After All sem pred poslušanjem tega izdelka poznal samo z aprilskega koncerta v Orto baru in moram reči, da me takrat niso pretirano navdušili. Ravno zaradi tega pa sem bil po poslušanju njihovega najnovejšega, petega studijskega albuma toliko bolj presenečen, saj The Vermin Breed ni le solidna, temveč odlična heavy/thrash metal plošča.
Prva asociacija, ki se mi pojavi v glavi, je brez dvoma raznolikost. Toliko različnih povezav, ki jih nudi ta album, bi le s težavo našli še kje drugje. Od klasičnega Bay Area thrashiranja, kateremu se pozna, da izvira iz Evrope (spomnite se Delirious, Abandoned itd.), groovy Sepulture iz obdobja Roots, heavy metal harmonij, pa celo do temačnosti Nevermore, vse to so After All. Precizno igranje kitarskega dvojca Depree/Van Damme (pa ne Jean-Claude) ter odličen, markanten vokal Focroula, ta album dvigne daleč nad povprečje današnjih metal bandov, z raznovrstnimi variacijami pa so poskrbeli, da se ga zlepa ne boste naveličali. Več kot pohvale vredna je tudi zelo jasna produkcija, kar je skorajda samoumevno, saj je album produciral nihče drug kot Harris Johns (Kreator, Sodom, Tankard, Grave Digger). Opozoriti moram tudi na to, da je nekaj stvari na tem albumu »sposojenih«, recimo začetek komada Forgotten, ki je skorajda identičen začetku Through The Flesh To The Soul (Invocator), ali pa uvodni riffi komada Maze Of Being, ki močno spominjajo na tiste iz pesmi The Wiccan (Goddess Of Desire). Plagiat ali pa le nesrečno naključje, to vedo le člani banda, vseeno pa sta se dotična elementa odlično vklopila v koncept tega albuma.
The Vermin Breed je fenomenalen album, zaradi katerega se splača spremljati After All tudi v prihodnje, hkrati pa odlična motivacija za raziskovanje njihovega zgodnjega dela.

Boštjan