Circle II Circle

Circle II Circle je band bivšega Savatage pevca Zaka Stevensa, ki se je s tem vrnil po nekajletni odsotnosti z glasbenih prizorišč. Letos so izdali prvenec Watching In Silence in odprli Wacken Open Air festival. Tam sva se z Zakom tudi pogovarjala in povedal je veliko zanimivih stvari glede banda, seveda Savatage in bolj osebnih stvareh. Med časom do objave intervjuja se je zasedba v bandu močno spremenila, od originalne postave je ostal le še Zak. Circle II Circle so decembra na evropski turneji s Saxon in Doro in z novo postavo bi skoraj prišli v Slovenijo, ki je bila tudi v igri za zagrebški termin.


MATJAŽ:
Torej, Zak Stevens zopet v Wacknu. Kako se počutiš?

ZAK:
Zelo dobro, danes smo bili prvi band. Baje smo za prvi band imeli veliko ljudi, tako da sem vesel, da smo začeli. Veliko ljudi na prvem bandu, yeah!

MATJAŽ:
Na festival prihajamo že nekaj let in do sedaj zares noben prvi band ni imel toliko publike.

ZAK:
No, to se je zgodilo. Na to smo gledali kot priložnost, da odigramo najboljše kot lahko in očitno je dobro uspelo.

MATJAŽ:
Kako si zadovoljen z nastopom?

ZAK:
Zares sem zadovoljen, na odru je bilo tako vroče, da sem rabil eno uro za ohlajanje, da ne bi bil v obraz čisto rdeč. Zgledal sem kot moja petletna hči, ki vedno postane rdeča, ko teka naokoli. Izgledal sem podobno kot ona, res je bilo vroče. Vendar smo zadovoljni, mislim, da smo igrali precej zadovoljivo. Začenjam se zavedati, kakšen band smo. Tega ne morem vedeti, dokler ne odigramo več koncertov. Odigrali smo jih že veliko, okoli petindvajest, večinoma doma na Floridi. Tako da ko pridemo sem pred to ogromno množico, moram pregledati posnetke in videti, kako zvenimo. Danes smo po mojem zveneli kot udaren band s Floride, ki ima malo grunge elementov, nekaj čvrstosti, udarnosti in naj ostane pri tem. Vedno se razvijamo naprej, tako da je kar pestro. Zelo sem srečen, da sem se vrnil, imam svoj band, lahko pišem glasbo, produciram, pojem… Bilo je naporno in zdaj producente zelo spoštujem, he, he. Vedno sem zelo cenil Paula O'Neilla, od njega sem se vsega tudi naučil. Je moj mentor in ko je prišel pogledat, kako snemamo in je z gestami pokazal, da je ok, sem pomislil »super, naredil sem izpit«. Res sem vesel, da imam priložnost biti tukaj, nič drugega ni važno, srečen sem.

MATJAŽ:
To je bil vaš drugi nastop v Evropi?

ZAK:
Res je. Pred dobrim mesecem smo igrali na Rock Hard festivalu, bilo je dobro. Tale je drugi. Decembra spet pridemo na turnejo, bolj obširna bo, mogoče bomo v bližini vas. Upajmo, da ne bo trajalo več let da pridemo k vam. Ja, prav imaš, to je bil drugi nastop v Evropi in moramo še ugotoviti, kam spadamo.

MATJAŽ:
Set listo so sestavljali večinoma komadi z Watching In Silence, odigrali pa ste še dve Savatage pesmi. Zakaj si izbral Taunting Cobras in Edge Of Thorns?

ZAK:
Ponavadi odigramo pet ali šest Savatage pesmi, vendar je bil današnji nastop kratek, tako da smo morali nekatere izpustiti. Taunting Cobras smo obdržali, ker ima energijo, ki smo jo potrebovali na sredini nastopa, publiko je spravila v pravo stanje in nato smo to spojili z Edge OF Thorns, tako da smo dobili košček Savatage. Sledila je Sea Of White, ki je naslednji single, ki izide v ZDA. Doma nas predvajajo na približno sedemdesetih radijskih postajah in albumi se prodajajo, kar je dobro. Preseglo je naša pričakovanja, imamo srečo. No, današnja set lista je bila vse, za kar smo imeli čas. Seveda smo morali odigrati večino svojega albuma, vendar običajno igramo še več Savatage pesmi, moje najljubše iz tistega obdobja, tudi take kot Follow Me z Edge Of Thorns ali Turns To Me z Wake Of Magellan.

