Bila je sobota, 28. marec 2015, in Herman je vabil v Mursko Soboto na 40. edicijo tamkajšnjih metal večerov pod imenom Metal Klavnica. Za obeležitev okrogle obletnice so bili povabljeni izključno slovenski bandi, med njimi tudi Carnifliate iz Velenja. Zasedba, ki je takrat nastopila brez svojega najlepšega člana (beri: članice), je name naredila tako zelo pozitiven vtis, da sem po letu dni brez kakršnega koli stika z bandom takoj trznil na novico, da je luč sveta ugledal njihov prvenec. Po večkratnem poslušanju tega se je moje pozitivno mnenje o Carnifliate zabetoniralo v moj dolgoročni spomin.
A naj že kar takoj povem, da Slaughterlust z glasbenega ali katerega koli drugega vidika ne ponuja nič novega. Namen tega albuma je zabava, kakršni sem bil priča lani v Murski Soboti, in v povprečju manj kot tri minute kratki komadi ter njihovi naslovi, kot so Rikilejk, God's Cock ali Blood on My Tombstone (parodija na Black Crow on a Tombstone?) pričajo točno o tem. Slaughterlust v glavnem vsebuje že predhodno poznane in v živo predstavljene komade, nova sta le Gorest in Enjoyed Self-Mutilation, ki pa se z ostalimi zlivata brez trohice skepse. Z dodatkom intra, ki v nekaj več kot minuti ustvari pravo vzdušje za deset hvalospevov krvavemu klavniškemu dogajanju, zasedba poslušalcu postreže s preverjeno kombinacijo grinda in death metala, pri čemer v tej zmesi v glavnem dominira srednje hiter grind. Zvok ni pretirano spoliran, je pa seveda dovolj čist in razločen, da sta slišni obe kitari in tudi Lejlin bas, ki mu je bilo dodeljenega celo nekaj solažnega prostora.
Sicer pa je kitarski dvojec Polovšak/Ring ustvaril kar nekaj nalezljivih kitarskih riffov, ki v živo zagotovljeno ustvarijo pravo zabavljaško vzdušje in takoj – tudi kljub nepoznavanju – pritegnejo k miganju in čupanju. Za zadostno pestrost je poleg razgibanih kitarskih linij (izstopa recimo počasen, zasanjan uvod v Vaginal Frostbite) poskrbel tudi kruljač Tilen, ki ne samo kruli, temveč tudi »cvili kot svinja« (beri: izvaja pig scream, da me ne bi slučajno kdo narobe razumel) in med Rikilejk zapoje v Čulkovem slogu (Interceptor).
Sicer vem, da je sorodnih bandov trenutno na sceni kot rib v morju, toda Carnifliate so naši in s tem dejstvom so dobro zapolnili death/grind kotiček, saj število tovrstnih albumov na naših tleh kljub vsemu ni pretirano visoko.