, da doživi takšen odziv in doseže toliko ljudi. Ni se nam treba pretvarjati, lahko igramo in smo vse kar si želimo, to je enkratno.

MATJAŽ:
Kot vem Roland in Uli nista bila zadovoljna z miksom in sta naredila še enega.

JORN:
V bistvu smo imeli tri različne mikse in tri različne masteringe. En miks ni bil slabši od drugega, le bolj nam je bil všeč. Pomembno je, da si z miksom zadovoljen. Ko album recimo včasih poslušaš v avtu, mora prav zveneti, tako da lahko v njem uživaš in si ponosen na narejeno delo. Vsako let bolj razmišljaš o tem, ko pa si mlajši si malo površen in mogoče prehitro rečeš, da je ok, mogoče bi moral biti mastering drugačen, dobro se sliši ampak vseeno... Vesel si, da ima album kolikor toliko pravi zvok. Ko pa postajaš starejši in si izdal že veliko albumov, pa prideš do točke ko si tudi malo bolj kritičen in to je pomembno. Obstajajo primeri bandov, ki niso. Najprej so naredili dobre stvari, potem pa kvaliteta pade. Sami poskušamo delati tako, da smo zadovoljni mi in tudi drugi. Ne sme biti tako, da nisi zadovoljen, to je neumno. Vedno bi moral biti ponosen na svoj album.

MATJAŽ:
Se ti zdaj, ko poslušas svoje ostale albume zgodi, da z njimi nisi zadovoljen?

JORN:
Ne vem, Čudno je, ko poslušaš svoje prejšnje albume, drugače se slišijo kot prej. Na svojih lahko slišim, da se vedno izboljšujejo. To slišim pri Masterplan albumu, meni zveni še boljše kot Burn The Sun. Tudi moj solo album Worldchanger ima dober zvok, Tommy Hansen je stvari odlično izpeljal, Beyond Twilight je tudi dober, vendar mi zveni kot nekaj, kar je zdaj preteklost. Vedno lahko slišiš nekaj drugega, ker vedno dobiš nove ideje pri stvareh, ki si jih naredil. Tako je življenje. Zato človek stvari spreminja in začenja nove. Preteklost je del življenja, ki ga živiš. Kot na primer moj prvi solo The Startfire, ki je bil bolj demo album. Posnel sem ga v analognem studiu, v stilu sedemdesetih, čeprav smo bili sredi devetdesetih. Imel sem svoj pogled in tako sem moral narediti. Potem pa je bil pravi šok ko sem videl, da bi moral nekatere stvari narediti drugače. Vendar, kar narediš v preteklosti je del tvojih začetkov, tvojega razvoja in kaže na poštenost in veselje do dela in ustvarjanja novih stvari. Zelo sem ponosen na sedanji album, je moj najljubši.

MATJAŽ:
Prej si omenil Beyond Twilight. Lahko pričakujemo še kakšen album?

JORN:
Trenutno ne, zagotovo. Delam na novem Jorn albumu, na katerem bo bass igral Magnus Rosen iz Hammerfall, sodeloval bo kitarist iz Pagan's Mind, pa tudi njihov bobnar. Posneli bomo tudi dva videospota. V enem bo tudi tudi maskota iz Ark z belo pobarvanim obrazom, in zdaj je res razkurjen, he, he. Tukaj je, da zaščiti svet... želi, da se človek približa naravi, meni, da smo jo preveč prizadeli s svojimi ambicijami in kapitalizmom ter pozabili osnovne vrednote. Svet bi rad naredil boljši, zato si nadene bojne barve, želi biti slišan.

MATJAŽ:
Torej z današnjim svetom nisi zadovoljen?

