Power metal ima najmočnejše korenine v Nemčiji, kjer ga ustvarja tudi skupina Centaur. Dvajsetletno delovanje je do sedaj obrodilo pet končnih studijskih izdelkov. Ne glede na udarnost in težo zvoka, pa njihova »niansa« power metala vsebuje precej atmosferičnih trenutkov, skoraj teatralnost, ki se prav na zadnjem albumu, The Origin Of Sin, najmočneje občuti.
Temelji glasbe skupine Centaur se ne (za)majejo vse od njihovega prvega albuma iz leta 1990, pa do zadnjega iz leta 2009. Pozitivna stran tega je, da ostajajo zvesti sebi (in glasbeni podzvrsti), negativna pa, da se je po kronološkem poslušanju njihovih albumov kar težko otresti občutka »monotonosti«. Kot da bi se časovno vakuumirali. S tega zornega kota pa sta (si) najbolj raznolika ravno prvi album Mob Rules The World ter zadnji The Origin Of Sin. Slednji ne ponuja drastične razlike od nekaj svojih predhodnikov, a vanj vnesejo zborovsko petje, ki je še najbolj opazna razlika. Drugače pa pri Centaur skoraj nič novega. Povprečne strukture pesmi, z enako povprečnimi, »tradicionalnimi« kitarskimi riffi, dokaj ambicioznimi besedili s širokim tematskim naborom (pravljična/fantazijska bitja, dogodki, ipd. so bolj kot ne izključeni), ki pa se ne glede na to nič kaj zlahka ne uležejo v spomin, kot je to skoraj nujno pri klasičnih heavy/power metal napevih. Tako je recimo iskanje refrena (po spominu), ki bi ga želel ponovno slišati, precej težka naloga. Rahlo neugodni so tudi večkrat po nepotrebnem ponavljajoči se »odlomki« besedil. Tako pesmi tudi na tem albumu dosegajo kar »zavidljive« dolžine. Odigrano je odlično, vsak član skupine ve, kako se studiu (po)streže.
Glede na zgodovino te skupine je zanimiva tudi trenutna zasedba. Na tem albumu udarce bobnov zopet prispeva Reiner Schützler, ki je to pri tej skupini nazadnje storil na prvih dveh albumih, kar za Centaur pomeni povratek k nekoliko bolj razgibanim oziroma razmiganim ritmom. Carsten Volz je že tretji studijski pevec pri tej skupini, obenem pa je to krst njegovih glasilk za Centaur, ki na podlago odtisnejo oprijemljiv pečat. Pri kitarah ni nobenih preobratov, saj jih tudi tokrat v celoti pokriva kitarist Stefan Lohmann. Nekdaj strupen zvok distorziranih kitar je tokrat precej »debelejši« (modernejši, če želite). Poleg tokratnega novega elementa, zborovskih napevov, so tu tudi redne spremljevalke njihovega zvoka vse od prvega albuma – klaviature, ki poskušajo tokrat skupaj vzajemno pričarati atmosfero/vzdušje za The Origin Of Sin (na primer v otvoritvenem The Mysterious Key, naslovnem The Origin Of Sin). Če odvzamemo ravno ta atmosferični okras, vložek vzdušja, preostane dokaj bled, predvidljiv in povprečen album. Odločili so se tudi za tretji del lastnoimenske instrumentalne serije, ki tokrat nosi naslov Centaur Part III (in je s tem postala trilogija; namig).
Težko je biti odličen, ko se v tvojih bližnjih krogih potikajo Running Wild ali Accept in ko »konkurenca« sliši na ime Conception, na primer. Kdor se z bandom morebiti šele seznanja, The Origin Of Sin verjetno ne predstavlja ravno najboljše odskočne deske, čeprav nikakor ni slab album, a tudi kljub občutnem prizadevanju k atmosferičnosti, polnosti, celo mogočnosti, deluje bolj prazen kot njegovi starejši bratje. Mogoče pa bo sčasoma tudi The Origin Of Sin dozorel.

Darijan