Z novim albumom Belphegor sem imel precej problemov. Zelo težko sem ga namreč umestil. Dobro, priznam, nisem se tudi ravno ne vem kako trudil – to mislim v stilu, da bi mu prisluhnil med sodomiranjem koze, tačas, ko le-ta uživa zadnjo večerjo iz trebuha pravkar prebičane in poscane prostitutke in užival v estetskih vrednostih celotnega dogodka. Ne, nič takšnega nisem počel. Enostavno ne ljubi se mi več. Sem pa med brskanjem po internetu – da bi ubil monotonost Blood Magick Necromance – prišel do naključnih posnetkov nekih plažnih partijev. Ne sprašujte, kako je prišlo do tega .... In kar naenkrat sem ob kombinaciji naspidiranih, natripanih in predvsem lepih mladih ljudi na eni, ter nekega kolikor toliko povprečnega avstrijskega black/death metala na drugi začutil ... nekaj. Čeprav še zdaj ne vem, kaj naj s tem »nekaj« občutkom počnem, je zagotovo pohvale vredno, da je ta »nekaj« bil. No, verjetno je bil seks. In transična evforija analnega seksa kot metafizičnega akta transgresije ... toda s tem že prehitevam samega sebe.
Eden večjih problemov Belphegor je vedno bilo igranje na prvo žogo. »Easy come, easy go«, pravijo. Če ti Avstrijci fukajo tako kot delajo glasbo, potem ni čudno, da morajo – če nočejo, da sem jim tiči posušijo – s takšno intenzivnostjo izdajati albume. Helmut in druščina – »easy cum«, dekleta – »easy go«. Isto je z glasbo. In pomnjenjem tega banda. Vsaj od albuma Lucifer Incestus (ali izjemoma Goatreich – Fleshcult) dalje. Pride in mine. In nič konkretnega se ne zgodi vmes. Nekaj dobrih riffov ne naredi komada.
Ko so Dimmu Borgir zapustili tri besedne traparije v naslovih svojih albumov za sabo (tako vsaj predvidevam), so se ti Avstrijski perverzneži očitno odločili prevzeti štafetno palico. No, pomagala ne bi ne ena, niti šest besed v naslovih. Verjamem, da je ta album (tako kot zadnje tri ali štiri Belphegor izdaje) lahko izjemno vznemirljiv nekomu, ki je nov v teh glasbenih vodah. Konstantni blast beati, tremolo riffi, živalsko vpitje, jebački počasni deli, nekro-sado-blasfemični teksti ... in čist, lahko dostopen zvok, trdne strukture (predstavljajte si kamnito kocko na natečaju za izvirni geometrijski lik). No, tak poslušalec bo nad to izdajo seveda navdušen. Deset, dvanajst let nazaj bi bil tudi sam. Toda kar tak poslušalec spregleda je, da je ta album pogrevanje ene in iste ideje, ki so jo Belphegor dobili kakšnih deset let nazaj – in zdaj jo imajo priklenjeno v kleti, jo fukajo in čakajo na naraščaj. Prav tako se bo spregledalo tudi očitno kopiranje nekaterih rešitev, ki so jih v to podzvrst metala vpeljali Nile (n primer skladba In Blood – Devour This Sanctity). Tako pač je.
Skratka, mislim da se bodo morali Belphegor malo bolj potruditi, če hočejo da se jih jemlje resno in da jih spoštuje še kdo drug kot naivne petnajstletnice. Bilo je zabavno, toda ta šala je zdaj postala resnično dolgočasna.

Davorin