MATJAŽ:
To so pesmi, ki jih Savatage trenutno ne igrajo v živo.

ZAK:
Res je, ampak bi jih lahko. Mislim pa, da si ogledajo naš program da vidijo, kaj igramo in potem to izpustijo, imajo ogromno izbiro. Smiselno je tudi zato, ker sem originalni pevec teh pesmi in ko ljudje pridejo na Circle II Circle koncert, lahko slišijo pesmi v originalni izvedbi.

MATJAŽ:
Če sem pošten sem bil kar malo razočaran, ko ste odigrali Welcome Home (Sanitarium) od Metallice. Rajši bi slišal še kakšno Savatage ali Circle II Circle pesem.

ZAK:
Ja? No, kot vidim je to pesem, ki jo vsi poznajo in to je dobro, ko igraš prvi pred festivalskim občinstvom. Vsi ne bodo poznali vseh Circle II Circle ali Savatage pesmi, vsi pa poznajo to. Mislil sem, da bi se bilo dobro posloviti z nečim, kar vsi poznajo in po reakciji je bilo dobro, obneslo se je tudi na prejšnjem festivalu, tako da smo to naredili tudi danes. Seveda sem že slišal različna mnenja o tem, ampak vsak bo rekel nekaj drugega. Odigrali smo jo in zdelo se je, da so bile reakcije kar dobre. Vsaj za festival se mi zdi prav da se kot prvi band posloviš s pesmijo, ki jo vsi poznajo, da nastane pravo razpoloženje in da se pripravijo za naslednje bande. To je bil razlog.

MATJAŽ:
Kaj je bil razlog, da si se vrnil na sceno?

ZAK:
Ko sem vzel dopust od Savatage nisem vedel, da bo trajal tako dolgo kot je. Imel sem nekaj osebnih stvari, ki sem jih želel urediti in mi to ni uspelo v osmih letih pri Savatage, družinske zadeve, stvari okoli hiše, osebno življenje. Potreboval sem nekaj časa, da sem vse postavil na pravo mesto. V vseh teh letih snemanja in turnej s Savatage za to nisem imel priložnosti. Ogromno časa sem preživel stran od doma, tako da sem se odločil, da to končno naredim in potem vidim, kaj se bo zgodilo. Mislil sem, da bom nazaj v Savatage, ko so snemali Poets And Madmen, sodeloval sem na začetku pri pisanju pesmi, tako da poznam čisto vsako. Prav čudno je sedeti in poslušati album, poznam vsako noto, samo ne pojem ga jaz. Odločil sem se in ko so potrebovali pevca sem rekel: »Zakaj ne najdete novega pevca in date priložnosti nekomu kot je Damond Jiniya. Naj posname album, jaz sem jih pet ali šest, mogoče je čas, da grem naprej in naredim nekaj drugega«. V Savatage sem bil osem let in nisem prvotni pevec, to je Jon Oliva. In kaj naredi tip kot jaz? No, ok, moram biti kreativen, in naredim tole? Tako, vesel sem, da so me podpirali pri mojem načrtu imeti lasten band. »Zak, zaslužiš si, pri Savatage si bil osem let, čisto logično je.« Jon je rekel nekako tako: »Ne le da se strinjam, pomagal ti bom napisati pesmi. Dajva.« Mislim, da več kot jaz in Jon napiševa, bolje je za vse, saj tako ta glasba pride ven, se širi. Ker sem pod močnim vplivom Savatage sem že od začetka vedel, da bo Circle II Circle album zvenel nekoliko podobno. Temu se ne morem izogniti, tudi nismo hoteli postavljati omejitev ampak narediti čim boljšo glasbo. Če ti pesem nekaj pomeni, če se dobro sliši jo narediš, ne sme te skrbeti, če se začne podobno kot Savatage, to ni nič čudnega. Ne glede na vse, poskušamo slediti temu, da naredimo kar se nam zdi dobro.

