RECENZIJE

31. 3. 2020
1349 - The Infernal Pathway
Season of Mist, 2019

1349 so black metal zasedba iz Norveške. Njihov black metal je hiter, prevevata pa ga mraz in temačnost s severa, kakršna poznamo od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja oziroma od drugega vala black metala dalje, ki se je kalil ravno v dotični deželi. Četverica, ki je v glavnem zaslovela na račun svojega slavnega bobnarja, šteje danes 23 let, konec lanskega leta pa je izdala svoj sedmi studijski album.


The Infernal Pathway sledi hitremu in uničujočemu black metalu, s katerim so zasloveli tudi bandi, kot so Immortal, Marduk, Tsjuder ali zgodnji Mayhem. Vsi ti bandi, vključujoč 1349,  so pri ustvarjanju glasbe pisali »brezkompromisno« z veliko začetnico, tako da so svojemu poslušalstvu ponujali ostre kitarske riffe, ki so urno dohajali enemu blast beat napadu na bobnih za drugim. V opisanem slogu so kužni Norvežani v treh letih izdali svoje prve tri albume, z vsakim pa so vsakič znova prekosili same sebe. Povsem naravno je sledila kreativna pavza, ki je bila prekinjena s povsem presenetljivim Revelations Of The Black Flame, s katerim so se 1349 poskusili kot psihedeličarji, medtem ko so z naslednikom Demonoir ponudili nekakšen most med obema svetovoma. Nekaj časa zatem je sledil album Massive Cauldron of Chaos, ki je povsem prekinil vezi z omenjeno psihedeliko, ki jo pa na najnovejšem albumu ponovno srečamo. In čeprav osebno rad prisluhnem tudi temu delu bandove diskografije, se pridružujem mnenju večine, saj sem tudi sam vesel, da je ta prisotna samo v zametkih. In sicer kot enominutni intermezzo (Tunnel of Set VIII–X). Sicer so ti trije intermezzi vsebinsko povsem prazni, a zaradi nasičenosti glasbe se med posameznimi brzostrelnimi napadi ti kratki premori kar priležejo.


Kot pa je nakazal EP Dødskamp (Smrtni boj), s katerim so 1349 počastili slikarja Edvarda Muncha, je The Infernal Pathway celostno gledano za nekaj odtenkov bolj melodičen izdelek. O kakšnem melodičnem black metalu v tem primeru seveda nikakor ni govora, a kvartet je znal thrashersko agresijo in mračnost preplesti tudi z všečno mid tempo, heavy metal melodiko. Vrhunec melodičnosti in za ta band do določene mere tudi eksperimentiranja pa je zagotovo izražen z zaključnim komadom Stand Tall in Fire. Z nekaj več kot osmimi minutami dolžine gre za bandov drugi najdaljši komad – prvi je Hellfire z istoimenskega albuma. Hkrati je to neke vrste kolaž bandove raznolikosti: low tempo black metal, meditativni vokali, heavy melodika, satansko kričanje, old school cupa-cupa bobnanje, totalni šus. Odličen zaključek odličnega albuma, ki mu lahko očitam le preskromen hit potencial nekaterih komadov.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
29. 5. 2020
STREAM: Insomnium
Keikalla.fi
30. 5. 2020
STREAM: Sonata Arctica (akustični koncert)
Semilive.fi
30. 5. 2020
STREAM: Ahab
Youtube
31. 5. 2020
KoRn, Gojira
AXA aréna NTC, Bratislava, Slovaška
5. 6. 2020
ODPOVEDANO! Petroleum Beat Festival 2020
Expano, Murska Sobota
7. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder, Duel, High Reeper
Rockhouse Bar, Salzburg, Avstrija