Darkest Hour so ponovno dokazali, da z vsakim albumom pokažejo napredek v svoji ustvarjalnosti. Glede na to, da so s prvim albumom (The Mark Of Judas) predstavljali le neuspešen At The Gates rip-off, so s tretjim albumom (Hidden Hands Of The Sadist Nation) pokazali, da postajajo vodilni v ameriški melodični death metal sceni.
S petim albumom Deliver Us uspešno nadaljujejo formulo prejšnega albuma Undoing Ruin. Ponovno so si za producenta izbrali Devina Townsenda, ki je Darkest Hour tako zdresiral, da njihove skladbe udarijo poslušalca z dinamičnostjo in pestrostjo aranžmajev. Na Deliver Us Darkest Hour kot vedno postrežejo z obilico švedskih melodičnih riffov, vendar inštrumentalna godba deluje celo bolj dinamična kakor na prejšnih izdelkih. Prisotnega pa je tudi več soliranja, vendar je preveč poudarjeno z arpeggioti. Darkest Hour me niso nikoli navduševali z vokalom, ker deluje preveč enolično, vseeno pa je do neke mere prebavljiv, če se ozrem na skladbe Doomsayer, An Etheral Drain in Deliver Us. Na prejšnem albumu Undoing Ruin se je vokalist John Henry ponekod trudil zapeti s čistimi vokali, vendar niso prišli do pravega izraza. Na Deliver Us je prisotnih še več čistih vokalov, ki so še posebej izpostavljeni v skladbah Demon(s) in Paradox With Flies. Bas in bobni na albumu nimajo večje vloge, vendar se zaradi Devinove produkcije vsaj slišijo. Raznolikost samega albuma je dobro izražena s hitrimi in počasnejšimi komadi, pri katerih prevladujejo melanholični deli.
Deliver Us je primeren za vsakega, ki ima rad melodičnost, obenem pa ne pusti na cedilu tistih, ki si želijo doživeti tudi čustveno stran albuma. Darkest Hour namreč postrežejo ravno s tem, verjetno pa ima vpliv na njihovo ustvarjalnost tudi kajenje marihuane in produkcija Devina Townsenda.

Primož