MATJAŽ:
Ko ste pisali pesmi, je bila situacija čisto drugačna kot pri Savatage, kjer sta glavna dejavnika Jon in Paul (O'Neill, producent, op.av.). Kakšno vlogo imaš pri Circle II Circle?

ZAK:
Razlika je ogromna. Pišem vsa besedila, vokalne melodije, bobne, ki jih igram že petindvajset let. Res sem dodal ta element, »groove« faktor, način, kakšni so bobni, to bo vplivalo tudi na naslednji album. In zdaj sem tudi producent, vsak dan v studiu, kjer zmajujem z glavo ali prikimavam pri vsaki pesmi, ki jo posnamemo. Tega prej nikoli nisem počel. Zdaj imam veliko več spoštovanja do dela, ki ga je opravil Paul. V studiu je poskrbel za vse, prvi je prišel in zadnji odšel. Vse to mi je dalo zgled, da bolje delam. Vesel sem, da imam priložnosti biti vedno boljši pri treh stvareh: pisanju, petju in produciranju. To troje je bilo zame iziv. »Tukaj je nov iziv zate Zak, kaj boš naredil?« Moral sem se lotiti dela in to uresničiti, dokazati, da se lahko izboljšam in to želim narediti tudi za naslednji Circle II Circle album. Vesel sem, da se je vse to zgodilo, da sem dobil priložnost postati boljši v stvareh, ki jih počnem. Če nimaš možnosti pisati besedil ali kakšne druge glasbe ne moreš napredovati, postaneš odvisen. Kot vokalist lahko samo avtomatsko odpoješ, kar pač imaš za odpeti. Zato se mi je zdelo pomembno, da delam naprej in se lotim tega novega iziva, naredim nov band in vesel sem, da sem to naredil, postal boljši in to je moj cilj tudi v naprej. To je največja razlika.

MATJAŽ:
Jon je tudi bil tvoj učitelj, mentor.

ZAK:
Ja, vedno je bil moj mentor. Vse v zvezi s produciranjem in snemanjem plošč sem se naučil od Jona in Paula O'Neilla ter ostalih fantov v Savatage organizaciji. Tudi od Ala Pitrellija sem se veliko naučil o kitarskih zvokih. Na snemanjih sem se učil od vseh, ko je bil čas za snemanje solov, sem se usedel in z zanimanjem opazoval, kako kitaristi to počnejo. Jon me je vedno obravnaval kot svojega nezakonskega otroka in on je bil zame vedno kot drugi oče. Ko smo igrali s Circle II Circle koncert na Floridi, sem pogledal preko odra in ga videl na drugem koncu dvorane, kako nas z veseljem opazuje. Prišel nas je vzpodbujat, kaj več si lahko še želim? Kljub temu da ni v bandu, se zanj zavzema enako kot jaz. Ko skupaj piševa pesmi sem prepričan, da nanje gleda kot na svoje majhne otroke. Želi vedeti, kaj se potem dogaja z njimi, ali ljudje v njih uživajo. Seveda da. Odlično je imeti tako močno podporo, niti verjeti ne morem, da mi je daje toliko, a to pomeni, da smo na pravi poti. Pravzaprav mi je dal dovoljenje, da lahko zapustim Savatage in naredim nekaj svojega, potem ko sem s Savatage dosegel vse svoje cilje. Sedaj se želimo še izboljšati na naslednjem albumu in imamo veliko zanimivih virov, iz katerih bomo lahko črpali. Matt LaPorte je pri Watching In Silence pomagal pri pisanju treh skladb, tako da je sedaj pripravljen dati od sebe še več, enako pa velja tudi za vse ostale. Vsi lahko kaj prispevajo pri pisanju pesmi. Stvar je na široko odprta in praktično gremo lahko v katerokoli smer želimo. Polovica prvega albuma je bila poklon mojemu preteklemu delu, kar so v bistvu ljudje pričakovali od mene, polovica pa je bila nova, prihodnja usmeritev banda. Sedaj nimam nobenih omejitev pri nadaljevanju. Definitivno želim še vključiti elemente moje preteklosti, ki so mi omogočali priti tja kjer sem sedaj, ne bom jih kar opustil, lahko jih bo le manj. Nikoli pa ne bodo v celoti izginili.

