Pri prvem poslušanju t.i. "simfoničnega black metala", kakršnega igrajo Carach Angren, me je prešinila misel: »Zakaj česa takšnega niso namesto Death Cult Armageddon posneli Dimmu Borgir?« Da, Lammendam zveni zelo podobno (še posebej vokali) kot novejši albumi Dimmu Borgir. A vseeno je v glasbi Carach Angren neka svežina, ki temelji na konceptualni zasnovi albuma, neoklasičnih glasbenih elementih ter teatralni naravnanosti.
Konceptualno album in celotno dosedanje delovanje skupine (Lammendam je sicer njihov prvi album po dveh mini cd-jih) temelji na legendah o duhovih, kar se vsaj v primeru tega albuma izkaže za odlično tematsko podlago za močno orkestralizacijo tega sorazmerno hitrega in tehničnega "black metala".
Album na splošno preveva občutek nekakšne lažne nostalgije; torej takšne, ki si jo (zavedno ali podzavestno je drugo vprašanje) ustvari človek sam in cilja na preteklost, ki niti pod razno ne bi mogla biti njegova lastna. Ali ta lažna nostalgija leži v samem temelju Carach Angren in je kot takšna pobuda za ogromen poudarek na elementih klasične glasbe ali pa ravno obratno, žal ne morem reči, saj sta prvini tako spojeni, da ju ni mogoče razdružiti oziroma izolirati. Na drugi strani moram nujno omeniti precejšnjo neprepoznavnost individualnih skladb, kar pri black metalu te smeri ni nujno del koncepta ali sporočila in bi zaradi tega ta "hiba" sovpadala z ideološko zasnovo skupine. To deluje pri popolnoma drugačnem black metalu (npr. Xasthur, Striborg …), tu pa žal ne. Tako Lammendam kljub precejšnji razgibanosti in tehnični zahtevnosti rad zdrsne iz poslušalčeve sfere zaznavanja v t.i. "background" glasbo.
Lammendam je nekaterim motečim elementom navkljub odlično – tako glasbeno kot konceptualno – zastavljen prvenec s kristalno čisto produkcijo, in če nihče drug, bi ga morali poslušati vsaj ljubitelji zgoraj omenjenega skandinavskega velikana, saj Carach Angren če nič drugega presegajo marsikatero njihovo stvaritev. Na drugi strani pa so za ortodoksne ljubitelje black metala Carach Angren preprosto preveč simfonični in epski. Album kombinira toliko različnih elementov, da je ciljna publika precej ozka, a če so si Hypocrisy zgradili ime na tematiki vesoljcev, zakaj ga navsezadnje Carach Angren ne bi mogli na temo duhov in občutku lažne nostalgije?

Davorin