»Gnus ni zgolj čustvo, ki nas varuje pred okužbo ali vnosom toksičnih snovi, saj se v družbi pojavlja predvsem v funkciji moralnega in estetskega katalizatorja. Je čustvo, polno protislovij: hkrati ločuje in enači, nas privlači in odbija, je estetsko in odvratno.«
(Vir)

Psihološko gledano je torej gnus kot čustvo zelo kontradiktorno in deluje v človeškem okviru zelo večplastno. Kakšno povezavo ima torej ta psihološka definicija z najnovejšo stvaritvijo iz hiše Afsky? Iz jezikoslovnega vidika gre tukaj za dobesedni prevod besede Afsky, a se v vsem skupaj skriva nekaj več. Kontradikcija, ki se pojavi z dojemanjem gnusa kot čustvom z zelo močno prezenco, se v glasbenem smislu v veliki meri pojavlja tudi v black metalu. A tukaj ne govorimo več o gnusu, temveč razdvojenosti, ki jo black metal ob poslušanju v pravšnji meri ponudi oziroma bolje rečeno vzbudi v poslušalcu samem.

Afsky tako z najnovejšim izdelkom Om hundrede år poseže ravno po tej vrlini, ki je navzoča že od samega nastanka enočlanske zasedbe iz Danske. Ole Pedersen Luk tako s tretjo stvaritvijo nadaljuje začrtano pot, ki jo je začel z leta 2018 izdanim prvencem Sorg. Afsky že od samih začetkov tako prisega na prepletanje prvinskega black metala z melanholično atmosferiko, ki ustvarja čustveno razklanost ter emotivno prehaja iz dveh nasproti si stoječih polov v edinstveno celoto. Tako na eni strani »monotonost« sicer netipično repetativnih kitarskih delov z vmesnimi menjavami ritmov pretrga melodičnost, ki jo ustvarijo žalostne tremolo pasaže, k temu dodamo še enostavne, a neposredne akustične kitare in dobimo mešanico, ki jo predstavlja Afsky. Monotonost oziroma bolje rečeno ponavljajoče se osnovne gradnike komadov razbijejo uvodni akustični deli vsakega komada, ki pa hitro preidejo v s težo minljivosti življenja nabito glasbo, ki je kar tipična za melanholično obarvan atmosferični black metal kot rdeča nit ploščka. Da pa ne bo prišlo do kakšne pomote, »monotonost in repetativnost« v primeru Afsky nikakor ne delujeta slabo in album s tem ne izgubi moči. Predstavljata le vodilo, ki si ga je zamislil Ole in ga tudi uspešno izvedel.

Zgoraj naštete prvine, podkrepljene z emocijami nabitimi kriki, polnimi žalosti in bolečine, konec koncev tudi jeze, tvorijo celoto, ki se skozi 43 minut in šest skladb dolgo ploščo v nasprotju s klasično strukturo albumov tokrat ne kopiči in išče vrhunec z zadnjim komadom, temveč v celoti predstavlja minljivost življenja. Življenje, ki ugaša in z žalostjo v očeh opazovalca izgublja še zadnji boj ter se počasi poslavlja. Tako tudi glasba nikoli ne doseže vrhunca, je le že prej omenjeno čustveno vodilo, usmerjeno v minljivost in razkroj. Ole Pedersen Luk je tako dosegel zelo zanimiv učinek in s ploščo Om hundrede år na svojevrsten način oziroma z že v uvodu omenjeno kontradiktornostjo združil atmosferiko s prvinskostjo black metala ter se vrnil h koreninam žanra samega.

Afsky vsekakor ni band, ki bi na prvo žogo postregel z lahkotno glasbo, temveč je to čustveno popotovanje, ki je težje dojemljivo, mogoče tudi težje prebavljivo, vsekakor pa nabito s pravo energijo in težo. To je Afsky in to je Om hundrede år, ki ga bomo lahko pobliže slišali že to nedeljo, saj se bo band skupaj z Uado v sklopu turneje po Evropi ustavil tudi v ljubljanskem Orto Baru.