MATJAŽ:
Kako si izbiral člane banda? Kot vem, je Matt LaPorte v preteklosti skoraj že pristal pri Savatage?

ZAK:
Tako je. Bil je na avdiciji, ko se je Alex Skolnick odločil zapustiti band in ustanoviti svojega. Na koncu smo vzeli Ala Pitrellija, ki je kasneje odšel k Megadeth, in z njim smo posneli dva albuma. Nad Mattom sem bil takrat navdušen in ostala sva v stikih. Poleg mene je postal prvi Circle II Circle član. Nekaj sem napisal skupaj z Jonom, nekaj skupaj s Chrisom Cafferyjem in tako so nastali Circle II Circle. Rekel sem si: »Šel sem iz enega kroga k drugemu krogu, šel sem iz kroga v krog (circle to circle)«. Takšna je moja zgodba, vendar je še vedno odlično imeti zraven ta družinski krog, ki vso stvar povezuje. Sedaj smo v njem Savatage, Trans-Siberian Orchestra in Circle II Circle. Ob tem smo zelo srečni in mislim, da je Jon ponosen na to zadevo. Ob pisanju materiala je bilo zelo prijetno imeti zraven Matta. Takrat še nismo imeli zapolnjenih vseh mest v bandu. Ko je bil album gotov, smo bili še brez bobnarja in basista. Nato sem končno spoznal Kevina Rothneyja, Kanadčana s stalnim prebivališčem na Floridi. Že prej sem ga skozi leta gledal igrati v dveh, treh lokalnih bandih. V bistvu ni bilo težko sestaviti zasedbe. Le tri osebe, ki so prišle na avdicijo, niso bile sprejete v band. Vsi ostali so prišli zraven. Klaviaturist John Zonder je igral s Savatage na Streets turneji, ko se je Jon bolj posvetil vlogi frontmana. Johna so vzeli s seboj po Evropi, ne vem, če se spomniš tega. To je še eden izmed trenutkov, kjer krog pride do izraza. Skoraj vsi člani Circle II Circle so v preteklosti imeli nekaj opraviti s Savatage. Tako da se nam res ni bilo težko zbrati, kar je zelo pomembno. Če bi prišli skupaj po težji poti, bi lahko prihajalo do problemov.

MATJAŽ:
Reciva še kaj več o Savatage. Ko si prišel v band si bil praktično neznan, potem pa si naredil veliko kariero, postal si eden najboljših heavy metal pevcev. Kako si se počutil na začetku, ko si zamenjal Jona Olivo, ki je že takrat veljal za »metal boga«?

ZAK:
Ja, tisti časi so bili podobni situaciji sedaj, ko sem ustanavljal Circle II Circle. Nisem želel preveč premišljevati o tem, mogoče sem bil celo preveč preplašen, da bi sploh lahko. Zato sem si moral reči: »O tem ne razmišljam, prišel bom in pel tako kot pojem. Če se bo izšlo se bo, če ne tudi v redu, lahko bom rekel, da sem se potrudil«. Tako da manj sem premišljeval o tem, bolje je bilo zame. Kajti če bi premišljeval o tem, bi bil vseskozi pod pritiskom: »Ojoj, kako naj zamenjam Jona? Ali zvenim tako kot on, ali zvenim drugače?« in nikoli se ne bi izšlo. Tako pa sem prišel in dejal: »Tu sem fantje, upam, da vam bo všeč«. Na srečo je bilo ok in so me sprejeli. Nekaj podobnega se dogaja tudi sedaj. Storiti moraš neko vnaprej neznano potezo in upam, da jo bodo ljudje podprli. Vseskozi sem imel veliko srečo, da sem imel vse, še posebej Savatage fane, očitno moje največje fane, ki so verjeli, da se bom nekega dne vrnil z novim bandom, da jih ne bom pustil na cedilu in naredil nečesa, kar bi bilo všeč drugim. Pozabi, takšna stvar nikoli ne bi uspela. Brez dvoma moram najprej zadovoljiti Savatage fane, nato pa šele ostale. In to mi je tudi uspelo, dobil sem nekaj novih fanov. No, drugače pa je bilo res malce strašljivo zamenjati Jona. O tem nisem smel razmišljati in po petih albumih so vsi govorili, da mi je uspelo. Bilo mi je v veliko zadovoljstvo in še danes težko verjamem, da mi je uspelo.