JORN:
Ne, mislim, kdo sploh je? Veliko ljudi se odloči, da ne bodo govorili o tem, jaz pa to počnem, je kot terapija. Poskušam izraziti stvari, ki jih vidim, kar slišim, preberem, izkusim, poskušam jih ponazoriti z besedami v dolžini pesmi ali albuma. Ja, mislim, da si vsi ljudje v življenju delimo enaka vprašanje in stvari, vendar pa smo pod močnim stresom, zaslepljeni, zavedeni, vodeni v določene smeri in mnogi nimajo več časa, da bi zares komunicirali, bili kdaj tudi malo bolj zadržani. To je bilo včasih boljše. Vendar so danes tudi dobre stvari, medicina in podobno, vendar pa manjkajo najpomembnejše stvari. Potrebujemo mir, komunikacijo med ljudmi, ki je danes ni več, saj vsi pišejo sms-e. Vsakemu lahko rečeš fuck off in ni se ti treba soočiti s tem človekom, s situacijo in to je problem, ljudje se s tem ne znajo več spopasti. Navajeni so pisati e-maile in nimajo praktičnih izkušenj, osnov komunikacije in izražanja čustev. Vsa njihova razpoloženjska nihanja so v e-mailih. Mislim, da to ni dobro. Zato imamo glasbo, festivale, hard rock in heavy metal se vračata oziroma sta že tu, tukaj sta od nekdaj, vendar je scena sedaj večja kot prej in bo še zrasla. Mislim, da je veliko ljudi, ki so odrasli v devetdesetih odkrilo, da jih je nekdo prevaral. Vse kar so spoznali je MTV, Spice Girls in nekakšne ameriške zadeve, ne spomnim se imen, neki Linkin Park, Slipknot in brit pop bande povrhu vsega. Kvaliteta in duša glasbe je izginila, mislim pa, da se sedaj vrača. Veš, ko vidiš starejše bande, ki se vračajo na turneje. Zame je to super, hard rock scena je nekaj več kot samo glasba, gre za druženje ljudi ki imajo enake poglede in se strinjajo o istih stvareh. So na takih festivalih kdaj kakšni veliki problemi? Ne, ker so vsi tukaj z istim namenom, želijo uživati življenje in ne nenehno zbegano tekati naokoli ter težko delati za sistem. Vsi hočemo kaj narediti tudi zase, za svoj užitek. Hočemo malo živeti, čutiti, deliti svoja vprašanja in mnenja z drugimi ljudmi, to je komunikacja. Ko to vidim se odlično počutim, upam, da bo tako do konca mojega življenja. Ko bom star, upam da bom v približno takem položaju kot Dio. No, on je in ni star, he, he. Zame je zgled, ki mu želim slediti.

MATJAŽ:
Odličen je.

JORN:
Vsak dan sem o tem bolj prepričan. Zaradi njega in njemu podobnih lahko vztrajaš. Jaz sem star šele petintrideset, torej imam pred sabo še kakšnih trideset let ustvarjanja. Mislim, da je pomembno, da glasba izraža vse, ker je toliko ljudi, ki so zaprti vase, zaprli so svoje misli, čustva in imajo probleme z izražanjem tega. Poskušajo biti »dostojni«. Vsi imamo svoje instinkte in osnovne potrebe in če jih zatiraš, si zafrustriran. Danes je veliko več agresije, kriminala, ljudje morajo o tem govoriti, spustiti ven, se razkriti. Pri tem mislim tudi na celotno metal sceno, te festivale, ki so nastali v zadnjih nekaj letih po vsem svetu. V naslednjih letih bo tega še več in to bo nekaj, za kar si bo vredno prizadevati, vedno bo prišla nova generacija.

MATJAŽ:
Bi še kaj dodal?

JORN:
Morali bi priti v Slovenijo in igrati, in to zelo kmalu. Upam, da se slovenski trg gradi, da metal bandi delajo vse kar je v njihovi moči, da se združijo in začnejo zadeve premikati, naredijo kakšne festivale. Ni treba, da so bandi znani, glavno, da se nekaj dogaja. Stvari se bodo gradile, treba je samo zbrati vse ljudi, ki imajo radi to glasbo. Treba jim je dati prostor in mislim, da je to začetek za boljši trg. Povsod je enako, to smo že videli, začelo se je z majhnimi založbami, idealisti v devetdesetih. Mnogi od teh ljudi so svoje založbe razširili in imajo dober posel, tako da lahko delajo oni in fani. Lahko delajo z glasbo, ustvarjajo festivale, distribucije, revije. Vse je mogoče, treba je le seči do ljudi.

MATJAŽ:
Upam, da se bodo tvoje besede nekega dne uresničile.

JORN:
Biti moraš pozitiven in optimističen in tako tudi misliti, drugače se ne bo nič zgodilo. Ni nujno, da napreduješ hitro, zelo majhni koraki so dovolj da se nekaj dogaja, vredno je. Veliko ljudi mi pove, da so v moji glasbi odkrili nekaj novega in to je dobro. Mislim, da ima mainstream scena konkurenco, ker glavna scena pop glasbe ni več tako dobra kot nekoč, po mojem so preveč podcenjevali ljudi z umetnimi zasedbami. To je čista industrija in obstaja meja, kako dolgo lahko tako ravnaš z ljudmi. Zato sem rekel, da so otroci, ki so odrasli v devetdesetih nenadoma odkrili, da so jih zavajali. Šli so v bar, festival ali na kakšen drug koncert in videli band: »Uau, kaj je ta glasba?« Niso vedeli. Mislim, da ljudje zdaj odkrivajo staro glasbo, s katero smo mi odrasli. Naj glasba živi, kot pravimo pri Masterplan, ne pustite da duh umre, svet pripada vam, morda je vaš čas prišel zdaj.