Po šestih letih od zadnjega albuma Ima li život prije smrti so se pod okriljem Grom Records z novim full-lenghtom Okot iz pakla vrnili Bombarder. Stari mački, delujoči od leta 1986, so v svoji karieri ovekovečili sedem albumov ter nekaj drugih izdaj. Sodeč po spletnih komentarjih je novi album sprožil dve klasični reakciji. Do zdaj razkriti komadi so tako mobilizirali ljudi, ki zagovarjajo in hvalijo dobro produkcijo, ki očisti zvok in spolira nesnago, ki jo premore marsikateri »trve« band, drugi pa kritizirajo ta »profesionalizem« in pravijo, da kaj takega ne sodi v metalske vode, zatorej naj se skupina vrne v tiste čase, ko je veljala kot edina prava metalska produkcija pač demo produkcija ali pa mogoče le kanček boljše od tega.
Dasiravno je zasedba res nadgradila svoj zvok napram že omenjeni prejšnji plati, to še ne pomeni, da je ta neokusno šla čez vse meje in nastala spolirana entiteta, nevredna vašega poslušanja. Štiridesetminutni Okot iz pakla se še vedno drži tiste thrasherske rdeče niti, ki pravi, da thrash mora biti agresiven, umazan in hiter ali kot se mi zdi boljše povedano, in to venomer ponavljam, mora imeti jajca. Ni smiselno, da naštevam, od kje se meni zdi, da Bombarder črpajo vpliv. Po moje bi lahko navedli kar celotno nemško in ameriško old school thrashersko sceno in ne bi bili daleč od resnice. Vsekakor pa ne moremo niti zaobiti dejstva, da je vokalist in pisec besedil Nešo, edini originalni član, v svoji dobi verjetno preposlušal marsikatero plato in bi sam izvor njegovega glasbenega ustvarjanja težko pripisali le zgoraj omenjenima scenama. Na plati, sestavljeni iz dvanajstih, v povprečju tri minute dolgih komadov, ne manjka srednje hitrega ritma v spremstvu đđđ kitar in solirajočih melosov. Izpostavil bi predvsem komade Sam protiv svih, Blizu je kraj, albumu isto oklicani Okot iz pakla in Satrati sve. Le-ti nekako delujejo in pritegnejo poslušalčevo uho kot zanimiva zlivajoča se celota. V srbščini pisana besedila se mi sicer ne zdijo preveč posrečena in jih osebno ne uvrščam na tisto raven, ki so jo dosegli srbski black metalski kolegi The Stone s svojimi albumi. Vendar pa moram izpostaviti, da vokal - sicer zelo monoton a še vedno udaren – nekako po nekaj ponovnih poslušanjih dejansko prav lepo sede k inštrumentom. Tako mi je vsaj za nekaj ur po poslušanju v glavi ostal refren komada Spaljen, ki pravi: »Kad umrem, želim biti spaljen«.
Pred poslušanjem albuma sem predpostavil, da ne bo slišati kaj dosti novega. Nisem se motil. Alarmantno je predvsem to, da thrash, ki lahko z energijo nabije poslušalca do te mere, da sam med predvajanjem albuma s pestjo pretepa zrak, ter si pred stacionarnim ali prenosnim računalnikom, gramofonom, kasetofonom, radiem, glasbenim stolpom zagnusi čupo – in sploh ni treba, da je star dvanajst let, je pa dobrodošel kakšen sixpack med poslušanjem – v svojem bistvu nikoli ne kaže nekega enormnega razvoja. Že, že, pride do sprememb, ampak ali lahko te spremembe primerjamo z death in black metalom od začetka do danes? Okot iz pakla, sedmi otrok Bombarder, je zelo poslušljiva, melodična, hitra, z energijo nabita rock'n'rollerska plata, ki pa vsaj po mojem mnenju, kljub njeni zanimivosti in sodobnosti, ne bo premikala gora. Ostala bo inertna v lastni sceni.