MATJAŽ:
Za veliko Savatage fanov je Edge Of Thorns najboljša plošča in to je bila prav tvoja prva z njimi.

ZAK:
Mislim, da razlog tiči v tem, ker je bila to moja prva in pravzaprav edina plošča, ki sem jo posnel s Crissom Olivo. 17. oktobra bomo igrali na koncertu ob desetletnici njegove smrti na Floridi. Igrali bomo pesmi kot Alone You Breathe in vse te posebne pesmi, posvečene Crissu. Sploh ne morem verjeti, da je že deset let od tega. In če ti povem po pravici, je tudi Edge Of Thorns moja najljubša plošča. Na njej je igral Criss in pripravljeni smo bili, da osvojimo svet, vzpenjali smo se kot raketa, še v Ameriki smo bili neverjetno uspešni... Potem pa se je zgodilo, od nikoder se je nekdo vzel, trčil vanj in zgodilo se je najhujše, izgubili smo Crissa. To je bil najbolj žalosten dan v moji glasbeni karieri. Dolgo sem se še spraševal, kaj vse bi se lahko zgodilo. Potem pa smo morali ponovno začeti na pogorišču, praktično od začetka in moraš vztrajati. Čeprav najprej nismo vedeli, če bomo sploh nadaljevali. A nato smo se odločili, da gremo naprej, to smo bili dolžni Crissovi zapuščini. Nadaljevali smo in to so bili težki časi, tragedija nas je vse hudo prizadela. Vendar mi je zelo všeč, da bomo sedaj igrali na tem koncertu, slavili njegovo življenje in popolnoma se strinjam, Edge Of Thorns je zame najbolj posebna plošča. Bila je edina, ki sem jo posnel z njim in v sebi je imela nek ogenj. Zagotovo ga je imela, naslednjim je nekaj manjkalo, vse so bile kot neko posvetilo, tribute njemu, niso imele tistega ognja, ki ga je Criss prinašal v studio. Vstal je, nikoli se ni usedel, vedno je stal in v studiu je igral prav tako kot v živo. Bil je neverjeten. Niti dan ne mine, ko ne pomislim nanj. Včasih pogledam na Billboard (ameriška lestvica najbolje prodajanih albumov, op.av.) in spominjam se, kako je izgledal leta 1993, ko je izšla naša plošča. To so čudne stvari in včasih mi gre na jok, kajti nikoli ne veš, kdaj te lahko kakšna stvar tako močno čustveno udari. Veliko premišljujem o tem in mislim, da bi lahko bilo na naslednji Circle II Circle plošči nekaj na to temo. Razbrati se bo dalo iz besedil.

MATJAŽ:
Handful Of Rain album je bil v bistvu poklon Crissu. Jon takrat uradno ni bil član banda. Zakaj?

