Pri svojem glasbenem ustvarjanju je priznani plavolasi nemški kitarist stilsko in kvalitetno še konstantnejši od rojakov Running Wild, U.D.O., se pravi tipa bandov, pri katerih vedno veš, kaj od njih dobiš. Tu je glavno vprašanje le, ali bo novi album na nivoju prejšnjega ali ne. Kot že rečeno pa pri kvaliteti albumov Axel Rudi Pell ne prihaja do opaznejših odstopanj in to velja tudi pri primerjavi Mystice s predhodnikom Kings And Queens.
Novo epizodo Axel Rudi Pell diskografije odprejo mistično zveneči riffi v intru The Mysterious Return, ki preidejo v klasično himno Fly To The Moon. Pri prejšnjih albumih je uvodna skladba že pogosto bila udarnejša in hitrejšega tempa. Vseeno predstavlja zelo uspel uvod in poleg dinamične ter z odličnimi melodijami zaznamovane naslovne skladbe enega najboljših trenutkov sicer mid tempo orientiranega albuma. V vrh albuma gotovo sodi tudi nadaljevanje tradicije daljših epov The Curse Of The Damned z nezamenljivo Axel Rudi Pell atmosfero in groovom. Lepo, manjše presenečenje je neoklasično obarvani instrumental Haunted Castle Serenade (Opus No. 4 Grazioso E Agresso), kjer Axel odigra tudi kak manj značilen riff, emocionalne, prefinjeno izpeljane solaže, ki jih ne manjka na celem albumu pa so tako ali tako ena njegovih največjih odlik. Tudi ostal material ni daleč od omenjenih skladb, Mystica je precej homogen album desetih melodičnih, zelo spevnih metal in odlično odpetih himen. Močnejši in modernejši zvok se je uspešno obnesel in to je tudi ena opaznejših razlik do prejšnjih albumov.
Mystica je pričakovano, predvidljivo, a kvalitetno nadaljevanje Axel Rudi Pell »epopeje«.

Matjaž