Pri Condemnatio Cristi se je marsikaj spremenilo, kar do določne mere izkazuje že sam naslov aktualnega, šestega dolgometražca Volksmetaphysik. Kot prvo gre za prvi album z nemškim naslovom. Že samo s tem se Denis, edini član slovenske simfonične/cinematic black metal zasedbe Condemnatio Cristi, odlepi od predhodnih kreacij in dodeli albumu poseben status. In tega bo načeloma ohranil tudi za vedno, če bo obveljala napoved, da naj bi to bil tudi zadnji album iz hiše Condemnatio Cristi. Denis namreč zaključuje to svoje poglavje ustvarjanja glasbe, v bodoče se bo posvetil svojemu drugemu projektu Sinn.

Ker je vsako slovo vsaj malo žalostno, je to tudi lahko razlog, zakaj je album Volksmetaphysik izpadel takšen. No, če pa pogledamo pomen besede, ki se skriva v naslovu albuma, pa načeloma tudi ni moč pričakovati kaj drugega. Metafizika po SSKJ pomeni:
 
1. (filoz.) filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna;
2. (knjiž.) kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost;
3. (knjiž., ekspr.) zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje.
 
Težke besede, težki pomeni, za katerimi ne more stati kaj drugega kot težka glasba. In ker album tematsko ponuja najbolj družbeno kritični pogled te zasedbe, so temačno, pesimistično in negativistično vzdušje albuma tudi povsem pričakovani.

Vse skupaj se začne s komadom Another Century, Another War, ki se dodobra naslanja na hitrejše pesmi s predhodnika Prolegomenon in daje začetni občutek, da bo tudi Volksmetaphysik bolj hiter in jezen. Toda že v nadaljevanju uvodnega komada se stvari »popravijo« in izkažejo drugačne, se pravi takšne, kot sem zgoraj opisal. Plošček v nadaljevanju sicer ni samo počasen, z vidika tempa imamo opravka z vsemi možnimi odtenki, toda pod črto vlada počasnejše in že skoraj nekoliko doomish težko vzdušje. In čeprav moj najljubši komad albuma No Time, No Fading, No Surrender že v samem naslovu govori o tem, da ni predaje, in po nežnem ženskem vokalu, ki ga je zgleda spet prispevala Sara Jeremič, v izdihljajih s saksofonskim vložkom ustvari občutek pozitivizma, celostno gledano to ne spremeni kaj dosti. Sledita najdaljši komad albuma Beginning of an Endless Night, ki dosega skoraj četrt ure minutaže, in bonus komad Spring of 1941, ki ponovno kritizirata nezmožnost človekovega učenja na lastnih napakah, zaradi česar album v trenutnih razmerah na vzhodu Evrope ne bi mogel biti bolj aktualen.

Če je Volksmetaphysik dejansko zadnji album od Condemnatio Cristi, potem je Denis po mojem z njim naredil vse pravilno. Ustvaril je glasbeno zanimiv album z globokim sporočilom, ki si ga bo verjetno vsak ljubitelj simfoničnega black metala rade volje večkrat zavrtel v domačem predvajalniku.