ZAK:
To je bilo zelo podobno moj situaciji, ko sem stopil stran od Savatage. Jon mi je omogočil, da sem prišel k Savatage. Hotel je poskrbeti za osebne zadeve, bil je izčrpan, hotel se je bolj posvetiti vlogi pisca glasbe in producenta, ni želel več biti frontman in stalno na turnejah. Bolj ali manj je to enaka zgodba, to mi je omogočilo, da sem prišel k Savatage in postal kar sem danes, poznan pevec. Drugače ne bi bil nikjer, kot si rekel. Hecno je, ampak njegov dopust od Savatage je omogočil moj prihod in to je podobno mojemu odhodu in Damondovemu prihodu. Ja, Jon se je hotel posvetiti pisanju in produciranju. V letih pri Savatage so se dogajale kakšne čudne stvari, a to ni vplivalo na mojo odločitev, imel sem svoje stvari, ki sem jih hotel urediti. Res je noro, koliko stvari se je že zgodilo, band pa še naprej deluje. Govorili smo tudi o skupnih nastopih s Savatage, a ni to čuden svet, he, he? A Jonu je to všeč, klicali so nas promotorji od vsepovsod, če je možno da bi to bilo naslednje leto, ko bodo imeli oni novo ploščo, mi pa verjetno tudi... No, o tem se pogovarjamo. Mislim, da je možno, ljudje se smejijo, ampak pazite se, verjetno se bo zgodilo. Tako boste lahko videli celoten krog in spet smo tukaj, Circle II Circle postane cel krog.

MATJAŽ:
Tvoj glas se od 1998 ni spreminjal. Je bilo težko zopet najti ta glas?

ZAK:
V bistvu ne, moral sem samo stalno peti. Ni šlo toliko za iskanje glasu, vedno je bil tukaj. Glede tega sem celo napredoval, lotil sem se ur petja, zdaj se učim pri različnih ljudeh in vedno se trudim izboljšati petje. Staram se, nič mlajši nisem, tako da moram najti način, da glas ostane tak kot je, da ostajam vitalen, da pojem z enako močjo. To je precejšen iziv, ker ko pojem z vso močjo in če ne pazim, se lahko konča slabo. Če se odpraviš na dolgo turnejo se lahko zelo izčrpaš. Poleg tega imam zdravstvene težave z želodcem, refluks. To je za pevca velik problem, saj ti kislina iz želodca lahko uniči glasilke. Moji zdravniki so morali narediti kar nekaj resnejših posegov. V naslednjih letih me morda čaka tudi operacija zaradi kile, ki lahko povzroči še dodatne probleme. No, vseeno so zdravniki našli pravo kombinacijo zdravil za moje težave. Seveda pa sem moral povedati, da sem poklicni pevec in to zahteva drugačno terapijo kot pri drugih bolnikih. Velik del mojega dopusta je bilo spopadanje z zdravstvenimi težavami in v zadnjih treh letih sem dobival pravo kombinacijo zdravil in moj glas se je močno izboljšal. Če pogledam leta nazaj, sem si uničeval glas ker nisem prepoznal problema, da nočno spanje ob tresljajih avtobusa in dviganje vsebine želodca uničuje moje glasilke. Tako da sem v tem času spoznal veliko pomembnih stvari. Vendar nisem odšel zaradi zdravstvenih težav. Vesel sem, da imam to zdaj pod kontrolo. Tega nisem omenjal v veliko intervjujih, pomislil sem na to in zdelo se mi je pomembno, zakaj ne bi povedal. Paziti moraš, vsak pevec ima kakšno stvar, ki jo mora premagati in to ni lahko, pri meni pa je bil še toliko težje, ker je šlo za zdravje. Res sem vesel, da se je to uredilo.

MATJAŽ:
Torej zdaj res paziš na svoje zdravje.

ZAK:
Ja. No, pivo recimo zdaj lahko pijem. Preden pa sem dobil prava zdravila, mi je škodilo karkoli, eno samo pivo mi je povzročilo bolečine. Zaradi tega sem nehal piti alkohol. Zdravila niso popravila samo trenutnih problemov, pač pa celotno stanje, pozdraviti je bilo treba škodo, ki je že nastala v požiralniku, tako da... Upajmo, da bo vse v redu, da gremo naprej. Ha, to je res poseben intervju, tega še ni bilo v veliko revijah. Hecno, nikoli ni naneslo na to, ampak resnica je, da se počutim veliko bolje.

MATJAŽ:
Tudi Jon je imel nekaj težav z glasom.

ZAK:
Ja, vendar ne zaradi tega, ni imel enakih težav, vendar nikoli ne veš. Ne veš, da imaš to obolenje, ni nujno, da čutiš bolečino, pa je vseeno vse zdelano. To je začudilo tudi mene, ko so mi povedali. Ne vem, Jonu sem zato vedno govoril, naj gre na pregled. Zdaj moram vsakih pet mesecev jemati zdravila, z enomesečno prekinitvijo. To je obolenje, nikoli ne bo iziginilo, tako pač je, sranje, ampak glavno je, da sem našel način za premaganje te ovire in zdaj sem tukaj.

MATJAŽ:
Prej si rekel da se decembra vračate na turnejo.

ZAK:
Ja, tako izgleda. Ne vem, če je že potrjeno, zato tudi nisem vsem povedal imena turneje, upamo pa, da bo uspelo. Ta teden smo dobili nekaj dobrih novic in mislim, da smo na poti. Za nas bo to super, bomo predskupina in nimamo nič proti.

MATJAŽ:
Potem tokrat s Saxon in naslednje leto s Savatage.

ZAK:
No vidiš! Velja, mi smo za. Preprosto vesel sem, da sem se vrnil.

MATJAŽ:
Veliko skupin iz ZDA pravi, da je scena tam slaba. Kaj misliš ti?

ZAK:
No, res je bila zelo slaba, zadnje čase pa sem glede tega veliko bolj pozitiven, saj prihajajo bandi kot so Iron Maiden in razprodajo tri večere zapored v Madison Square Garden, Judas Priest se vračajo... Metal v ZDA je zagotovo živ in zdrav, bolj kot vemo, zato ker mediji, radijske postaje nadzirajo, kaj ljudje kupujejo, tako to deluje. V ZDA so trije veliki medijski trgi, ki jih imajo v lasti trije vplivni ljudje in bolj ali manj nadzirajo kaj ljudje hočejo. Vendar zdaj spoznavajo, da je metal vedno bil prisoten, bandi prihajajo na turneje, tako da bomo v naslednjem letu videli nekaj odličnih stvari, tega sem vesel. Stvari gredo na boljše in mogoče bo tudi nam uspelo igrati skupaj s kakšnimi večjimi bandi. Prav imaš, res je bilo zanič, vendar se je v zadnjem letu zgodilo kar nekaj pozitivnih stvari. Vsi ti metal bandi, recimo Queensryche in ostali, se vračajo in igrajo na velikih koncertih, tako da je super. Vse to so moji vpliv, Dio, Iron Maiden... Samo počakaj, čez leto dni bo drugače, vesel sem da lahko končno rečem, da se stvari izboljšujejo. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

MATJAŽ:
Kaj pa misliš o Damondu?

ZAK:
Damond mi je zelo všeč, je nabit z energijo, odličen pevec, super je. Počne stvari, ki si jih lahko jaz samo želim in ko sva se pogovarjala, je on isto rekel zame. No, če bi bilo to možno, bi bila oba popolna, seveda se ne bo nikoli zgodilo. Zelo uživam v njegovem petju. Mislim, da ima nekaj odličnih kvalitet in vesel sem, da je v band prinesel nekaj svežine in življenja. Zanj je to odlična priložnost. Všeč mi je, sijajen fant, veliko se pogovarjava. Zdaj živi v Nashvillu (Tennessee), tako da se ne moreva pogovarjati prav pogosto. Še pred nekaj meseci pa je živel na Floridi in prihajal je v studio, ko smo snemali prve posnetke, bilo je fino. Zopet družinska stvar, he, he.

MATJAŽ:
Imaš še kakšno sporočilo za fane v Sloveniji?

ZAK:
Torej, še nikoli nismo bili v Sloveniji in vsekakor bi morali priti. Vsem bi se rad zahvalil za podporo in upam, da bomo kmalu prišli v vašo bližino in igrali za vas. Vem, da če igramo v Sloveniji bo za Circle II Circle to uspeh, saj lahko tako dosežemo vse dele sveta. Še enkrat hvala za vse in komaj čakamo, da bomo lahko igrali za vas. Upamo, da v albumu uživate in komaj čakamo, da boste lahko slišali novega, potem pa vse skupaj spet ponovimo.